Jedro

Tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti letnega poročila s sklicevanjem na neustrezno izvedeno povečanje osnovnega kapitala, ki je bilo s sklepom sprejeto na skupščini, pregledano s strani revizorja in vpisano v sodni register. Takšna tožba je nesklepčna.

Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila.

Ničnost letnega poročila ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov.

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.

Sklep, da se družbenikom ne deli minimalna 4% dividenda, ni izpodbojen glede na okoliščino, da je bila družba še v preteklem letu tik pred uvedbo stečajnega postopka in je v okviru sprememb kreditnih pogodb dala zavezo, da ne bo delila dividend.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa skupščine tožene stranke z dne 27. 7. 2017, sprejeta pod 6. in 7. točko dnevnega reda, o povečanju osnovnega kapitala družbe in o spremembi družbene pogodbe skladno s sprejetim sklepom (I. in II. točka izreka).

2. Zavrnilo je zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval (III. in IV. točka izreka sodbe): - ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke za leti 2015 in 2016; - ugotovitev ničnosti (podredno razveljavitev) sklepa o ugotovitvi čistega dobička za 2015 v višini 1.190.426,83 EUR in o pravilnem oblikovanju zakonskih rezerv v višini 59.521,34 EUR; - razveljavitev sklepa, o nerazporeditvi preostalega čistega dobička v višini 1.130.905,49 EUR in njegovo spremembo, tako da bi se med družbenike izplačal bilančni dobiček v višini 113.040,50 EUR; - ugotovitev ničnosti (podredno razveljavitev) sklepa o ugotovitvi čistega dobička za 2016 v višini 958.720,07 EUR in o pravilnem oblikovanju zakonskih rezerv v višini 47.936,00 EUR; - razveljavitev sklepa, o nerazporeditvi preostalega čistega dobička v višini 910.784,07 EUR in njegovo spremembo, tako da bi se med družbenike izplačal bilančni dobiček v višini 113.040,50 EUR; - ugotovitev ničnosti sklepa (podredno razveljavitev), s katerim se potrdi odločitev poslovodstva, ki je za revizijo računovodskih izkazov za leto 2016 imenovalo družbo A. d.o.o. in imenovanju taiste družbe za revizorja družbe za leto 2017; - razveljavitev sklepa, da se vodstvo družbe pooblasti za vložitev odškodninskih tožb in ostalih zahtevkov zoper poslovodstvo in prokuriste družbe, ki so družbo vodili med 29. 1. 2015 in 17. 3. 2015 ter zoper edinega družbenika v tistem času.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oz. podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja bistvena dejstva: - toženka (družba z omejeno odgovornostjo) je bila v letih 2013 in 2014 v slabem finančnem stanju, dejansko insolventna in ji je grozil stečaj, - v letu 2015 je v družbo vstopil nov družbenik (B. d.o.o.) s povečanjem osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v višini 1.000.000,00 EUR preko konverzije terjatev v osnovni kapital, - dokapitalizacija je bila pogoj družbe C. d.o.o. za odpis dolga v višini 1.000.000,00 EUR, ki je bil tudi realiziran, - po izvedeni dokapitalizaciji, je družba poravnala regrese zaposlenim za nazaj, del dolga do Banka d. d. ter uspela reprogramirati leasing pogodbe in v nadaljnjih letih dosegla stabilno in uspešno poslovanje, - leta 2015 je toženka sklenila dodatek št. 14 h kreditni pogodbi z Banka d.d. glede podaljšanja revolving kredita, ki ji je omogočil nadaljnje poslovanje. V dodatku je bila določena tudi prepoved izplačil dobička oz. dividend; - prepoved izplačil dobička oz. dividend je bila določena tudi v pogodbah o izdaji garancije za D. in E. Glede ničnosti letnih poročil

7. Tožnik je v sporu najprej zahteval ugotovitev ničnosti letnih poročil toženke za leti 2015 in 2016. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu zavrnilo iz razlogov, da tožnik ne navaja v čem naj bi letni poročili posle nepravilno prikazovali. Ne navaja katere postavke letnih poročil naj bi bile napačne, za koliko in kako naj bi to vplivalo na zaščito upnikov oz. kršitev javnega interesa. Škodljivost posameznih poslov, ki jih je navajal tožnik ne pomeni ničnosti letnega poročila, saj morajo biti tudi takšni dogodki knjiženi. Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje na domnevno nepravilno dokapitalizacijo, saj je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala z dne 18. 6. 2015 soglasno sprejet, podano je bilo pozitivno revizijsko mnenje, sklep pa je bil vpisan v sodni register.

8. V skladu s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 401. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 (ki se v skladu s 522. členom ZGD-1 uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo) je letno poročilo nično: - če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu ali – če bi moralo biti po tem zakonu revidirano, pa revizija ni bila opravljena ali je bila opravljena v nasprotju z načinom in pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje.

9. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na dokapitalizacijo toženke, izvedene na podlagi sklepa o povečanju osnovnega kapitala z dne 18. 6. 2015. Kot je navajala že na prvi stopnji, naj bi bila dokapitalizacija fiktivna, ker drug družbenik (B. d.o.o.) naj ne bi zagotovil lastnega vložka 1.000.000,00 EUR, ampak naj bi do zneska prišel preko posojil toženke družbama F. d.o.o. in G. d.o.o., ki sta posojila še isti dan nakazali B. d.o.o., ta pa je isti denar še isti dan v obliki posojila nakazala toženki.

10. Iz prvostopenjske sodbe (27. točka obrazložitve) izhaja, da je bil na skupščini toženke 18. 6. 2015 sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala toženke, ki se izvede kot povečanje s stvarnim vložkom in sicer konverzijo terjatev družbenika B. d.o.o. v osnovni kapital. Sklep je bil sprejet soglasno, kar izhaja iz notarskega zapisnika skupščine (priloga B2). Revizor je o stvarnem vložku podal pozitivno poročilo, sklep o povečanju osnovnega kapitala pa je bil vpisan v sodni register.

11. Očitki tožeče stranke o nepravilno izvedenem povečanju osnovnega kapitala, tudi če bi se izkazali za resnične, ne morejo imeti za posledico ničnosti letnega poročila. Tožba je v tem delu nesklepčna. Teorija poudarja, da zakon kot ničnostne razloge ne navaja nepravilne vsebine knjigovodskih listin in pravnih aktov, ki so temelj za njihovo izdelavo, ampak le nepravilno vsebino letnega poročila kot pravnega dokumenta, struktura katerega je določena. Ni ničnosti letnega poročila, če so nični posamezni pravni posli, ki jih je družba opravila in rezultate katerih letno poročilo vključuje v bilančne izkaze. Prav tako ne gre za ničnost letnega poročila, če so knjigovodske listine, ki so temelj za izdelavo izkazov in letnega poročila neveljavne ali nepravilne.1

12. Letno poročilo družb kakršna je toženka je v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZGD-1 sestavljeno iz: bilance stanja, izkaza poslovnega izida, izkaza denarnih tokov, izkaza gibanja kapitala, prilog s pojasnili k izkazom, in poslovnega poročila. Tožnik sploh ne navaja kateri del letnega poročila ima takšne napake, da bi bilo letno poročilo nično.

13. Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila. Zaradi tega se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče v tej zvezi ni zaslišalo izvedene priče A. A., drugih predlaganih prič ter postavilo izvedenca finančne stroke in ni vpogledalo v predkazenske in kazenske spise, v postopkih, ki se vodijo zoper direktorja toženke in drugega družbenika. S tem je namreč tožnik želel dokazovati nerelevantna dejstva, ki niso v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom.

14. Pritožba nadalje navaja, da bi morala revizijska hiša dati mnenje s pridržkom zaradi poslovno škodljivih dogodkov, neupravičenega knjiženja in izplačevanja računov ter sklepanja škodljivih poslov za družbo. V kolikor takšni računi ne bi bili plačani, bi bil resnični dobiček toženke višji. Pritožba opozarja na 39. in 44. člen Zakona o revidiranju – ZRev-2 in določbe Slovenskih računovodskih standardov, Mednarodnih računovodskih standardov ter pravila računvodstva in revidiranja iz ZGD-1 in zakonodaje EU. Pritožbeni očitki v tej zvezi so v bistvu povsem pavšalni. Pritožba ne navaja kateri standardi računovodstva naj bi bili kršeni oz. kateri predpisi. Določbi prvega odstavka 39.2 in 44. člena3 ZRev-2 sta povsem splošnega značaja, zato pritožba s sklicevanjem nanju ne more uspeti. Revidiranje v skladu s 33. točko 3. člena ZRev-2 pomeni revizijo posamičnih ali konsolidiranih računovodskih izkazov, druge posle dajanja zagotovil in posle opravljanja dogovorjenih postopkov, ki se izvajajo na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov s področij revidiranja, dajanja zagotovil in etike. Naslednja točka pa določa, da je »revizija posamičnih računovodskih izkazov ali konsolidiranih računovodskih izkazov« preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na podlagi tega dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe v skladu s primernim okvirom računovodskega poročanja. Revizija tako ne pomeni presoje o poslovni smotrnosti ali škodljivosti pravnih poslov, ki jih sklepa družba, zato tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem letnega poročila niti na tej podlagi.

15. Ničnost letnega poročila tudi ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov.4 Glede sklepa o imenovanju revizorja

16. Tožnik je zahteval tudi ugotovitev ničnosti sklepa (podredno razveljavitev), s katerim je skupščina potrdila odločitev poslovodstva, ki je za revizijo računovodskih izkazov za leto 2016 imenovalo družbo A. d.o.o. in imenovanje taiste družbe za revizorja za leto 2017. Po njegovih navedbah bi morala revizijska družba zaznati škodljive posle, ki jih je sklepala družba, in nezakonito povečanje osnovnega kapitala. Sklep bi naj bil v nasprotju z moralo in zakonom, nezdružljiv z bistvom delniške družbe in po vsebini v nasprotju z določbami zakona, ki se uporabljajo pretežno za zaščito upnikov. Podredno je tožnik izpodbijal sklep po tretjem odstavku 395. člena ZGD-1.5

17. Po stališču višjega sodišča je tožba tudi v tem delu nesklepčna. Sklep skupščine s katerim se za revizorja določi revizijska družba že pojmovno ne more nasprotovati določbam zakona, ki se uporabljajo za zaščito upnikov niti ne more nasprotovati bistvu delniške družbe ali morali (390. člen ZGD-1). Revizija letnega poročila je namreč za toženko zakonska obveznost (57. člen ZGD-1). Prav tako se sklep skupščine o imenovanju revizorja nikakor ne more prekrivati z zakonskim abstraktnim stanom iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1, po katerem se lahko izpodbijanje opira tudi na to, da je družbenik z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih družbenikov, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. 18. Pritožba navaja tudi, da je predlagala drugega revizorja in bi bilo smotrno, da se za revizorja imenuje druga revizijska hiša. Želje družbenika ali tudi razlog smotrnosti pa ne more biti podlaga za uveljavljanje ničnosti ali izpodbojnosti sklepa.

Glede sklepa o delitvi dobička

19. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo zahtevek na spremembo sklepa skupščine, s katerim je bilo odločeno, da dobiček za leti 2015 in 2016 ostane nerazporejen, na način, da bi bila razdeljena vsaj 4% dividenda v skladu s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v letu 2015 sklenila dodatek h kreditni pogodbi z banko Banka d.d., s katerim je dosegla reprogram kredita, s katerim je bilo omogočeno nadaljnje poslovanje družbe. V dodatku se je toženka med drugim zavezala, da ne bo izplačevala dobička oz. dividend družbenikom. Takšna zaveza izhaja tudi iz bančnih garancij za D. in E. Prav tako je dobiček za leto 2015 znašal 1.190.426,00 EUR, pri čemer pa je 1.000.000,00 EUR predstavljal odpis dolga s strani družbe C. d.o.o. 20. Prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička, če se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala je izključena, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve t. i. skupne dividende, je treba tako izjemo razlagati restriktivno. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.6

21. Pritožba ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je bila z dodatkom št. 14 določena prepoved izplačila dobička, da je bil dodatek nujen za nadaljnje poslovanje družbe in da bi lahko banka v primeru kršitve pogodbe zahtevala vračilo celotnega kredita v enkratnem znesku. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je 1.000.000,00 EUR, kolikor znaša odpis dolga s strani C. d.o.o., toženka knjižila med prihodke, kar se je odražalo v bilančnem dobičku in da tu ni šlo za resnični denarni tok. V letu 2015 je bilo izvedeno tudi poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala za kritje izgube preteklih let. Dejstvo, da je bila toženka še v prejšnjem letu pred letom, na katerega se nanaša letno poročilo, v velikih finančnih težavah in tik pred stečajnim postopkom in da je obstajala pogodbena zaveza toženke proti banki, da zaradi reporgrama kredita ne bo izplačevala dividend, po presoji višjega sodišča zadosti razlogu nujnosti, da se ne deli bilančni dobiček, saj služi nadaljnjemu financiranju družbe, ki se je ravno izkopala iz finančnih težav. Pritožbene navedbe, da tožnik pri sklepanju aneksa ni bil udeležen, da se s tem ni strinjal in da takšne pogodbene zaveze ne more dati družba sama ampak družbeniki so neupoštevne. Pogodbena zaveza nastane na podlagi soglasja volj, voljo za družbo, ki je pravna oseba pa izjavlja njen zakoniti zastopnik (direktor) in ne družbeniki. Zato pritožba s takšnimi navedbami ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Višje sodišče sicer dodaja, da pogodbena zaveza družbe, da ne bo delila dobička med družbenike, sama po sebi še ne more zadostiti pogoju nujnosti, da se ne deli bilančni dobiček, saj bi tako imelo poslovodstvo preširoko odprta vrata, da samo izključuje pravico družbenikov do dobička. V okoliščinah obravnavnega primera, glede na predhodne finančne težave toženke, pa je neizplačilo bilančnega dobička utemeljeno v smislu izjeme po 399. členu ZGD-1. Glede sklepa o vložitvi odškodninskih tožb in zlorab ter izčrpavanj tožene stranke

22. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na del zahtevka glede vložitve odškodninskih tožb zoper prejšnje poslovodstvo, prokuriste in edinega družbenika toženke so skope in povsem pavšalne. Višje sodišče se zato v tem delu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

23. Prav tako se višje sodišče ne bo posebej opredeljevalo do domnevnih zlorab in izčrpavanj toženke. Kolikor so takšne navedbe upoštevne je višje sodišče nanje odgovorilo v okviru obrazložitve glede ničnosti letnih poročil. Glede stroškov pravdnega postopka

24. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje vsakega od zahtevkov napačno štelo za enakovrednega. Ključni in vrednostno največji del zahtevka se je nanašal na dokpaitalizacijo in v tem delu je tožnik uspel. 25. Pritožba ne pojasni zakaj bi bil odločilen ravno tisti del zahtevka, s katerim je tožnik uspel, niti koliko bi bil ta del vreden v primerjavi z ostalimi zahtevki. Višje sodišče pritožbi zato ne more slediti in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožnik s tožbo uspel v 11% toženka pa z 89%.

Sklepno

26. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

27. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 M. Kocbek v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družba, druga, dopolnjena izdaja, 2. knjiga, str. 601. 2 Prvi odstavek 39. člen ZRev-2: „Revizijska družba revidiranje opravi v skladu s pravili revidiranja.“ 3 Prvi odstavek 44. člena: „Revizijska družba opravlja revidiranje v pravni osebi neodvisno, nepristransko ter v skladu s pravili revidiranja.“ 4 M. Kocbek v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družba, druga, dopolnjena izdaja, 2. knjiga, str. 602. 5 „Izpodbijanje se lahko opira tudi na to, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. To pa ne velja, če je drugim delničarjem na podlagi sklepa zagotovljeno primerno nadomestilo za tako škodo.“ 6 Tako Sodba VSRS III Ips 45/2019 z dne 24.09.2019.