Jedro

Če sodišče pri izreku enotne kazni po določbah o odmeri kazni obsojencu iz 55. člena KZ-1 prej pravnomočno, a neizvršljivo denarno kazen napravi izvršljivo, prekorači pravico, ki jo ima po zakonu in v škodo obtoženca krši kazenski zakon.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o enotni kazni po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženemu A. A. denarna kazen ne izreče, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožene B. B., A, A,, C. C. in D. D. spoznalo za krive poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 20. členom KZ-1. Obtoženemu B. B. je zanj določilo kazen šest mesecev zapora in mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 39018/2012, v okviru katere mu je bila določena kazen devetih mesecev zapora, ter mu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu vštelo čas, ko mu je bila po preklicani pogojni obsodbi odvzeta prostost. Obtoženemu A. A. je sodišče za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora. Po določbah o odmeri kazni obsojencu je kot določene štelo (enotno) kazen eno leto zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 54563/2013 ter dve leti in šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 100,00 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 5632/2010. Izreklo mu je enotno kazen štiri leta zapora in denarno kazen deset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj 100,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev, in ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu vštelo v celoti prestani kazni po upoštevanih sodbah.

Obtoženemu C. C. je sodišče za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora. Po določbah o odmeri kazni obsojencu je kot določeno štelo kazen šest mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 703/2015, in obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Vanjo mu je vštelo v celoti prestano kazen po upoštevani sodbi.

Obtoženemu D. D. je sodišče za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora. Po določbah o odmeri kazni obsojencu je kot določeno štelo kazen petih let in pet mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II Ks 3846/2013, in obtožencu izreklo enotno kazen šest let zapora. Vanjo mu je vštelo čas, ko mu je bila po upoštevani sodbi odvzeta prostost. Vse obtožence je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o kazenski sankciji pritožila zagovornica obtoženega A. A. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo zagovornice obtoženega A. A. je pritožbeno sodišče o seji obvestilo vse stranke (prvi odstavek 378. člena ZKP). Nanjo je pristopil le obtoženi D. D. Ker so bili ostali obtoženci, zagovornica obtoženega A. A. ter državni tožilec o pritožbeni seji v redu obveščeni, ni bilo ovire, da je senat ne bi bil opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče v odločbo o enotni kazni, izrečeni obtoženemu A. A., poseglo po uradni dolžnosti.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med tem pa, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ni nobenih nasprotij. V izreku sodbe je določno navedeno, da je obtoženi D. D. v vozilo poskušal vlomiti "s prirejenim ravnilom", do česar se je sodišče prve stopnje razumljivo opredelilo tudi v razlogih sodbe (drugi odstavek, str. 11). Iz česa je pritožnica sklepala na "številno vlomilsko orodje", ki naj bi se omenjalo v razlogih sodbe, pritožbenemu sodišču ni jasno; če pa je mislila na druge predmete, ki so bili opaženi in zaseženi ob ogledu kraja dejanja (rokavice, košari), pa jim sodišče prve stopnje brez dvoma takšnega pomena ni pripisalo. Prvostopenjsko sodišče se je v četrtem odstavku na strani 13 argumentirano opredelilo tudi do razlogov, na podlagi katerih je sklepalo na direktni naklep obtožencev, zato pritožbeno sodišče uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrača kot neutemeljeno.

6. Pravica do obrambe obtoženega A. A. je bila po oceni pritožbenega sodišča spoštovana. Tekom zadnjega sojenja so bili izvedeni vsi dokazi po predlogih strank. Prvostopenjsko sodišče je namreč v soglasju z njimi prebralo vso za razsojo zadeve bistveno listinsko dokumentacijo v spisu, drugih dokaznih predlogov pa niti obramba niti državni tožilec nista imela. Navedba zagovornice iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo številne dokazne predloge, je torej protispisna. Kakšen dokazni sklep je slednje sprejelo v prejšnjem razveljavljenem postopku, pa je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe povsem nerelevantno.

7. Izrek izpodbijane sodbe vsebuje konkretiziran opis dejanja, iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, izvršenega v sostorilstvu. Pritožbena graja, da v opisu dejanja niso razpoznavna konkretna dejstva izvršitvenega ravnanja vloma v zaprt prostor, je evidentno neutemeljena, saj se obtoženemu D. D. očita, da je "s prirejenim ravnilom poskušal odpreti prednja desna vrata vozila", ostali, torej tudi obtoženi A, A,, "pa so v neposredni bližini opazovali okolico". Da je dejanje ostalo pri poskusu, pa izhaja iz nadaljevanja, da namreč obtoženci naklepnega kaznivega dejanja niso dokončali zaradi prihoda policistov.

8. Težišče pritožničinih navedb v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v tolikšnih kontradiktornostih med izpovedbami posameznih policistov tekom preiskave in (dvakrat) ponovljeni glavni obravnavi, da bi te zahtevale dopolnitev zaslišanja s skiciranjem situacije s strani vsakega od zaslišanih policistov ter njihovo soočenje z obtoženim A. A., kot je v prejšnjem sojenju predlagala pritožnica. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da takšnega dokaznega predloga pritožnica na glavni obravnavi, na kateri je bil izveden dokazni postopek, ki je temelj izpodbijane sodbe, ni podala. Iz v pritožbi nanizanih delov izpovedb, ki so jih v preiskavi in na glavnih obravnavah podali policisti E., F., G. in H., pa pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih nasprotij. Sicer je res, da se na drugič ponovljenem sojenju oz. glavni obravnavi policisti večine podrobnosti niso več spomnili, kar pa je daleč od trditev pritožnice, da se "v zvezi z dogodkom niso spomnili ničesar". Že iz v nadaljevanju v pritožbi povzetih delov izpovedb jasno izhaja, da so policisti znali povedati o bistvenih točkah dogajanja z ozirom na trenutek, ko so se razpršili po gozdu in ko je policist E. zaklical "policija, stop". Spomnili so se, da so bili na kraju najdeni košari, rokavice in ravnilo z nekakšnim rezilom, za katerega je policist H. rekel, da bi se z njim z malo truda dalo vlomiti v avto. Nič nenavadnega ni, da so znali policisti več podrobnosti v spomin priklicati v preiskavi in na prvi glavni obravnavi, nato pa vedno manj; povsem iluzorno bi bilo po več kot petih letih od policistov pričakovati svež spomin na dogodek, ki od siceršnjih policijskih zadolžitev ni po oceni pritožbenega sodišča v ničemer prav posebej izstopal. Čeprav je lahko zaradi svoje lokacije le E. opazoval celotno dogajanje, so njegovo izpoved potrdili ostali policisti. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da predstavlja E. opis dogajanja, katerega bistvo je, da je obtoženi D. D. s potiskanjem oz. naslanjanjem ravnila ob zgornji del desnih prednjih vrat I., že pričel z vlamljanjem vanjo, verodostojen povzetek dogodka, kot se je v resnici zgodil. E. je bil tudi jasen, da so ostali trije obtoženci v neposredni okolici I. pogledovali naokoli in opozarjali na približevanje gobarjev, torej stražili. Policist H. je tudi videl določena ravnanja enega od obtožencev, ko se je sam nahajal v spodnjem delu gozda pod previsom, ko je videl, da je eden od njih ob robu ceste opazoval navzdol proti policistu in nakazal, dal nek znak, da ni nikogar. V izpodbijani sodbi predstavljena vsebina izpovedb policistov in kriminalističnega tehnika J. predstavlja verodostojen povzetek njihovih navedb iz preiskave in glavnih obravnav, k njihovi dokazni oceni pa nima pritožbeno sodišče kaj dodati (str. 9 do 11 obrazložitve).

9. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje o vlomilskem orodju in razlogi za zaključek, da ravnilo z vstavljenim rezilom nikakor ni bilo namenjeno nabiranju kostanja oz. dajanju plodov iz ježic (drugi odstavek, str. 11 in drugi odstavek, str. 12). Na slednje je prvostopenjsko sodišče sklepalo na podlagi prepričljive ocene ne le izpovedb policistov o obnašanju obtožencev, temveč tudi logičnega razmišljanja o pomenu na kraju dejanja najdenih rokavic, ravnila z rezilom, obutve obtožencev, dejstva, da so ob vsem tem ključe svojega avtomobila pustili v kontaktni ključavnici in s prižganim radiom, nenazadnje pa tudi na podlagi med seboj neskladnih zagovorov obtožencev. Prvotni očitek glede vlomilskega orodja se je res nanašal na daljšo kovinsko palico, ki na kraju dejanja obtožencem ni bila zasežena, vendar je slednje posledica zmote policista E., ki je mislil, da je v vlomilčevih rokah videl "neko belo stvar, ki je bila videti kot palica"; ugotovljeno pa je bilo, da je na kraju najdeno ravnilo z rezilom bele barve. Nedvomno pa je splošno znano, da vsako rokovanje s predmetom na njem ne pusti bioloških sledi, kot to zmotno pričakuje pritožnica.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi niti v ugotovitev, da je bila rahla poškodba plastične letve oz. zaščite zgornjega dela vrat okoli dolžine 4 centimetrov posledica ravno poskusa obtoženega E. z ravnilom vlomiti v policijsko I.. Prepričljivega nasprotnega argumenta namreč pritožba ni navedla, njeno zavzemanje za sodno izvedenstvo v situaciji, ko je sodišče prve stopnje razpolagalo ne le z izpovedbami policistov o ugotovitvah na kraju, temveč tudi z zapisnikom o ogledu in natančnim prikazom zaznanih poškodb - četudi starega in že odpisanega službenega vozila -, pa je neutemeljeno.

11. Obtoženemu A. A. za obravnavano dejanje določena kazen osmih mesecev zapora je ustrezna glede na težo dejanja ter dolgoletno serijsko izvrševanje istovrstnih kaznivih dejanj, primerna pa tudi z vidika namenov kaznovanja (zadnji odstavek, str. 13). Sodišče prve stopnje ni spregledalo niti tehtne olajševalne okoliščine, da je obtoženec oče štirih mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati. Pri odmeri enotne kazni pa je pravilno uporabilo določbe o odmeri kazni obsojencu po 55. členu KZ-1, saj obravnavano kaznivo dejanje datira v čas pred nastopom zaporne kazni po pravnomočnih sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 54563/2013 ter Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 5632/2010, ki ju je nastopil v letu 2014. Pritožnica je torej spregledala, da izrek enotne kazni ne temelji na preklicu pogojne obsodbe, kar je sodišče prve stopnje celo izrecno zapisalo (tretji odstavek, str. 14). Tako odmerjena enotna kazen štirih let zapora je primerna in pravična.

12. Pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obtožencu v škodo, saj je sodišče prve stopnje z izrekom denarne kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

13. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče stransko denarno kazen "zgolj povzelo iz prejšnje sodbe", vendar je primerjava z izrekom sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 5632/2010 z dne 23. 2. 2013, pravnomočne istega dne (list. št. 383 - 385), pokazala, da to ne drži. S slednjo je bila namreč obtoženemu A. A. poleg enotne kazni dveh let in šest mesecev zapora izrečena tudi "denarna kazen 100,00 (sto) EUR". Ker se denarna kazen po prvem odstavku 47. člena KZ-1 izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca, v sodbi pa sodišče določi rok za njeno plačilo, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev, se izkaže, da denarna kazen po prej citirani pravnomočni sodbi ni bila izvršljiva. Določen ni bil niti način izvršitve denarne kazni za primer neizterljivosti (87. člen KZ-1). Vse to je prvostopenjsko sodišče dodalo v izrek izpodbijane sodbe, s čimer je prej pravnomočno, a neizvršljivo denarno kazen, napravilo izvršljivo. Pritožbeno sodišče je zato v odločbo o enotni kazni, izrečeni obtoženemu A. A., poseglo po uradni dolžnosti in izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

14. Razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sodba, niso podani, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.