3. 12. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavnih pritožb Antona Mohoriča, Kranj, na seji 3. decembra 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 86. člena in 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št III DoR 46/2003 z dne 15. 10. 2013 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1402/2012 z dne 9. 4. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 104/2001 z dne 11. 10. 2012 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1137/2011 z dne 1. 2. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 104/2001 z dne 22. 7. 2011 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1402/2012 z dne 9. 4. 2013 (v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje), s katerim je Višje sodišče potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju pritožnikove revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1137/2011 z dne 1. 2. 2012 in tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 26. 7. 2012, ker je pritožnik revizijo in tožbo za razveljavitev sodne poravnave vložil sam in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Višje sodišče mu je pojasnilo, da razlogi za protiustavnost tretjega in četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso utemeljeni. Pri tem se je oprlo na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 73). Pritožnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1137/2011 z dne 1. 2. 2012 (v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje), s katerim je Višje sodišče potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju pritožnikovega predloga za obnovo postopka, ker je pritožnik predlog vložil sam in ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tudi v tej zadevi je Višje sodišče zavrnilo pritožnikove očitke o protiustavnosti tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP in se pri tem oprlo na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-137/00.

2.Pritožnik je kasneje vložil še ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bil zavržen njegov predlog za dopustitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1402/2012 z dne 9. 4. 2013, ker je pritožnik predlog vložil sam in ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

3.Pritožnik meni, da so mu sodišča očitno kršila pravice do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva, enakega varstva pravic, odprave posledic kršitve in enakosti pred zakonom zaradi diskriminacijskega obravnavanja glede na izobrazbo. Meni, da so mu bile kršene pravice iz 14. člena, četrtega in petega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena ter prvega odstavka 67. člena Ustave ter da je bil kršen tudi 8. člen Ustave. Zatrjuje še kršitev 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bil z zavrženjem svojih predlogov diskriminiran na podlagi izobrazbe. Poudarja, da so bila vsa dejstva v postopku neresnično in pristransko ugotovljena ter da ni imel možnosti dati odgovora na ugovor nasprotne stranke. Meni, da je bila sodna poravnava sklenjena samo za dopolnjeni zahtevek, ne pa tudi za glavnega, zaradi česar naj bi bil prikrajšan za pravico do starostne pokojnine.

4.Pritožnik skupaj z ustavnima pritožbama vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 86. člena in 367. člena ZPP. Izpodbijani določbi naj bi bili v neskladju z 8. in 14. členom, prvim odstavkom 15. člena ter 22. in 23. členom Ustave ter s 6., 13. in 14. členom EKČP, ker ga diskriminirata glede na izobrazbo.

B.

5.Pobudnik zatrjuje protiustavnost četrtega odstavka 86. člena ZPP. Pravni interes izkazuje z vloženo ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, ki je zavrglo njegov predlog za dopustitev revizije, ker ga je vložil sam in pri tem ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

6.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-137/00 že odgovorilo na očitke o neskladju tretjega odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sklenilo je, da so očitki o neskladju navedene določbe ZPP s prvim odstavkom 14. člena, 22., 23. in 25. členom Ustave očitno neutemeljeni. Pobudnik v obravnavani pobudi izpodbija četrti odstavek 86. člena ZPP, ki določa izjemo od pravila iz tretjega odstavka, in sicer, da stranka lahko opravlja pravdna dejanja sama (torej ne po pooblaščencu, ki je odvetnik), če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Glede na to, da četrti odstavek pomeni izjemo od pravila iz tretjega odstavka 86. člena ZPP in da pobudnik pravniškega državnega izpita nima, se zanj uporablja pravilo iz tretjega odstavka te določbe. Pobudnik te določbe ne izpodbija. Ne glede na to tudi po vsebini ne navaja novih ali drugačnih očitkov, na katere Ustavno sodišče ne bi že odgovorilo v sklepu št. U-I-137/00.

7.Pobudnik glede četrtega odstavka 86. člena ZPP zatrjuje neskladje z načelom enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ker neutemeljeno na podlagi izobrazbe razlikuje med posamezniki s pravniškim državnim izpitom oziroma brez njega. Iz 14. točke obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-137/00 izhaja, da zakonodajalcu ni mogoče očitati pomanjkanja razumnih razlogov za to, da je določil, da pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja samo po odvetniku oziroma sama, če je opravila pravniški državni izpit, ker so zahtevana pravdna dejanja v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi visoko strokovno zahtevna. Za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca, odvetnika in državnega pravobranilca se zahteva, da ima med drugim opravljen tudi pravniški državni izpit.[1] Državni pravniški izpit je torej eden izmed zahtevanih pogojev, da posameznik visoko strokovno zahtevna dela v pravosodju lahko opravlja. Zato izpodbijanemu četrtemu odstavku 86. člena ZPP, ki le posameznikom z opravljenim državnim pravniškim izpitom izjemoma omogoča, da v postopku z izrednimi sredstvi sami, to je brez pooblaščenca, ki je odvetnik, opravljajo procesna dejanja, ni mogoče očitati, da je izobrazba uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Posameznik, ki nima pravniškega državnega izpita, je drugače obravnavan zaradi nezadostne ravni strokovnega znanja, ki je potrebno za opravo procesnih dejanj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa zaradi izobrazbe kot take. Drugih zatrjevanih neskladij z Ustavo in EKČP pobudnik ne utemelji.

8.Ker pobudnik 367. člen ZPP izpodbija le v zvezi s četrtim odstavkom 86. člena ZPP, je pobuda v tem delu neutemeljena. Glede na navedeno je treba pobudo zavrniti kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

9.Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka). Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1402/2012 z dne 9. 4. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 104/2001 z dne 11. 10. 2012 zavrglo, ker pravna sredstva niso izčrpana (3. točka izreka).

10.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1137/2011 z dne 1. 2. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 104/2001 z dne 22. 7. 2011 zavrglo, ker ponovna ustavna pritožba zoper akte, zoper katere je bila že vložena ustavna pritožba in je bilo o njej že odločeno, ni dopustna (3. točka izreka). Ustavno sodišče je o navedeni ustavni pritožbi odločilo že s sklepom št. U-I-75/12, Up-371/12 z dne 21. 9. 2012. Ustavno sodišče hkrati pritožnika opozarja, da bi lahko ponovno vlaganje ustavne pritožbe zoper iste sodne odločbe obravnavalo tudi kot zlorabo pravice do vložitve ustavne pritožbe. Pritožnika, ki zlorabi pravico, ki jo ima po ZUstS, lahko Ustavno sodišče kaznuje z denarno kaznijo od 100 EUR do 2000 EUR (prvi odstavek 34.a člena ZUstS).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, pete alineje prvega odstavka 55.b člena, prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Primerjaj 8. člen Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13 in 69/13 – popr. – ZSS), 23. člen Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11 in 47/12 – ZDT-1), 25. člen Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08 in 35/09 – ZOdv) ter 25. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 77/09 in 46/13 – ZDPra).