Jedro

Tožnica ima prav, da bi lahko šlo za izigravanje zakona, če bi delodajalec brez dejanskih potreb najprej zaposlil novega delavca na določenem delovnem mestu in potem ugotavljal presežke med tem in prej zaposlenimi delavci na tem delovnem mestu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodba sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka razveljavita in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in poziv nazaj na delo ter za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka 5. 6. 2006 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici na delovnem mestu učitelja matematike, tehnike in tehnologije. Tožnica je 5. 7. 2006 podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu učitelja podaljšanega bivanja pri toženi stranki in učitelja matematike na Gimnaziji J. V.. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR presojalo le utemeljenost odpovednega razloga. Tožena stranka je dokazala, da se je v šolskem letu 2006/2007 zmanjšala potreba po številu delavcev na delovnem mestu, na katerem je delala tožnica z 2,5 na 1,8 delavca. Na podlagi kriterijev v Kolektivni pogodbi delavcev v vzgoji in izobraževanju je bila kot presežna delavka določena tožnica. Zbrala je najmanjše število točk v primerjavi z ostalimi tremi sodelavkami. Kot nepomembno je štelo, da je tožena stranka z eno od njih sklenila delovno razmerje za nedoločen čas v januarju 2006. Ugotovljeni razlog je kot poslovni razlog določen v 115. členu ZOFVI. Sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožnice, da bi tožena stranka situacijo lahko rešila z zmanjšanjem učne obveznosti učiteljem, kot neobrazložene pa je zavrnila navedbe o domnevni diskriminaciji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so zmotno uporabljene določbe drugega odstavka 81. člena, prvega odstavka 82. člena in 88. člena ZDR, ki jasno določajo, da mora biti odpovedni razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja in da mora biti podana najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog ni izkazan, saj je bilo nadaljevanje delovnega razmerja omogočeno pri vseh takrat zaposlenih učiteljicah in to v obsegu polnega delovnega časa. Sodišče pa se z vzročno zvezo in vplivom nezakonite zaposlitve (četrte) učiteljice v februarju 2006 na obravnavano odpoved sploh ni ukvarjalo, ker jo je štelo za nebistveno. Ni pa pojasnilo zakaj ni bistvena in zakaj ne more vplivati na drugačno presojo. Ob zaposlitvi ni bilo potrebe po njenem delu in njena zaposlitev je pomenila, da učnih ur ni več dovolj ter je bila dejansko ena učiteljica preveč. Gre za špekulativno ravnanje tožene stranke z neposrednim in odločilnim vplivom na odpovedni razlog tožnici. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe v tej zvezi, s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršena je bila tudi določba devetega odstavka 109. člena ZOFVI. Sporazum med zavodi, kjer delavec opravlja svoje delo, mora biti usklajen tudi z delavcem, saj je vsebina sporazuma obligatorni sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Sporazum med toženo stranko in Gimnazijo J. V. je bil sklenjen zgolj za obdobje enega leta in ne za nedoločen čas, (novo) pogodbo o zaposlitvi pa je tožnica podpisala v pravni zmoti kot šibkejša stranka, v dobri veri, da ji je delodajalec zagotovil delo na gimnaziji za nedoločen čas. Ne strinja se s stališčem, da je dovoljeno izpodbijati samo utemeljenost odpovednega razloga in ne odpovedi v celoti. Pritožbeno sodišče je povsem prezrlo tudi pritožbeni ugovor sklicevanja na diskriminacijo.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica sicer zatrjuje, vendar ne navede, izrecno za katere kršitve naj bi šlo. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 360. členom ZPP) revizija navaja, da „je pritožbeno sodišče povsem prezrlo tudi pritožbeni ugovor sklicevanja na diskriminacijo“. Vendar taka pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe že zato, ker tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje o tem, razen pavšalne navedbe, ni navedla dejstev in predlagala dokazov o zatrjevani diskriminaciji.

6. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 360. členom ZPP), ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o zatrjevani nezakoniti zaposlitvi Č.. Sodišče druge stopnje je v tem delu potrdilo prvostopno sodbo, v kateri je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da presoja le utemeljenost odpovednega razloga ob izdaji odpovedi. Ali je tako stališče sicer pravilno, je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP).

9. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnica podpisala. V takih primerih ima na podlagi določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR delavec pravico pred sodiščem izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga. Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že sprejelo stališče, da :“Na podlagi določb 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/90) delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, vključno z roki za podajo odpovedi, v tem sporu ne more uveljavljati. Takšno oženje sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi je razumljivo glede na to, da delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu (na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu).“

10. Tožnica ima prav, da bi lahko šlo za izigravanje zakona, če bi delodajalec brez dejanskih potreb najprej zaposlil novega delavca na določenem delovnem mestu in potem ugotavljal presežke med tem in prej zaposlenimi delavci na tem delovnem mestu – še posebej, če bi s tem imel namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi kateremu od prej zaposlenih delavcev. Tudi če toženi stranki ni mogoče očitati špekulativne zaposlitve Č. z namenom diskriminacije tožnice, ni pravilno stališče nižjih sodišč, da je ta zaposlitev za odločitev v tej zadevi irelevantna oziroma nebistvena.

11. Iz dejanskih ugotovitev (ki jim v tem delu tožnica ne oporeka) izhaja, da je bila pri toženi stranki ugotovljena potreba le po treh učiteljih matematike in tehnike in tehnologije. Tožena stranka je opravila izbiro presežne delavke med štirimi zaposlenimi po kriterijih, določenih s Kolektivno pogodbo delavcev v vzgoji in izobraževanju. Tudi v tem delu tožnica odločitvi tožene stranke ne oporeka. Pravilna bi bila zato presoja nižjih sodišč, da je dokazan obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Vendar le ob predpostavki, da naj bi sploh bila potrebna izbira. Tožnica utemeljeno opozarja, da ni bilo ugotovljeno, ali je bila zaposlitev Č. februarja 2006 sploh potrebna, če so že zaposlene tri delavke pokrivale vse dejanske potrebe po delu – in bi ga tudi vnaprej. Pogodbe o zaposlitvi za Č. tožena stranka ni predložila, iz predložene pogodbe o izobraževanju iz leta 2001 pa izhaja, da so jo na izobraževanje poslali kot zaposleno za določen čas in ji vsako (šolsko) leto tako delovno razmerje podaljševali. Po končanem šolanju ji tožena stranka ni bila dolžna zagotavljati le zaposlitve za nedoločen čas, temveč tudi pomoč pri iskanju druge zaposlitve, če njenega dela ne bi potrebovali. Zmotno je bilo torej stališče tožene stranke, da bi Č. morali zaposliti za nedoločen čas, tudi če je niso potrebovali. S tem je tožena stranka dejansko lahko sama povzročila stanje, ko je bilo delavk preveč, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi in potrebe. Zato so okoliščine v zvezi z zaposlitvijo Č. relevantni in lahko tudi bistveni za pravilno in zakonito odločitev.

12. Tožnica je zahtevala tudi razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi (z dne 5. 7. 2006) kot nezakonite in neizvršljive, ker naj bi bila sklenjena za opravljanje dela na Gimnaziji J. V., ki pa ni pogodbena stranka, sporazum med toženo stranko in Gimnazijo pa tudi sklenjen le za eno leto. Toda tožnica izhaja iz zmotne razlage oziroma razumevanja pogodbenih določil. Pogodba o zaposlitvi (priloga B8) je sklenjena med pravdnima strankama in to za nedoločen čas za delovno mesto učitelja matematike in podaljšanega bivanja. Tožnica je torej še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki. Res je v 4. členu pogodbe dogovorjeno, da bo pri toženi stranki opravljala delo učitelja podaljšanega bivanja, delo učitelja matematike pa na Gimnaziji J. V.. Vendar kraj opravljanja dela – tudi če gre pri tem deloma za delo pri v drugem javnem zavodu – ne vpliva na obstoj delovnega razmerja s toženo stranko. Tudi če bo prenehala potreba po delu tožnice v Gimnaziji, zgolj zaradi tega tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ne bo in ne more prenehati. V takem primeru bosta pogodbeni stranki morali skleniti ustrezen aneks k pogodbi oziroma v skladu s 47. členom ZDR nov pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerja pa bo tožnici lahko prenehalo iz razlogov in na način, kot je določeno z zakonom. Zatrjevani razlogi za nezakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2006 zato po presoji revizijskega sodišča niso podani.

13. Ker ima tožnica sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi in ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sporne odpovedi dejansko ni prenehalo, je neutemeljen tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za reintegracijo.

14. Glede na vse navedeno je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V zvezi s presojo utemeljenosti odpovednega razloga, je bilo za pravilno uporabo materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem delu pa je revizija neutemeljena (378. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z okoliščinami o zaposlitvi Č. in presoditi ali je in kako ta zaposlitev vplivala na obstoj in utemeljenost zatrjevanega poslovnega razloga.

15. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.