Jedro

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik, čeprav opisno, vtožuje čisti denarni zahtevek in ni pravilno upoštevalo petletnega zastaralnega roka za glavnico (pet let pred vložitvijo tožbe - 202. člen ZDR-1). Čeprav je v obrazložitvi zastaranje zamudnih obresti obrazložilo, je tožniku dosodilo zamudne obresti brez upoštevanja triletnega zastaralnega roka po prvem odstavku 347. člena OZ.

Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnik lahko upravičen do plačila razlike zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko zaradi upravičenih odsotnosti z dela (prazniki, izobraževanja, bolniška odsotnost, letni dopust), ni delal. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšne odsotnosti gre, saj tožniku skladno z določbo 137. člena ZDR-1 za upravičeno odsotnost z dela pripada nadomestilo.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi:

-na pritožbo tožnika:

-se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

-na pritožbo toženke:

-se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka:

-v prvi alineji tako, da je toženka dolžna tožniku od dne 26. 10. 2018 do dne 31. 12. 2018 priznati in plačati razliko v plači, nadomestilu plače in dodatkih, ki bi morali biti obračunani za 26. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestilu in dodatkih izplačanih za 23. plačni razred, katerega je prejemal, višji tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 7. 2018 do 25. 10. 2018 se zavrne, in

-v drugem odstavku tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od 26. 10. 2020 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti do 26. 10. 2020 se zavrne;

-se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki V izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni prizna in obračuna razliko v plači, nadomestilu plače in dodatkih, ki bi morali biti obračunani: za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 za 26. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestil in dodatkih za 23. plačni razred; za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2020 za 27. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestil in dodatkov izplačanih za 24. plačni razred; za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 11. 2021 za 27. plačni razred namesto izplačane plače za 25. plačni razred; za obdobje od 1. 12. 2021 do 31. 3. 2023 za 27. plačni razred, namesto izplačane plače za 26. plačni razred in za obdobje od 1. 4. 2023 do 30. 9. 2023 za 28. plačni razred, namesto 27. plačnega razreda in od obračunanih zneskov plača tožniku vsakokratni mesečni znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi (točka II izreka), v delu, ki se nanaša na plačilo za dneve odsotnosti z dela (točka III izreka) in v delu, ko je tožnik plačilo že prejel (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.795,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3.Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. in III. točki izreka, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je tudi v času, ko je opravljal delo kot vodja patrulje SVDM, opravljal dela in naloge, za katere se zahteva poklic policista, spadajo pa v dela in naloge višjega policista. Bistvo navedb toženke pa je bilo v tem, da tožnik ni opravljal nobenih za obravnavo zahtevnejših postopkov višjih policistov in zato ni upravičen do zahtevane razlike v plači. Toženka v nobeni vlogi ni nasprotovala trditvam tožnika, da je tudi v patruljah SVDM vedno opravljal delo kot vodja patrulje, kar je tudi sama potrdila, kaj drugega pa ni navedla. Sodišče je zaključilo, da mu tega dela ni priznalo kot višje vrednotenega, saj iz delovnih nalogov izhaja, da je bil v patrulji edini policist. Res je bil razporejen kot vodja patrulje, vendar je z njim naloge opravljal pripadnik slovenske vojske. Sodišče pa zaključka sploh ni obrazložilo, kar je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, je toženka zatrjevala, da bi morala SVDM delo izvajati v različnih kombinacijah dveh policistov, sploh pa ni omenjala, da je tožnik v tem času delo opravljal z vojakom ali pa da se delo z vojakom ne šteje za opravljanje dela višjega policista. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik patruljiral z vojakom, tega dejstva pa stranki v postopku sploh nista zatrjevali, je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in storilo bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče pa tudi ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP in ni opravilo vestne presoje izvedenih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnik kot vodja patrulje opravljal višje vrednoteno delo, saj naloga vodenje in organiziranje patrulje sodi v opis del in nalog delovnega mesta višji policist in ne delovnega mesta policist SR-NDM. Napačen v nasprotju z določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 pa je tudi zaključek, da je tožnik upravičen do višjega plačila le za dneve, ko je to delo opravljal, ne pa tudi za dneve odsotnosti, ko se mu je obračunalo le nadomestilo plače. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

4.Toženka se pritožuje zoper I. in V. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je v postopku zatrjevala in dokazala, da tožnik ni opravljal vseh nalog delovnega mesta višji policist na dneve, ko je bil policist spremljevalec v splošnih policijskih patruljah, saj je izvajal le naloge patruljnega dela, in sicer osnovne naloge patruljiranje in opazovanje. Za dneve, ko je izvajal naloge vodje patrulje pa je že prejel plačilo, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo v točki IV izreka. Sodba v delu, v katerem je ugotovilo, da je tožnik opravljal vse naloge višje vrednotenega delovnega mesta, ni ustrezno obrazložena. Sodišče je nepopolno in neprepričljivo ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Da sodišče ni opravilo dokazne presoje skladno z 8. členom ZPP izhaja tudi iz izpovedi vseh zaslišanih prič, na katere je oprlo svojo odločitev, saj ni upoštevalo, da so zaradi oddaljenosti in prijateljskih oziroma kolegialnih odnosov s tožnikom, vse priče izpovedovale splošno in z interesom, da tožniku pomagajo pridobiti dodatno finančno korist, ob tem pa niso bile seznanjene z dejstvom, da je bil tožnik poplačan za delo, ki ga je opravil kot vodja patrulje. Po stališču toženke, je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo plačilo zaradi opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta višji policist za čas, ko je domnevno opravljal dela in naloge kot spremljevalec v patrulji. V ugodilnem delu je obrazložitev nepopolna in temelji na pomanjkljivi in zgrešeni dokazni presoji. Toženka je sodišče izrecno in izčrpno opozorila v pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2024 in vlogi z dne 13. 1. 2025, kjer so do podrobnosti datumsko navedene patrulje, v katerih je tožnik sodeloval kot spremljevalec, obširno pojasnila, da kot spremljevalec ni opravljal organizacijskih nalog. Te je opravljal le vodja patrulje. Za dneve, ko je to delo opravljal tožnik, pa je že prejel plačilo. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in tega tudi ni obrazložilo, zato dokazna ocena ni bila opravljena skladno z 8. členom ZPP. Zaradi tega, ker iz sodbe ni moč ugotoviti, da bi sodišče poleg izpovedi zaslišanih prič proučilo in dokazno ocenilo tudi delovne naloge in poročila za vse službe (patrulje), v katerih je bil udeležen tožnik in jih je toženka vložila kljub temu, da je menila, da je dokazno breme na tožniku, sodišče pa jih ni niti vpogledalo niti upoštevalo pri dokazni oceni. Tožnik ni opravljal vseh nalog delovnega mesta višji policist, ni opravil nobenega zahtevnejšega postopka. Glede na to, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo kot izhaja iz točke I izreka. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor zastaranja. Gre namreč za čisto denarno terjatev, za katero predsodno varstvo pri delodajalcu po določbi 24. člena ZJU ni potrebno. Ker je bila tožba vložena 26. 10. 2023, so terjatve mesečnih glavnic pred 26. 10. 2018 zastarale, upoštevalo pa tudi ni zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Pri tem opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka štelo, da gre za čisti denarni zahtevek, saj stroškov predsodnega postopka ni priznalo. Prav tako opozarja, da gre za nasprotje med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom, ker sodišče ni časovno zamejilo teka zamudnih obresti. Tako je odločitev sodišča tako glede neutemeljeno zavrnjenega delnega ugovora zastaranja kot tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti (točka I izreka) materialno pravno zmotna. Poudarja tudi, da je sodišče tudi napačno ocenilo uspeh strank v postopku in je toženki neutemeljeno naložilo plačilo tožnikovih stroškov v višini 1.795,67 EUR. Izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve izračuna višine prisojene razlike v plači, prav tako pa tudi ne matematične oziroma procentualne preveritve uspeha tožnika v primerjavi s toženko. Vse to pa je posledica nesklepčnosti tožbe, na kar je toženka sodišče opozarjala vse od odgovora na tožbo, sodišče pa tožnika ni pozvalo na njeno popravo in dopolnitev. Glede na navedeno pritožba ugotavlja, da je sodba pomanjkljiva do te mere, da se ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8.Tožnik je dne 11. 7. 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu SR-NDM. Delo je opravljal na Ministrstvu za notranje zadeve, Policijska uprava A., na Policijski postaji B. v Skupini za mejno kontrolo. Po njegovih trditvah je bil s 1. 7. 2018 v tej skupini napoten na delovno mesto višji policist in je to delo v redni patrulji dejansko opravljal kljub temu, da formalnega usposabljanja za to delovno mesto ni opravil. S tožbo zahteva razliko v plačilu med plačo, ki jo je prejel, in plačo, ki bi jo moral prejeti glede na opravljeno delo kot višji policist.

9.Tožnikov zahtevek je tipični čisti denarni zahtevek delavca, saj zatrjuje, da mu toženka ni izplačala plačila za opravljeno delo. Po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko delavec denarne terjatve uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Tako ne pride v poštev uporaba 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) v zvezi z uveljavljanjem predhodnega varstva pri delodajalcu, zato je tožnikov zahtevek, ne glede na to, da je pri delodajalcu zahteval odpravo kršitev in plačilo razlike med prejetim zneskom in zneskom za opravljeno delo, čisti denarni zahtevek. Tako za vtoževane mesečne razlike za plačilo razlike skladno z določbo 202. člena ZDR-1 velja petletni zastaralni rok, za zakonske zamudne obresti pa skladno z določbo prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ) triletni zastaralni rok, na kar toženka utemeljeno opozarja v pritožbi.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedi prič C. C., D. D., E. E. in F. F. pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal dela višjega policista. Zaradi kadrovskega primanjkljaja na Policijski postaji B. ni bilo mogoče strogo upoštevati delovnih mest in nazivov in zato so bile patrulje sestavljene lahko tudi iz dveh policistov SR-NDM. Tožnik je malokdaj opravljal delo na mejnem prehodu in je večinoma opravljal naloge v rednih patruljah. Po vpogledu v delovne naloge (B22-B33), je sodišče ugotovilo, da je bilo tožniku redno odrejeno delo za delovno mesto, ki ga opravljajo višji policisti, saj je bil v okviru zadolžitev napoten na delo v intervencijsko patruljo, prometno patruljo in patruljo za pregled varnostno ogroženega območja. Da je tožnik opravljal delo na enak način kot višji policisti, izhaja tudi iz izpovedi prič višjih policistov, s katerimi je tožnik najpogosteje opravljal delo, G. G. in H. H. ter I. I., ki je bil z delom tožnika seznanjen, čeprav ni bil prisoten na PP B. Delo znotraj patrulje so si delili 1:1, delali so vse, ne glede na to ali so bili v patruljo razporejeni kot vodja ali kot spremljevalec in ne glede na to ali so bili zaposleni kot višji policist ali pa kot policist SR-NDM. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači, nadomestilih in dodatkih med plačnim razredom SR-NDM in plačnim razredom višjega policista. Razloge za svojo odločitev je pravilno in popolno obrazložilo, zato so pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo v točki I izreka ni opravilo dokazne ocene skladno z določbo 8. člena ZPP, neutemeljene.

11.Vendar sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik, čeprav opisno, vtožuje čisti denarni zahtevek in ni pravilno upoštevalo petletnega zastaralnega roka za glavnico (pet let pred vložitvijo tožbe - 202. člen ZDR-1). Čeprav je v obrazložitvi zastaranje zamudnih obresti obrazložilo, je tožniku dosodilo zamudne obresti brez upoštevanja triletnega zastaralnega roka po prvem odstavku 347. člena OZ. Zato so pritožbene navedbe toženke v tem delu utemeljene.

12.Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi torej delo SR-NDM. Sodišče prve stopnje je navedlo datume iz oktobra, novembra in decembra 2018, januarja, marca, aprila, septembra in novembra 2019, januarja, februarja, aprila, maja julija, avgusta in septembra 2020, januarja, marca, aprila, maja, junija, julija, septembra, oktobra, novembra in decembra 2021, januarja, februarja, aprila, maja, junija, julija, avgusta, septembra, oktobra, novembra in decembra 2022, pri čemer je upoštevalo delovne naloge v prilogah od B28 do vključno B32, vendar pa ni pojasnilo, katere naloge je na te datume dejansko opravljal, tako da ni jasno ali gre za dela in naloge v patrulji za nadzor državne meje, kjer je bil edini policist in tja razporejen kot vodja, z njim pa je naloge opravljal tudi pripadnik SV (česar pa nobena od strank v postopku ni navajala), ali pa gre za naloge, ki jih je kot SR-NDM opravljal v policijski patrulji skupaj z višjima policistoma. Odločitve sodišča prve stopnje se v tem delu ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13.Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnik lahko upravičen do plačila razlike zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko zaradi upravičenih odsotnosti z dela (prazniki, izobraževanja, bolniška odsotnost, letni dopust), ni delal. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšne odsotnosti gre, saj tožniku skladno z določbo 137. člena ZDR-1 za upravičeno odsotnost z dela pripada nadomestilo. Sodišče prve stopnje tako zaradi napačne uporabe materialnega prava (sklicuje se namreč na plačilo po pogodbi o zaposlitvi) dejanskega stanja v zvezi s plačilom upravičenih odsotnosti z dela sploh ni ugotavljalo.

14.Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III utemeljena.

15.Kot je že navedeno, sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku pod točko II ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zato bo moralo v novem sojenju izvesti ustrezne dokaze ter na njihovi podlagi sprejeti ustrezno materialno pravno odločitev in jo ustrezno obrazložiti, pri čemer bo moralo ugotoviti, za katere dneve odsotnosti v obdobju od 1. 7. 2018 do 25. 10. 2018 je tožbeni zahtevek zastaral1 in upoštevati zastaranje zakonskih zamudnih obresti do 26. 10. 2020.

16.Enako velja tudi za odločitev v točki III izreka. Sodišče je zavzelo materialno pravno napačno stališče, da je tožnik upravičen do razlike v plačilu zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal. Glede na to, da so nadomestila za upravičeno odsotnost z dela odvisna od višine plačil za pred odsotnostjo opravljeno delo, bo moralo sodišče prve stopnje izvesti potrebne dokaze in ugotoviti, za katere odsotnosti je tožnik upravičen do višjega povprečja nadomestil glede na povprečje plačil, ki jih je pred tem prejel.

17.Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče ugotoviti, da je potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje se do teh dejstev in dokazov sploh še ni opredelilo, zato ta ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve sodišča prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje ne bo pomenila hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

18.Zaradi utemeljenosti pritožbe toženke v zvezi z zastaranjem obresti in zastaranjem zahtevka, obrazložene v točki 11, je pritožbeno sodišče skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev sodišča v točki I izreka sodbe tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za obdobje od 1. 7. 2018 do 25. 10. 2018 in tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti do 26. 10. 2020.

19.V preostalem je pritožbo toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1V 1. alineji II. točke izreka izpodbijane sodbe za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 navedenih skupno 12 dni, pri čemer ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo, zato ni mogoče ugotoviti, za katere dneve so zahtevki zastarali.