Jedro

Pritožba ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj ni brez svoje krivde dokazov predložila na prvem naroku za glavno obravnavo.

Toženkino trditev (o obstoju terjatve njene mame do zapustnika iz naslova neplačane preživnine) ni bilo treba dokazno podpreti, ker jim je tožnica nasprotovala le pavšalno, nekonkretizirano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 391,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so s strani zapustnika odplačani obroki bančnega posojila v realni vrednosti na dan smrti v višini 15.388,37 EUR darilo, dano dedinji A. A., ki se ji všteva v njen dedni delež. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.081,80 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Sodba ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP s čimer je zagrešilo najmanj bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je dokazna ocena o odločilnih dejstvih povsem pavšalna in je ni mogoče preizkusiti, pa je izkazana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba upošteva le tiste dele izpovedb zaslišanih strank in prič, ki podpirajo ugotovitev, da naj bi šlo pri odplačevanju obrokov bančnega posojila za odplačno razpolaganje. Ogradi se od dokazne ocene izpovedbe tožnice, ki je o odločilnih dejstvih izpovedovala diametralno nasprotno. Nekritično je verjelo B. B. in ni ocenjevalo okoliščine, da je priča B. B. mati prve toženke, C. C. pa dolgoletna prijateljica B. B. in jima je nekritično verjelo, ne da bi navedlo preverljive razloge za oceno, da sta „delovali prepričljivo in verodostojno“. Obrazložitev sodbe v 18. točki, da naj bi bili izpovedbi priče B. B. in C. C. skladni „s posameznimi listinskimi dokazi“, pri čemer ni pojasnilo, katere listine je imelo v mislih, je povsem pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. Zaradi očitno pristranske obravnave tožene stranke in z njene strani predlaganih prič, je kršeno tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Postopkovna kršitev je podana tudi s tem, da je bila sodba izdana, preden je iztekel rok za pripombe prve tožnice in drugega tožnika na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 1. 2016 (1). Brez odločitve o ugovoru oziroma brez upoštevanja pripomb v okviru dokazne ocene so dane pripombe na zvočni prepis brez vsakega smisla in same sebi namen. S tem je bila tožnikoma kršena pravica do izjave in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupoštevanje pripomb je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz njih je razvidno, da je po koncu zaslišanja priče C. C. prva tožnica želela predložiti določene dokaze (gre za dokazila o plačevanju preživnine, ki jih, ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni dopustilo in dokaznega predloga s predložitvijo listin ni niti vneslo v zapisnik o glavni obravnavi z dne 4. 1. 2016, prilaga pritožbi). Na prepisu zvočnega posnetka pa tudi ni izjave prve tožnice, da pokojnik ni imel dolgov iz naslova preživnin in ni bil dolžan ničesar iz naslova razdelitve premoženja po razvezi bivše žene. Tudi pripombe drugega tožnika se vsebinsko nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo presojo o tem, da je v konkretnem primeru šlo za posojilno pogodbo. Ob zaslišanju je bil namreč grobo prekinjen, ko je želel nadaljevati z naštevanjem daril. Tožnica je bila prepričana, da bo izjava o tem, da ima dokaze, ki jih želi predložiti, vsebovana v prepisu zvočnega posnetka. Sodišče prve stopnje bi moralo sprejeti dokazni sklep o zavrnitvi dokaznega predloga in prvo tožnico kot laično stranko (v nasprotju s toženo stranko ni imela pooblaščenca), opozoriti na možne procesne posledice takšnega postopanja (285. člen ZPP). Z nezakonitim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico tožnice do pritožbe (25. člen Ustave). Iz dokazil, ki jih je želela vložiti na naroku 4. 1. 2016 in jih prilaga pritožbi, je razvidno, da je zapustnik svoje preživninske obveznosti redno izpolnjeval. Sodba zmotno ugotovi dejstvo, da naj zapustnik ne bi izpolnjeval preživninske obveznosti in nanj napačno opre presojo, da naj bi šlo z njegove strani za odplačno razpolaganje. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica želela predložiti tudi pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja in potrdilo B. B. o izpolnitvi obveznosti po tej pogodbi. Sicer pa je bilo dokazno breme za predložitev vseh teh dokazov na toženi stranki, ki se je sklicevala na neplačevanje preživnine s strani zapustnika. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb oziroma zvočnih posnetkov in med samimi temi prepisi. Navedba, da naj bi se drugi tožnik spomnil samo enega očetovega darila, kitare v vrednosti 1.000,00 EUR, je v nasprotju z zvočnim prepisom o njegovem zaslišanju, iz katerega jasno izhaja (stran 5), da so vsi zapustnikovi otroci (tudi otroka njegove izvenzakonske partnerice) za vsak rojstni dan dobivali darilo. Slednje je pomembno, ker sodba na podlagi ocene, da zapustnik ni pogosto (in v večjih zneskih) obdaroval otrok, sklepalo, da med zapustnikom in prvo toženko ni prišlo do darilne pogodbe. Iz 14. točke obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi prva toženka izpovedovala, da od očeta ni prejemala niti preživnine, kar je v nasprotju z zvočnim prepisom njenega zaslišanja iz katerega na več mestih izhaja, da je zapustnik prvi toženki plačeval preživnino. Nasprotja med kontradiktornimi deli izpovedbe toženke sodba ne pojasni. Toženka, ki se je sklicevala neizpolnjevanje preživninske obveznosti s strani zapustnika, za dokazovanje teh dejstev nosi trditveno in dokazno breme. Ta dejstva so bila med strankama sporna, o njih so različno izpovedovale. Sodišče bi moralo stranki (glede plačevanja preživnine zapustnika) pozvati na dopolnitev trditev in predložitev dokazov v okviru materialnoprocesnega vodstva, ki sega tudi na področje dokazovanja. Tožnico, če po njegovi oceni ni ponudila ustreznih dokazov, bi moralo opozoriti, ne pa da ji je tako možnost celo odvzelo, ker listin, ki jih je hotela predložiti, ni upoštevalo. Glede domnevnega neplačevanja preživnine je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, dokazna ocena sodbe je vsebinsko neprepričljiva in življenjsko nelogična. V konkretnem primeru je treba izhajati iz dejstva, da zapustnik za zatrjevano posojilo ni prejel vrnitve zneskov, ki jih je plačal na podlagi bančnega posojila v korist prve toženke. Slednje govori v prid presoji, da je šlo v konkretnem primeru za neodplačno razpolaganje. Za drugačno presojo bi moralo sodišče ponuditi zares tehtne razloge, ne pa, da je o sklenitvi posojilne pogodbe med zapustnikom in bivšo ženo sklepalo zgolj na ravni verjetnosti. Tudi za izpolnitveno fazo domnevne posojilne pogodbe in prenehanje obveznosti vrnitve posojila bi sodba morala navesti razloge. Da naj bi šlo za posojilo se sodba opira tudi na izpovedbo prve tožnice na zapuščinski obravnavi 25. 3. 2015 in v zvezi s tem izpovedbo tožnice pavšalno oceni kot neprepričljivo. Tožnica je na več mestih jasno poudarila, da je njena izjava iz zapuščinske obravnave vzeta iz konteksta, da so se o morebitni prodaji stanovanja s strani B. B. pogovarjali še naknadno, ko se je bančno posojilo s strani zapustnika že odplačevalo. Po drugi strani pa navedb prve toženke iz zapuščinskega postopka, iz katerih jasno izhaja, da so bili obroki posojila, plačani s strani zapustnika, dejansko podarjeni, neutemeljeno ne upošteva. Zaradi zmotne dokazne ocene, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za odplačno razpolaganje zapustnika, je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Kakršno koli neodplačno naklonitev zapustnika zakonitemu dediču je treba obravnavati kot darilo v smislu 29. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), pri čemer ni pomembno, ali si je darilo izgovoril neposredno obdarjenec v dogovoru z zapustnikom ali pa je obdarjenec pridobitev prejel kot tretji na podlagi darilne pogodbe, dogovorjene med darovalcem in drugim pogodbenikom (tretji odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Napačno je tudi stališče sodbe, da drugi toženec ni nujni sospornik. Iz uveljavljene sodne prakse (odločbe VS RS II Ips 574/2004, II Ips 759/2009, II Ips 267/2006, II Ips 322/2006, II Ips 44/2006) izhaja nasprotno stališče, da so v sporih, ki se tičejo vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki in morajo v pravdi nastopati bodisi na aktivni ali pasivni strani.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila, se opredelila do vseh pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbo gradila na trditvah, da so plačani obroki kredita, ki ga je zapustnik pridobil pri H. d.d. na podlagi kreditne pogodbe z dne 13. 7. 2000, ki ga je odplačeval zapustnik (odplačal je 69 anuitet kredita) darilo zapustnika dano dedinji (hčerki) A. A. 6. Sodba zavzame stališče, da ne gre za neodplačno razpolaganje zapustnika in ga zato ni mogoče šteti za darilo v smislu 29. člena ZD. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvi, da je zapustnik sklenil kreditno pogodbo, denar od katere je bil porabljen v korist prve toženke, v dogovoru z B. B. (mati prve toženke, razvezana žena zapustnika), ki se mu je zavezala, da mu bo denar vrnila, ko bo prodala svoje stanovanje in v zaključku, da je bila med njima sklenjena posojilna pogodba (da je šlo za odplačno razpolaganje pokojnika).

7. Dejanske ugotovitve sodbe, na katerih temelji zavzeto stališče so: - pokojni D. D. (v nadaljevanju zapustnik) je bil izvenzakonski partner prve tožnice, oče drugega tožnika in obeh tožencev, B. B. pa je mati tožencev in razvezana žena zapustnika, - prva toženka je s svojim partnerjem kupila stanovanje na naslovu K., na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 5. 2000, - prva toženka je bila kot sokupka dolžna zagotoviti plačilo kupnine 10.221.900,00 SIT oziroma 42.655,23 EUR (od celotne kupnine 20.443.800,00 SIT), - del te kupnine je bil prodajalcu plačan iz kredita, ki ga je zapustnik pridobil na podlagi kreditne pogodbe, sklenjene s H., d.d., z dne 13. 7. 2000, - do svoje smrti je kreditojemalec, zapustnik odplačal 69 mesečnih anuitet (od skupno 120), v skupni nominalni vrednosti 3.304.328,60 SIT, - prva toženka za prispevek oziroma pomoč pri plačilu kupnine za stanovanje ni zaprosila zapustnika in z njim ni sklepala nobenih pogodb, - do dogovora, da bo zapustnik prispeval del kupnine stanovanja prvi toženki z najetjem (in plačevanjem) kredita je prišlo med B. B. in zapustnikom, ki sta se sprva dogovorila, da bo zapustnik prispeval del kupnine za nakup stanovanja prvi toženki v poravnavo svojih preživninskih obveznosti, - zapustnik pa je od takega dogovora čez nekaj dni odstopil, zato je med njima prišlo do dogovora, da mu B. B. znesek kredita, za katerega ga je prosila, da ga vzame, ker sama ni bila kreditno sposobna, vrne, ko bo prodala stanovanje, - B. B. posojila zapustniku, čeprav je stanovanje prodala, v obliki vrnitve posojila ni izpolnila, ker je pobotala terjatve, ki jih je imela do pokojnika iz naslova preživnine za skupna otroka.

8. Pritožba se osredotoča in kot ključno izpostavlja vprašanje, ali je imel zapustnik dolg iz naslova neplačane preživnine (za otroka, ki ju je imel z B. B. – oba toženca). Po stališču pritožbe je zapustnik svoje preživninske obveznosti imel izpolnjene, spričo česar je nepravilna odločitev sodbe „o domnevnem dogovoru o tem, da bo pokojnik zagotovil del denarja za poravnavo svoje odprte preživninske obveznosti“. Pritožba v zvezi z ugotavljanjem navedenega dejstva (izpolnjevanja preživninske obveznosti zapustnika) sodbi očita številne procesne kršitve. Med drugim, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni dopustilo dokazov, ki jih je želela tožnica predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo, ker dokaznega predloga s predložitvijo listin ni vneslo niti v zapisnik, ker ni sprejelo dokaznega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga in ker ji je zaradi neupoštevanja teh dokazov (nanašajo se na plačevanje preživnine zapustnika in izpolnitev njegovih obveznosti po pogodbi o razdelitvi skupnega premoženja B. B.) onemogočilo dokazati, da je zapustnik svoje obveznosti izpolnjeval. 9. Pritožba očitno spregleda, da prvi narok v zadevi ni bil 4. 1. 2016 (pritožbeni očitki se nanašajo na zapisnik o glavni obravnavi s tega dne) temveč 2. 12. 2015, na katerem sta bili stranki pravilno opozorjeni na določbo 286. člena ZPP (2). Tožnica ne trdi, da bi ji bilo na tem naroku onemogočeno vlaganje dokazov, temveč da tega sodišče ni dopustilo na naroku 4. 1. 2016. Pritožba tudi ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj tožnica brez svoje krivde dokazov, ki jih je (potrditvi pritožbe) želela predložiti 4. 1. 2016, ni predložila že na prvem naroku. Tudi očitek postopkovne kršitve, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo, preden je iztekel rok za pripombe tožnice na prepis zvočnega posnetka (125.a člen ZPP), v katerih je izpostavila med drugim, da v prepisu zvočnega posnetka ni njenega dokaznega predloga s predložitvijo listin (3), je neutemeljen. Brez pomena so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obravnavo 4. 1. 2016 in posledično tudi niso podane očitane bistvene kršitve določb postopka.

10. Sodišče prve stopnje je v okviru ponujene trditvene in dokazne podlage dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. V skladu z določbo 7. člena in 212. člena ZPP morajo namreč stranke navajati dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo.

11. Trditvam toženke v tožbi, da predstavljajo izplačani obroki kredita darilo zapustnika, sta toženca (3. točka pripravljalne vloge tožene stranke z dne 26. 11. 2015) med drugim nasprotovala s trditvijo, da je šlo za posojilo z namenom vrnitve, sklenjeno med zapustnikom in B. B., da pa je „slednja kasneje dolg do zapustnika pobotala s svojo terjatvijo, ki jo je imela iz naslova preživnine za varstvo in vzgojo otrok in iz naslova prevzema olajšave pri dohodnini“. Navedenim trditvam je tožnica (pripravljalna vloga 30. 11. 2015) zgolj pavšalno, nekonkretizirano nasprotovala. Navedla je, „da (navedbe) ne držijo“. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (2. 12. 2015) tožnica ni ponudila drugih navedb. Brez podlage je zato pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 285. člena ZPP), še manj pa absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar uveljavlja tožnica. Zaradi nekonkretizirano prerekanih trditev prvo toženki ni bilo treba trditev niti dopolnjevati niti dokazno podpreti, kot se zavzema pritožba. Posledično tudi ni podana očitana procesna kršitev. Tožnica „spornosti“ teh dejstev ni vzpostavila s (pravočasno) postavljenimi trditvami, neupoštevno je njeno pritožbeno sklicevanje na njihovo „spornost“, ker so o njih (stranke) različno izpovedovale (trditve o dolgu zapustnika je prva toženka podala, kot že rečeno prej). Sicer pa prva toženka glede očetovega plačevanja preživnine ni izpovedovala kontradiktorno, kot poskuša prikazati pritožba s povzetkom iz celote iztrganih delov njene izpovedbe. Upoštevaje izpoved kot celoto je prva toženke glede (ne)plačevanj preživnine povedala, da je celo otroštvo poslušala (mamo samohranilko), da oče ne daje preživnine, da je oče plačeval le razliko med preživnino določeno zanjo in brata (uradno dodeljenega ob razvezi staršev očetu), da bo o dolgu iz tega naslova povedala mama. Brez pomena je, kaj je glede izpolnjevanja preživninske obveznosti zapustnika izpovedala tožnica ob zaslišanju, saj izpovedba trditev ne nadomešča. Enako velja tudi za poskus pritožbe, da na podlagi analize izpovedbe priče B. B. (o višini dolga zapustnika iz naslova neplačane preživnine) vzpostavi dvom o pravilnosti dokazne ocene sodbe (o obstoju posojilne pogodbe). Za trditve in dokaze, ki jih o tem vprašanju podaja prvič v pritožbi, tožnica ni izkazala opravičljivega razloga, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritrditi je pritožbi, da je bila sodba izdana pred potekom roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka, vendar pa ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka (nepravilna uporaba 125.a člena ZPP) in tudi ne iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi držale njene trditve, da na prepisu zvočnega posnetka (4) ni njene izjave „da pokojnik ni bil nikomur dolžan, najmanj iz naslova preživnin ...“, slednje (glede na obrazloženo) nima odločilnega pomena za končno odločitev. Enako velja tudi glede očitkov tožnika (glede daril, ki jih je dajal zapustnik svojim otrokom ob rojstnih dnevih).

13. Sodba ima za ugotovitev, da je bila med B. B. in zapustnikom sklenjena posojilna pogodba na podlagi katere je zapustnik za prvo toženko najel in odplačeval kredit, zadostno podlago ne samo v izvedenem dokaznem postopku, temveč tudi v izjavi same tožnice na zapuščinski obravnavi 25. 3. 2015 (5), ko je navajala: „E. E. zatrjuje oziroma v nadaljevanju obrazlaga, da je bilo v dani situaciji tako, da je B. B. (bivša žena zapustnika) dejala zapustniku naj vzame to posojilo, ona pa bo prodala stanovanje in mu ta znesek vrnila. Dejansko tega stanovanja ni prodala in tega zneska zapustniku nikoli ni vrnila. Zapustnik je odplačeval anuitete, kot je zgoraj navedeno“.

14. Na navedeno izjavo se je sklicevala tožena stranka (pripravljalna vloga 21. 11. 2015) v dokaz trditev, da ni šlo za darilo, kot uveljavlja tožnica v predmetnem postopku. Tožnica pa v vlogi 30. 11. 2015 ni trdila, da navedenega ni izjavila in tudi ne, da je izjava vzeta iz konteksta, kot (prvič) zatrjuje v pritožbi. Res da je prva toženka po odvetniku, ki jo je zastopal v zapuščinskem postopku, v vlogi z dne 20. 11. 2007, na katero se sklicuje pritožba (priloga spisa A12) navajala, „da se zaveda, da je v dedni delež potrebno všteti vse, kar je za časa življenja dobila od zapustnika, to pa je le nekaj obrokov, ki jih je treba upoštevati v nominalnem znesku, torej v znesku, ki je bil s strani zapustnika dejansko podarjen“, kar pa ne nudi podlage za pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju („da so bili obroki posojila, plačani s strani zapustnika dejansko podarjeni“). Še zlasti upoštevaje njene navedbe na (kasnejšem) zapuščinskem naroku 25. 3. 2015 (6) in glede na dokazni zaključek sodbe (zanj ima sodba podlago v izpovedbi prve toženke), da se prva toženka ni ukvarjala s podrobnostmi finančnih vprašanj v zvezi s plačilom kupnine za stanovanje (24. točka obrazložitve).

15. Dejstvo, da zapustnik zatrjevanega posojila ni dobil vrnjenega ne govori v prid presoji, da je šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika, kot trdi pritožba. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodbe, ki verjame B. B., da se je kasneje (na pobudo C. C.) premislila in dolg iz posojilne pogodbe pobotala s terjatvami, ki jih je imela do zapustnika iz naslova preživnine za skupna otroka. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da za odločitev v predmetni pravdi ni relevantno, ali je B. B. izpolnila svojo pogodbeno zavezo iz posojilne pogodbe, sklenjene s zapustnikom. V predmetnem postopku namreč ni predmet presoje posojilna pogodba, kot tudi ne, ali in kako je B. B. vrnila posojilo, temveč ali je bilo razpolaganje zapustnika odplačne ali neodplačne narave.

16. Tožnica, ki je trdila, da je šlo za neodplačno razpolaganje (darilo toženki), bi morala dokazati, da je zapustnik neodplačno razpolagal v korist prve toženke. Trditve tožnice, da je prva toženka sama zaprosila očeta za denar (darilo), so se izkazale za neutemeljene in pritožba konkretizirano tem zaključkom sodbe niti ne nasprotuje. Tožnica pa tudi ni trdila, da bi oče obroke posojila kredita, ki jih je plačeval zanjo, kasneje prvi toženki podaril. Še več, ob zaslišanju (prepis zvočnega posnetka z dne 4. 1. 2016) je izrecno trdila, da je do dogovora (ustne darilne pogodbe) prišlo med zapustnikom in njegovo hčerko preden je zapustnik (zanjo) vzel posojilo.

17. Odločitev sodbe, da ne gre za darilo prvi toženki v smislu 29. člena ZD, je materialnopravno pravilna in je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko pravilno zavrnjen.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za drugega toženca (26. točka obrazložitve). Slednji ni nujni sospornik, tožbeni zahtevek se nanj ne nanaša. Odločbe, na katere se pritožba sklicuje v prid drugačnemu stališču, s predmetnim primerom niso primerljive, ker se nanašajo na vprašanje obsega zapuščine, kar ni predmet predmetnega postopka.

19. Po navedenem se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim 165. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške (155. člen ZPP) toženi stranki za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in v skladu s priglašenim stroškovnikom priznalo nagrado za odgovor na (redno) pravno sredstvo 625 točk (tar. št. 21/I), za zastopanje dveh strank 62,50 točk (7. člen OT), materialne stroške (2 %) 12,5 točk (11. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 22 % DDV znaša 391,99 EUR.

21. Odločitev o obveznosti povrnitve zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov temelji na 378. členu ZPP, o začetku njihovega trajanja pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Pripombe 20. 1. 2016 je slednja podala pravočasno, vendar jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Op. št. (2): V njem je določeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih pa lahko stranke navajajo nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Op. št. (3): O ugovoru tožnice (in tožnika) zoper pravilnost prepisa (125.a člen ZPP) je bilo sicer odločeno s sklepom 15. 2. 2016, ko je bil predlog obeh zavrnjen.

Op. št. (4): V sklepu o zavrnitvi ugovora z dne 15. 2. 2016 (tožnika se nista pritožila) je bilo ugotovljeno, da „prepis popolnoma povzema posnetek“, podajanje dokaznih predlogov na obravnavi pa ni bilo snemano.

Op. št. (5): Na podlagi napotitvenega sklepa na tej obravnavi je tožnica vložila predmetno tožbo.

Op. št. (6): Na njem je toženka zanikala, da bi šlo za darilo („Ne gre za darilo, kar je dedinja A. A. tudi ves čas zatrjevala, kakor tudi, da nedvomno ta znesek ni bil dan njej“).