Jedro

Možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks je eden od vidikov ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj omogoča učinkovito uveljavljanje te pravice ne glede na morebitne ovire premoženjske narave. Po drugi strani je pri odločanju o taksni oprostitvi treba upoštevati, da so sodne takse plačilo za delo sodišča, ki se stekajo v državni proračun. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje navedene interese pravilno uravnotežilo. Glede na v pritožbi neizpodbito dejstvo, da je tožeča stranka lastnica dveh nepremičnin, z unovčenjem katerih bi lahko pridobila sredstva za plačilo sodne takse, namreč tudi po presoji višjega sodišča tožeča stranka ni izkazala pogojev za taksno oprostitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. ter II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka), je pa tožeči stranki odložilo plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje za dvanajst (12) mesecev od pravnomočnosti tega sklepa (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da bi jo sodišče moralo v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da presega cenzus, in sicer zaradi vrednosti nepremičnin. Poudarja tudi, da so predmetne nepremičnine obremenjene s hipoteko, ki je trenutno ne more odplačevati, prav tako pa niso vse njena last. Dalje opozarja, da se pravna teorija zaveda, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja (vsaj z logičnim, zgodovinskim, sistematičnim in namenskim vidikom razlage). Tako bi bilo treba v konkretnem primeru souporabiti tako imenovano teleološko razlago oziroma razlago po namenu oprostitve plačila sodnih taks ter na ta način izluščiti namen zakonodajalca. Ta se brez dvoma kaže v premisleku, ali so konkretne okoliščine take, da je pritožnik upravičen do oprostitve plačila sodnih taks. Pritožba je morebiti tudi nesmiselna, saj bi lahko sodišče prve stopnje istočasno izdalo sodbo o glavni stvari. S tem v zvezi tožeča stranka predlaga njeno takojšnjo izdajo, saj bo v primeru uspeha breme takse prevaljeno na toženo stranko. Tako bi tudi tožeča stranka umaknila zadevno pritožbo. Glede na navedeno višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tega pritožbenega postopka je sklep o predlogu tožeče stranke1 za taksno oprostitev, ki jo je podala na naroku dne 26. 10. 2023 v zvezi z dopuščeno objektivno spremembo tožbe in s tem v zvezi nastalo dodatno sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 318,00 EUR. Tožeča stranka je na naroku navedla, da ima minimalne prihodke, je delno upokojena, samostojno dejavnost pa opravlja v obsegu 10 ur na teden.

5. Trditveno in dokazno breme (glede podatkov, o katerih se ne vodijo uradne zbirke podatkov - peti in šesti odstavek 12.a člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju: ZST-1), da so izpolnjeni pogoji za taksno olajšavo, je na vlagatelju, ki le-to predlaga (prim. 7. člen in 212. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Navedeno zahtevo mora vlagatelj izpolniti že v samem predlogu za taksno oprostitev, šele v pritožbi podane trditve in dokazi so upoštevni le, če vlagatelj izkaže, da se nanje brez svoje krivde ni mogel sklicevati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno za svojo odločitev pravilno upoštevalo, da je pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev poleg dohodkovnega relevantno tudi premoženjsko stanje vlagatelja (prvi odstavek 12.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1), zato dejstvo, da tožeča stranka v upoštevnem obdobju ni razpolagala s povprečnim mesečnim dohodkom, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (to je dvakratnik zneska 465,34 EUR oziroma 930,68 EUR), samo zase še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse. V konkretnem primeru je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožeča stranka v lasti tudi nepremičnini (v katerih ne živi), ki bi jih lahko unovčila in s tem pridobila sredstva za plačilo sodne takse.

7. Tožeča stranka v samem predlogu za taksno oprostitev, podanem na naroku dne 26. 10. 2023, glede svojega premoženjskega stanja niti ni ničesar zatrjevala, v pritožbi pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lastnica dveh nepremičnin, ki sta upoštevni pri ugotavljanju njenega materialnega položaja, izpodbija zgolj povsem pavšalno, saj le navrže, da vse nepremičnine niso njena last. Tudi trditev, da so predmetne nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki jih trenutno ne more odplačevati, prvič podaja šele v pritožbi in pri tem ne izkaže, da navedenega brez svoje krivde ne bi mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Ne glede na navedeno pa tožeča stranka spregleda, da obremenjenost nepremičnin s hipotekami ni ovira za razpolaganje z njimi. S hipoteko obremenjeno nepremičnino je namreč mogoče odsvojiti ali še dalje obremeniti, na primer dati v najem. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijanem sklepu pravilno štelo, da lastništvo nepremičnin tožeči stranki omogoča njihovo unovčenje in s tem pridobitev potrebnih sredstev za plačilo sodne takse.

8. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem tožeča stranka opozarja, da je poleg jezikovne razlage pravnih pravil treba upoštevati tudi druge metode razlage, zlasti teleološko. Z navedenim pravnim stališčem se višje sodišče na načelni ravni sicer povsem strinja, vendar pa meni, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje poleg jezikovnega pomena zakonskih določb o taksnih olajšavah tudi njihov namen pravilno upoštevalo. Možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks je eden od vidikov ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj omogoča učinkovito uveljavljanje te pravice ne glede na morebitne ovire premoženjske narave. Po drugi strani je pri odločanju o taksni oprostitvi treba upoštevati, da so sodne takse plačilo za delo sodišča, ki se stekajo v državni proračun. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje navedene interese pravilno uravnotežilo. Glede na v pritožbi neizpodbito dejstvo, da je tožeča stranka lastnica dveh nepremičnin, z unovčenjem katerih bi lahko pridobila sredstva za plačilo sodne takse, namreč tudi po presoji višjega sodišča tožeča stranka ni izkazala pogojev za taksno oprostitev. Je pa po drugi strani sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo slabo dohodkovno stanje tožeče stranke in ji odložilo plačilo sodne takse za dvanajst mesecev od pravnomočnosti sklepa, da bi si v navedenem času z unovčenjem nepremičnin pridobila sredstva za plačilo takse.

9. Nazadnje pritožba ne more uspeti niti z argumentom, da je morda predmetna pritožba nesmiselna, češ da če bi sodišče prve stopnje takoj izdalo odločbo o glavni stvari in bi tožeča stranka z zahtevkom uspela, bi se breme takse prevalilo na toženo stranko. Po podatkih v spisu je bila namreč odločba o glavni stvari dne 31. 1. 2024 že izdana in je bil z njo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen.

10. Po povedanem je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. ter II. točki izreka potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP).

11. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Tožeča stranka ima status samostojnega podjetnika posameznika, predmetni spor pa se vodi zaradi plačila odškodnine zaradi izpada dobička oziroma dohodka, ki ga je tožnik utrpel v času, ko je bil zaradi prometne nesreče v bolniškem staležu.