Jedro

12. člen ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost spora s količnikom 1,0, se v primeru, ko gre za nagrade in povračila stroškov, ki se izplačajo iz državnega proračuna, ne uporabi. V tem primeru se uporablja 36. člen ZOdvT, po katerem pa je nagrada za vse spore, katerih vrednost presega 30.000,00 EUR, enaka. V primeru, ko odvetnik nudi storitve v okviru BPP, pa gre prav za izplačilo nagrade iz državnega proračuna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom tožnici, odmeril nagrado in stroške zastopanja v višini 440,03 EUR. V presežku je toženka njen predlog za odmero nagrade zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnica z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 324/2015 z dne 20. 7. 2015 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu A.A., in sicer za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem IP 127/2015. Odvetnica je pravočasno priglasila stroške za dejanja BPP, ki jih je opravila za upravičenca. Toženka ji je na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) od 1.066,80 EUR priglašenih stroškov za narok na podlagi tar.št. 3102 ZOdvT priznala 309,60 EUR. V celoti ji je priznala 20,00 EUR za materialne stroške in 31,08 EUR za kilometrino na relaciji Brežice-Krško-Brežice, skupaj 360,68 EUR, kar z davkom na dodano vrednost znaša 440,03 EUR.

2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je bila z odločbo Bpp 324/2015 določena za izvajanje BPP upravičencu A.A. za zastopanje v zadevi IP 127/2015 Okrožnega sodišče v Krškem. Postopek je tekel primarno zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o preužitku in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, za kar je bila določena vrednost po posameznem zahtevku 25.000,00 EUR, skupaj torej zaradi vrednosti 50.000,00 EUR. Podrejeni zahtevek pa se je nanašal na razveljavitev pogodbe o preužitku in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, za kar je bil spet vsak od teh zahtevkov po vrednosti označen po 25.000,00 EUR, skupaj 50.000 EUR. Tudi iz sodbe IP 127/2015 izhaja, da je sodišče ves čas postopka in tudi, ko je odločalo o stroških postopka, kot vrednost spora upoštevalo 50.000,00 EUR in tako tožniku ob upoštevanju te vrednosti odmerilo nagrado v znesku 883,20 EUR in 22 % DDV. Toženka pa je z izpodbijanim sklepom odmerila znesek 309,60 EUR, kar upoštevajoč vrednost spora 50.000,00 EUR nikakor ni nagrada za narok za glavno obravnavo po tar. št. 3102 ZOdvT v zvezi s 36. členom ZOdvT. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi morala toženka upoštevati, da je vrednost spornega predmeta (najmanj) 50.000,00 EUR in se zato tožnici upoštevajoč tar. št. 3102 ZOdvT in 36. člen ZOdvT prizna nagrado za narok v ponovljenem postopku v znesku 822,00 EUR (685 X količnik 1,2) : 2, torej v znesku 411,00 EUR in ne v znesku 309,60 EUR kot je sodišče zaključilo brez pravne podlage in ob neugotovljeni vrednosti spora. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Med strankama je nesporno, da se v obravnavanem primeru za odmero stroškov uporablja ZOdvT.

5. Po 36. člen ZOdvT se v primeru, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri vrednosti predmeta nad 3.000,00 EUR namesto nagrad po 12. členu tega zakona določijo v tem členu predvidene nagrade s količnikom 1,0. V primeru vrednosti spora nad 30.000,00 EUR je nagrada s količnikom 1,0 enaka znesku 258,00 EUR.

6. Iz citirane določbe torej izhaja, da se 12. člen ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost spora s količnikom 1,0, se v primeru, ko gre za nagrade in povračila stroškov, ki se izplačajo iz državnega proračuna, ne uporabi. V tem primeru se uporablja 36. člen ZOdvT, po katerem pa je nagrada za vse spore, katerih vrednost presega 30.000,00 EUR, enaka. V primeru, ko odvetnik nudi storitve v okviru BPP, pa gre prav za izplačilo nagrade iz državnega proračuna.1

7. Iz obravnavane zadeve izhaja, da je vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR. Toženka je pravilno upoštevala, da se glede na to vrednost kot nagrada s količnikom 1 upošteva po 36. členu ZOdvT maksimalen možni znesek, tj. 258,00 EUR. Pravilno je tudi uporabila tar.št. 3102 ZOdvT, ki kot nagrado za narok določa količnik 1,2. Glede na navedeno je toženka pravilno ugotovila, da znaša nagrada za narok 309,60 EUR.

8. Tega tudi ne spremeni dejstvo, da je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo IP 127/2012 z dne 28. 11. 2014 tožniku priznalo pravdne stroške glede na osnovo, odmerjeno po 12. členu ZOdvT. Gre za drug postopek, v katerem je bilo odločeno, koliko stroškov naj toženec povrne tožniku. V tem primeru pa gre za odločanje o višini izplačila sredstev iz državnega proračuna odvetniku, ki je nudil BPP na podlagi ZBPP. Zato naslovno sodišče na sodbo IP 127/2012 ni vezano.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče sodi, da je v obravnavani zadevi glede na uporabljeno pravno normo relevantno dejansko stanje to, katera storitev je bila opravljena in da je bila opravljena v okviru BPP, kar med strankama ni sporno. Ker to dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi IU 531/2012 z dne 15. 5. 2012, I U 2105/2011 z dne 28. 8. 2012