Jedro

Presoja odmere preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dodelilo mladoletnega otroka pravdnih strank L. v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Očetu je naložilo, da za preživljanje sina za obdobje od 1.11.2009 do 31.12.2009 plačuje mesečno preživnino v znesku 196,00 EUR, od 1.1.2010 dalje pa po 125,00 EUR mesečno (1. in 2. točka izreka). Odločilo je še o stikih med mld. otrokom in očetom ter da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 1.492,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2009 dalje ter toženi stranki še naložilo povrnitev 393,00 EUR pravdnih stroškov v proračun Republike Slovenije (5. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (6. točka izreka).

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in predlagal, da naj se pritožbi ugodi ter se sodba pod točko 2, točko 4 in točko 5 izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je toženec v bistveno slabšem položaju, kot je to ocenjeno v sodbi sodišča prve stopnje. Toženec namreč nima oziroma nikoli ni imel plače v višini 800,00 EUR. Če bi bil po poklicu elektromonter, ne bi sprejel enostavnih del, kot je čiščenje javnih površin. Tožnica je navedla, da je sin v slabem zdravstvenem stanju ter da je potreben več pomoči kot normalen otrok, vendar pa tožnica z ničemer ni prikazala, v čem so te večje in zahtevnejše potrebe otroka, sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, zakaj mora toženec nositi stroške v višini 70 %. Podatek o toženčevi plači pa ima pomembno vlogo tudi pri odmeri stroškov. Sodišče svojo odločitev o povrnitvi stroškov gradi na členu 154 ZPP, vendar pa pri tem ne upošteva, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela samo delno, in bi bila pravična odločitev, če bi vsaka stranka nosila svoje stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini preživnine pravilno izhajalo iz določbe 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04), ki nalaga upoštevanje potreb upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnostih zavezancev. Upoštevalo je tudi določbo 129.a člena ZZZDR, ki nalaga upoštevanje otrokovih koristi. Preživnina mora zagotavljati telesni in duševni razvoj otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih osebnih potreb otroka. Obe citirani odločbi je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Sodišče je pravilno ocenilo potrebe mld. L. na približno 350,00 EUR mesečno, pri tem pa je upoštevalo, da prevoze v zdravstvene inštitucije in stroške za zdravila pokriva zdravstveno zavarovanje. Slabo zdravstveno stanje mld. otroka na oceno njegovih potreb ni vplivalo.

Starši so po svojih močeh dolžni zagotoviti otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR). Navedeno pomeni, da mora preživninski zavezanec narediti vse, kar je v njegovi moči, da ustvari ustrezne (tudi materialne) pogoje za preživljanje svojega otroka. Ker ni bilo mogoče ugotoviti zavezančevih dohodkov, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zavezančevo zdravstveno stanje in njegove sposobnosti za pridobitev zaslužka v danem okolju, glede na njegovo izobrazbo oziroma strokovno usposobljenost. Odmerjena preživnina, ki je določena za čas od 1.1.2010 dalje v znesku 125,00 EUR, za obdobje od 1.1.2009 do 31.12.2009 pa v znesku 196,00 EUR, je po presoji pritožbenega sodišča v skladu z ugotovljenimi potrebami mld. tožnika in možnostmi obeh njegovih roditeljev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zakonita zastopnica mld. otroka do konca maja 2010 prejemala nadomestilo za porodniški dopust v višini 491,03 EUR, od takrat naprej pa je brezposelna z nadomestilom v višini 363,00 EUR. Glede toženca pa je sodišče ugotovilo, da sicer nima neke formalne izobrazbe, vendar pa je zdrav in v starosti, ko je sposoben pridobivati ustrezen dohodek v povprečni višini za fizične delavce v naši državi. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da ugotovljeno premoženjsko stanje oz. zmožnosti roditeljev mladoletnega otroka utemeljuje tako v toženčevo breme odmerjeno višino preživnine kot tudi porazdelitev preživninske obveznosti med roditelja. Pri tem pa je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj mora toženec nositi stroške v višini 70 %. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da je bolni otrok v celoti na bremenu matere, da oče ne izpolnjuje moralnih starševskih obveznosti do otroka, zaradi česar je tožnici v celoti prepuščena skrb za varstvo in vzgojo otrok, ob tem, da je otrok globalno zaostal v razvoju, zaradi česar je potreba po negi in varstvu takega otroka še toliko večja, zato je prav, da oče v večji meri denarno prispeva k preživljanju otroka.

Iz enakih razlogov je utemeljen zahtevek tožnice tudi za povrnitev stroškov preživljanja mladoletnega tožnika za čas od rojstva otroka do vložitve tožbe v skupnem znesku 1.492,50 EUR (133. člen ZZZDR.) Ker toženec ni izpolnjeval svoje preživninske obveznosti, je dolžan povrniti izdatke, ki jih je imela tožnica s preživljanjem otroka v navedenem obdobju.

Neutemeljeno pa se toženec pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Sodišče v zakonskih sporih o pravdnih stroških odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek sicer ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov, temveč daje sodišču možnost, da pri odločanju o stroških upošteva pomembne okoliščine obravnavanega primera. Pritožbeno sodišče nima razlogov, ki bi narekovali drugačno odločitev o stroških postopka, saj je potrebno upoštevati, da toženec k preživljanju mladoletnega sina ni še ničesar prispeval, zaradi česar je bila tožba potrebna, poleg tega pa je tožnica tudi v večjem delu tožbenega zahtevka uspela.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena ZPP in je izpodbijana odločitev v skladu z materialnim pravom, je bilo potrebno pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrditi.

Glede pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP).