Jedro

Za primere, ko višina obrestne mere zamudnih obresti za obveznost v tuji valuti ni dogovorjena in ko "zakonitih zamudnih obresti v valuti" ne določa noben predpis, novelirana določba 3. odstavka 399. člena ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera med posamezniki, toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1. in 2. razsodilo, da je toženec B.P. dolžan plačati tožniku V.V. znesek 6.435,09 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 11.3.2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od protivrednosti dolga v SIT od 11.3.2002 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko je tožnik zahteval znesek 6.822,17 EUR in 580,50 EUR, pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti vse stroške pravdnega postopka, ki jih je odmerilo na 288.190,00 SIT, ter tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila, prav tako v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo samo spremeni tako, da tožniku prizna le golo glavnico, zmanjšano za toženčeva plačila, ki jih ovrednoti v valuti DEM glede na čas, ko so bila izvršena, na tako zmanjšano glavnico pa tožniku prizna obresti le od vložitve tožbe dalje in sicer v višini obresti za navadne vloge na vpogled v EUR pri B.K., ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka skupaj z obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da zakonite zamudne obresti v valuti ne obstajajo, napačno pa je sklepalo, da zato ni mogoče izračunati obresti v tuji valuti, kot sta to sicer določili stranki v pogodbi. Formulacija pogodbenega določila je tudi za pritožnika neobičajna, kljub temu pa je jasno izraženo, da gre za obresti za obveznost, ki je izražena v tuji valuti, ta pa je po pogodbi DEM, od 1.1.2002 dalje pa EUR. Tuja valuta pa je denar in gre zato za obveznost, ki je izražena v denarju in se neizpolnitev take obveznosti sankcionira z zamudnimi obrestmi. Ker pa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti za tujo valuto ne določa zamudnih obresti, je potrebno pri obračunu zamudnih obresti pri denarnih obveznostih v tuji valuti pri obračunu obresti, glede na določbo tedaj veljavnega 3. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR uporabiti analogijo s predpisi, ki so veljali v času nastanka obveznosti; v konkretnem primeru je to 3. odstavek 399. člena ZOR, kar sta stranki celo dogovorili v pogodbi. Zato velja, če so torej za zamudo dogovorjene obresti, ni pa določena njihova višina, znašajo le te med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled za določeno valuto. Pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen izračun obresti, saj je toženec dne 11.7.1998 dolgoval 15.000 DEM, do prvega plačila (delnega) dolga dne 10.10.1998 in nadalje so zato tekle obresti za vpogledne vloge v DEM, ki jih sodišče ni ugotavljalo in ne upoštevalo pri izračunu, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravilno bi sodišče prve stopnje moralo narediti ves izračun, skupaj z obrestmi, v DEM. Ker pa tožnik ni niti dokazal, niti predlagal dokazil za izračun zamudnih obresti za valuto, mu sodišče takih obresti sploh ne more priznati. S tega stališča je utemeljena predlagana sprememba sodbe. Sicer pa se po oceni pritožnika glede na tožbene navedbe in zahtevek postavlja vprašanje sklepčnosti tožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko meni, da je bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu zamudnih obresti na posojeni znesek v tuji valuti analogno uporabiti 3. odstavek 399. člena ZOR in da je zaradi napačnega izračuna obresti ostalo dejansko stanje v zadevi zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in med strankama (glede na pritožbene navedbe) ni sporno, da sta pravdni stranki dne 10.2.1998 sklenili posojilno pogodbo, da je tožnik tožencu posodil 15.000 DEM, da sta stranki dogovorili rok vračila posojenega zneska dne 10.7.1998, da sta po tem dnevu za primer zamude stranki dogovorili zamudne obresti, nista pa določili obrestne mere, ter da toženec posojenega zneska ni vrnil v roku, temveč je v času že po nastopu zamude tožniku na račun posojila vračal manjše zneske v valuti SIT in sicer tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer je prvo delno plačilo opravil dne 10.10.1998, ko je vrnil 50.000,00 SIT, zadnje pa dne 10.3.2002, ko je vrnil 280.000,00 SIT. Ob teh nesporno ugotovljenih dejstvih, ko ni dvoma, da je predmet obveznosti terjatev, katere vrednost je izražena v tuji valuti, da je toženec z vračilom v zamudi in da sta stranki za primer zamude dogovorili zamudne obresti, je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da od dne 11.7.1998 dalje toženec dolguje tudi zamudne obresti, vendar pa je nepravilno presodilo, da je tožnik že od dne zamude upravičen do zamudnih obresti v višini, kot jih predpisuje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95, 83/01 in 109/01), ki je veljal v času ob sklenitvi posojilne pogodbe. Ta presoja je posledica zmotne presoje sodišča prve stopnje, da je v tem primeru, ko višina obrestne mere zamudnih obresti za obveznost v tuji valuti ni dogovorjena, in ko "zakonitih zamudnih obresti v valuti" ne določa noben predpis, potrebno obresti obračunati po predpisu, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti v domačem denarju, ki je veljal v času sklenitve posojilne pogodbe. Pritožnik ima prav, da ob navedbi strank v pogodbi, da v primeru zamude tečejo zamudne obresti v valuti, pri čemer višina obrestne mere ni določena, sodišče prve stopnje ni imelo pravnega temelja za obračun zamudnih obresti po zakonski obrestni meri, ki velja za tolarske terjatve, saj tu obresti nadomestujejo tudi valorizacijo, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker je realna vrednost tožnikove terjatve (posojenih deviz) vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Res je sicer, da noben predpis posebej ne ureja obrestne mere zakonitih zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, vendar je potrebno pravno praznino izpolniti z analogijo, oziroma s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena, kot pravilno meni pritožba. Za take primere novelirana določba 3. odstavka 399. člena ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera med posamezniki, toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Zato bi moralo sodišče ob pravilni ugotovitvi, da je tožnikova terjatev (15.000 DEM) dospela dne 10.7.1998, tako da tečejo od dne 11.7.1998 zamudne obresti, le te obračunati v nakazani smeri, enako obrestno mero pa upoštevati tudi pri obračunu delnih plačil dolga, katerih prav tako ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem omejitev iz 1. odstavka 399. člena ZOR. Na posojeni devizni znesek je mogoče od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti prisoditi le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v EUR nominirane devizne hranilne vloge na vpogled. Način vrednotenja obrestnega dela obveznosti, ki je akcesoren glavnični obveznosti mora biti enak glavnični obveznosti, le ta pa je vse do 11.3.2002 bila izražena v valuti, do 31.12.2001 je ta valuta bila DEM, s 1.1.2002 pa EUR. Vse do trenutka, dokler je bila terjatev izkazana v tuji valuti, je zagotovljena njena valorizacija, zato je tožnik upravičen le do zamudnih obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v EUR na vpogled pri eni izmed bank v kraju plačila. Do obresti v taki višini je upravičen do dne, ko je obračunal denarno obveznost glavnice, izražene v tuji valuti, v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti, od takrat naprej pa je upravičen zahtevati terjatev po dnevu tečaja, ki je veljal v tem trenutku tožnikove terjatve.

Tožnik je zahteval tolarsko protivrednost devizne glavnice po tečaju Banke Slovenije na dan 11.3.2002, to je en dan po dnevu, ko je toženec vrnil zadnje delno plačilo. Ko se je tožnik odločil za dan, ko je preračunal vrednost posojila po tečaju za EUR, pa je od tega dne dalje upravičen zahtevati zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, in take zamudne obresti mu je pravilno priznalo sodišče prve stopnje. Zato pritožnik nima prav, v kolikor meni, da je tožnik upravičen do obresti le od vložitve tožbe dalje in le za obresti za navadne vloge na vpogled za EUR pri B.K.. To bi veljalo le v primeru, če bi tožnik vezal denarno obveznost na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal na dan plačila; le v takem primeru morajo biti tudi zamudne obresti, ki so akcesorni del osnovne (glavnične) obveznosti, vezane na tujo valuto, njihova višina pa določena z analogno uporabo 3. odstavka 399. člena ZOR. Možen je le eden od obeh načinov zahtevati zamudne obresti v primerih, ko je izpolnitev obveznosti vezana na tujo valuto; pri čemer mora biti način vrednotenja obrestnega dela obveznosti enak vrednotenju glavnične obveznosti, način vrednotenja pa si, ob pomanjkanju izrecnega dogovora, stranka sama izbere.

Zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč glede višine obrestne mere zamudnih obresti od dneva zamude do trenutka, ko je tožnik svojo terjatev v tuji valuti preračunal v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti, je nastal dvom v ugotovljeno glavnico, ki jo tožnik zahteva na dan 11.3.2002, torej dvom v dejansko stanje glede prisojene glavnice, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP).

Vprašanje višine zamudnih obresti je vprašanje materialnega prava, na pravilno uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato tožba ni nesklepčna, ker tožnik ni predlagal dokazil za izračun obresti v tuji valuti. Tožnik je ponudil v podporo svojih trditev o višini glavnice izračun, ki ga je sodišče prve stopnje preverilo in pri tem je bilo sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo predpisov. Z odločitvijo o obrestni meri zamudnih obresti od zapadlosti devizne terjatve do vsakega delnega poplačila in do dne 11.3.2002, ko je bilo opravljeno zadnje delno plačilo in ko je tožnik preračunal glavnico v tolarsko protivrednost in s tožbo zahteval protivrednost glavnice na ta dan, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti za zamudne obresti. Četudi tožnik v tožbi ni predlagal pravilnega predpisa za obračun zamudnih obresti in je pri izračunu glavnice na dan zamude izhajal iz napačnih materialno pravnih izhodišč glede višine zamudnih obresti, tožba, s katero uveljavlja to glavnico ni nesklepčna. Sklepčnost namreč pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna podlaga, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi. Ker je tožnik zatrjeval sklenjeno posojilno pogodbo s tožencem, dejstvo posojenega denarja v valuti, dogovorjene zamudne obresti in nevračilo in zamudo toženca, je navedel vsa potrebna pravno relevantna dejstva, iz katerih sledi zatrjevana pravna posledica posledica - vrnitev posojenega zneska in zamudne obresti, za svoje trditve pa je ponudil tudi potrebne dokaze. Denarni zahtevek je mogoče identificirati, prav tako zamudne obresti, pri presoji njihove višine pa gre za uporabo materialnega prava. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, naj predloži obračun glavnice s pravilno upoštevano obrestno mero, ki mu po materialnem pravu gre (glede na dejanske ugotovitve), nato pa o zadevi ponovno odločiti.

Posledica razveljavitve sodbe je tudi odločitev, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).