Jedro

Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi določbe sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da so za obtoženega M. Š. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve ustavnih pravic iz 19., 20. ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi pravice do sojenja v razumnem roku po tretjem odstavku 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da tudi po razveljavitvi sodbe še vedno obstaja utemeljen sum, kot zakonska podlaga za pripor, in da pri obtožencu še vedno obstaja tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom.

5. Zagovornik izpodbija utemeljenost suma z navedbo, da dejstva, na katera se sklicuje sodišče druge stopnje pri presoji utemeljenega suma, ne dokazujejo očitanega ravnanja po obtožnici, ampak dokazujejo le, da je bil obtoženi v kritičnem času na kraju dogodka. Ocenjuje, da je prišlo do obračuna z obtoženim, kot očitno maščevanje zaradi klofute, ki jo je obtoženec dal oškodovančevemu nečaku istega dne nekaj ur pred dogovorjenim srečanjem pred lokalom S. Navaja, da najdeni biološki sledovi na pištoli, s katero je bil ustreljen F. F., ne dokazujejo, da naj bi bila pištola obtoženčeva, da so bili najdeni tudi sledovi DNK različnih ljudi, da najdeni karakteristični delčki za streljanje na levi roki obtoženca in na jakni ne utemeljujejo sklepa da je s pištolo rokoval prav obtoženec. Opozarja, da se posameznik lahko s tako imenovanimi GSR delci, ki nastanejo ob streljanju, kontaminira na več načinov in da to ne potrjuje, da je uporabil sam pištolo. Možno je tudi, da je bila obtoženčeva jakna naknadno kontaminirana, obstaja pa tudi možnost predhodne kontaminacije s temi delci, saj so bili tudi v avtomobilu, s katerim se je obtoženec pripeljal na kraj dejanja, najdeni ti delci in do kontaminacije avtomobila po očitanem dogodku ni moglo priti. Meni, da navedba v sklepu, da je obtoženi sam prišel na kraj dejanja ne utemeljuje suma, enako tudi ne okoliščina, da je bil oškodovanec ustreljen s tako imenovanim kontaktnim strelom, kar samo po sebi za obtoženca ni obremenilno. Poudarja, da je oškodovanec izjavil, da ga obtoženec ni ustrelil. 6. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za pripor po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, podan, kar izhaja iz pravnomočne obtožnice, kot tudi na glavni obravnavi izvedenih dokazov (biološke sledi obtoženca na pištoli, s katero naj bi ustrelil oškodovanca, strelski delci na obtoženčevi levi roki in desnem rokavu njegove jakne, dejstvo, da je obtoženec na kraj dejanja prišel sam in da je bil oškodovanec ustreljen s tako imenovanim kontaktnim strelom, torej je bilo orožje ob strelu prislonjeno na njegovo jakno).

7. V novem sojenju bo tekel postopek zoper obtoženca pred sodiščem prve stopnje na podlagi pravnomočne obtožbe, saj sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje po razveljavitvi sodbe, vzame za podlago prejšnjo obtožnico - prvi odstavek 397. člena ZKP. V tej fazi postopka tako obstoj utemeljenega suma izkazuje pravnomočna obtožnica in dejstva, ki jih je presodilo pritožbeno sodišče, kot tista, ki utemeljenost suma, da naj bi obtoženec storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, utemeljujejo. Ocena o sledovih DNK na pištoli, o karakterističnih delčkih, ki nastanejo pri streljanju in so bili najdeni na obtoženčevi levi roki ter na njegovi jakni, o pomenu okoliščine, da so bili tudi v avtomobilu, s katerim se je pripeljal obtoženec do lokala S., najdeni karakteristični delčki, ki nastanejo pri streljanju in oškodovančeve izpovedbe ter ocena obtoženčevega zagovora, pa sodi v presojo razpravljajočega senata na glavni obravnavi, kjer se dokazi neposredno izvajajo. V tej fazi postopka pa se presoja le, ali dokazi omogočajo oceno, da je utemeljen sum podan, to je, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti - na ravni utemeljenega suma - omogočajo sklepanje, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. Ta presoja je bila v izpodbijanem sklepu opravljena in so razlogi višjega sodišča o utemeljenem sumu razumno obrazloženi.

8. Zagovornik izpodbija obstoj pripornega razloga. Meni, da so se okoliščine o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v času odločanja pritožbenega sodišča spremenile in se ne strinja z oceno pritožbenega sodišča da spremembe ni bilo. Bistvena sprememba je, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

9. Razveljavitev sodbe ni pomembna za presojo, ali priporni razlog še vedno obstaja, saj mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ob razveljavitvi sodbe preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor. Preizkus je pritožbeno sodišče opravilo in ocenilo, da se okoliščine niso spremenile, ter da je priporni razlog tako imenovane ponovitvene nevarnosti še vedno podan.

10. Bistvo pritožbenih navedb o priporu pa predstavlja zagovornikova ocena o spremembi okoliščin od odreditve pripora dalje, da za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni razlogov. Zagovornik poudarja, da je obtoženec v priporu že dvajseti mesec in mu bo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek pred sodiščem prve stopnje, prostost še dolgo odvzeta. Zato meni, da je tehtanje sorazmernosti pripora nujno. Ocenjuje, da pritožbeno sodišče ni presodilo vseh relevantnih okoliščin, ki so pomembne za sklep, ali je priporni razlog še vedno podan, in da je utemeljevanje pripora naslonilo le na težo in način izvršitve kaznivega dejanja ter da subjektivnih okoliščin, ki bi narekovale ugotovitev, da je priporni razlog še vedno podan, ni presojalo. Sodišče ni presojalo obtoženčeve osebnosti in njegovega prejšnjega življenja ter dejstva, da obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan in tudi ni presojalo okolja in razmer, v katerih obtoženec živi. Ti kriteriji so tudi bistveni ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da posameznik lahko vidi konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Ocenjuje, da sodišče druge stopnje presoje nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni opravilo tako, kot to zahteva prvi odstavek 20. člena Ustave. Kriterij obrazložitve v postopku ugotavljanja pripornih razlogov je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi Up 495/2016 in Up 540/2016 z dne 18. 7. 2016, na katero se zagovornik sklicuje in meni, da kriterij obrazloženosti sodne odločbe v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Poudarja tudi, da je potrebno upoštevati navedbe oškodovanca pri presoji obstoja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da obtoženec nanj ni streljal. 11. Zagovornik meni, da pripor ni več sorazmeren in tudi da sodišče druge stopnje ni navedlo vseh razlogov, ki so relevantni za presojo, ali je priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obtožencu podan. Z navedbami uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da priporni razlog pri obtožencu ne obstaja več, oziroma, da sodišče druge stopnje ni navedlo dovolj razlogov o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je pravilno oprlo na okoliščine kaznivega dejanja, ki izhaja iz opisa dejanja v pravnomočni obtožbi. Pravilno je ocenilo, da gre za enega izmed najhujših kaznivih dejanj, to je poskus kaznivega dejanja uboja ter dalo pravilno težo tudi ogrožanju varnosti drugih (visoko stopnjo ogrožanja varnosti drugih oseb). Presodilo je, da obstaja utemeljen sum, da naj bi obtoženec dejanje storil pri "reševanju spora" z mladoletnim nečakom oškodovanega F. F., ki ga je nekaj ur prej obtoženec tako udaril po ušesu, da je le-ta potreboval zdravniško pomoč. Pri presoji okoliščin o ponovitvi kaznivega dejanja se je pravilno oprlo na dejstvo, da naj bi obtoženec zvečer na dogovorjeno srečanje z oškodovancem prišel oborožen s pištolo. Dejstvo, da obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan v povezavi z zaenkrat ugotovljenimi okoliščinami, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, za presojo, da nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni več, ni odločilno. Sodišče druge stopnje je sklepalo, na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na podlagi presoje obtoženčevega ravnanja - agresivno vedenje do oškodovančevega nečaka in okoliščina, da naj bi tudi pri sporu z oškodovancem uporabil orožje, kar kaže da naj bi obtoženec konfliktne situacije reševal tudi na agresiven način. Tako se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo subjektivnih okoliščin in ni navedlo kriterijev, ki so bistveni in relevantni za presojo ali je nevarnost konkretnega, to je specifičnega kaznivega dejanja pri obtožencu tudi po razveljavitvi prvostopenjske sodbe še podana.

13. V nasprotju s pritožnikom pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Te okoliščine pa je po oceni Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora v obravnavani zadevi, upoštevalo. Obtožencu se očita hudo kaznivo dejanje - poskus kaznivega dejanja umora, za katero je zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let. Sodišče je ugotavljalo obtoženčeve osebnostne lastnosti ter njegov odnos do družbenih norm - reševanje konfliktnih situacij z agresijo. Sodišče druge stopnje je s sklepom ugotovilo, da so še vedno podani razlogi za pripor, in da se okoliščine niso spremenile. V pravnomočnih sklepih, s katerimi je bil odrejen in podaljšan pripor obtožencu v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da je obtoženec istovrstnega kaznivega dejanja osumljen tudi v Federaciji Bosne in Hercegovine, zaradi česar je bila zoper njega dne 19. 9. 2014 razpisana mednarodna tiralica in odrejen pripor. Ocena, da pri obtožencu še vedno obstaja nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja pomeni tudi posebno okoliščino, ki upravičuje še nadaljnje trajanje pripora tudi po razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje. Ni mogoče trditi, da je trajanje pripora, ko je po že enkrat sprejeti razsodbi, pritožbeno sodišče dne 23. 8. 2017 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, nerazumno dolgo. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu. Visoka stopnja nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja utemeljuje sorazmerje med priporom, težo kaznivega dejanja za katerega je obtoženec v kazenskem postopku in s posegom v njegovo osebno svobodo. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni kršena.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).