Jedro

BankaA d. d. se je v postopku poenostavljenje prisilne poravnave nad toženo stranko odpovedala zavarovanju svoje terjatve v znesku 162.555,99 EUR in je tako ta njena terjatev postala navadna terjatev. Kot navadna terjatev pa bo plačana (le) v deležu in rokih, kot jih je določilo Okrožno sodišče v Celju v 1. točki sklepa St 211/2014 z dne 1. 7. 2014 (A 2), ne pa v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 118/2016 z dne 2. 2. 2017 izreklo, da se v celoti zavrne kot neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Razveljavita se sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St 211/2014 z dne 1. 7. 2014 in klavzula o njegovi pravnomočnosti z dne 17. 7. 2014. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, v 15 dneh po odločitvi sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila." (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene nastala pravdne stroške v znesku 1.056,23 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka s 7. 3. 2017 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh (3) pritožbenih razlogov (iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ("... razveljavi klavzulo o pravnomočnosti in sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St 211/2014 z dne 1. 7. 2014, ki je postal pravnomočen dne 23. 7. 2014 ... ."), toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške (pravdnega) postopka, oziroma zgolj podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov(o) postopek (sojenje) ter odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenih očitkov tožeče stranke sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP: "Tožeča stranka uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, s katerim je zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, razen tistih, ki so bili izvedeni na prvem naroku. Razlogov za zavrnitev ni podalo niti pozneje v obrazložitvi sodbe. Ker se tako tožeča stranka sploh ni mogla seznaniti z razlogi, zakaj je sodišče njene dokazne predloge (listine iz zadeve St 211/2014, zemljiškoknjižni izpisek na dan 29. 11. 2016 za parc. št. 516/22 k. o. ..., posodobljen seznam terjatev in notarski zapis, oba objavljena na AJPES dne 27. 3. 2017 v zadevi St 211/2014) zavrnilo, tudi do sedaj ni mogla uveljavljati bistvene kršitve določb postopka po 286.b členu ZPP. Z izvedbo teh dokazov bi se še dodatno potrdile vse, v nadaljevanju povzete trditve tožeče stranke. Če bi sodišče predlagane dokaze izvedlo, bi sprejelo tudi drugačno odločitev od sedaj izpodbijane odločitve. ... Sicer pa tožeča stranka sklepa, da sodišče ni izvedlo njenega predlaganega dokaza z branjem listin v zadevi St 211/2014, saj ni sprejelo sklepa o tem, kateri predlagani dokazi se ne izvedejo, v sklepu o izvedbi dokazov, pa ta dokazni predlog ni naveden. Ker sodišče ni sprejelo zavrnilnega dokaznega sklepa, tožeča stranka tudi ni mogla uveljavljati bistvene kršitve določb postopka iz 286.b člena ZPP, ki se je sodišču pripetila s tem, ko ni dokazno ocenilo listin v zadevi St 211/2014. S temi listinami je tožeča stranka namreč dokazovala tudi, da je bila tožena stranka seznanjena s svojim finančnim stanjem ter z vsemi listinami, ki so vložene v insolventnem postopku." (drugi odstavek na drugi strani in šesti odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe). Tožeča stranka bi morala omenjeno kršitev uveljavljati tako, ko je to bilo mogoče. To pa je nedvomno bilo po zaključku "dokazovanja" oziroma dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 2. 2. 2017. Vendar tako ni ravnala; v pritožbi pa le posplošeno zatrjuje, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

8. Cit. očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi sicer ni podana. Tožeča stranka je (v 22. 2. 2016 vloženi tožbi in 2. 12. 2016 vloženi pripravljalni vlogi) res predlagala dokaze z vpogledom v "listine iz zadeve St 211/2014, zemljiškoknjižni izpisek na dan 29. 11. 2016 za parc. št. 516/22 k. o. ..., posodobljen seznam terjatev in notarski zapis, oba objavljena na AJPES dne 27. 3. 2017 v zadevi St 211/2014 (ID objave 1562342)".1 Kot je razvidno iz Zapisnika o poravnalnem naroku in glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Celju, sestavljen dne 2. 2. 2017, pa sodišče prve stopnje o dokazih tožeče stranke z vpogledom v navedene listine v dokaznem postopku na tej glavni obravnavi sploh ni odločalo. Če pa o njih ni odločalo, jih tudi ni moglo zavrniti. Zato mu kakšnih razlogov za njihovo zavrnitev ni bilo treba navesti ne v dokaznem sklepu, ne v posebnem sklepu in ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz cit. zapisnika je še razvidno, da ni tožeča stranka po zaključku "dokazovanja" oziroma dokaznega postopka na omenjeni glavni obravnavi niti opozorila sodišče prve stopnje, da o njenih spornih predlaganih dokazih (še) ni odločalo, niti ni vztrajala pri njihovi odreditvi in izvedbi. Končno se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP, ne zavrnejo, temveč se ne upoštevajo.2

9. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno ter zavrača pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

10. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijano odločitev v 13.-18. točki obrazložitve sodbe pa pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak toženo stranko nanje le napotuje.3

11. Sodišče prve stopnje pravilno "... ni sledilo navedbam tožeče stranke, da je poravnava bila sklenjena na goljufiv način." in je pravilno zaključilo, da "... ni mogoče govoriti o goljufivem ravnanju dolžnika - tožene stranke." (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma da "... nikakor ni mogoče šteti ravnanja tožene stranke kot goljufivo ravnanje ...", ker "... ni mogoče šteti, da (tožena stranka) naklepno oz. namenoma ni upoštevala dejstva, da naj bi imela BankaA d. d. ločitveno terjatev in ne navadno terjatev ... in da zahtevek tožeče stranke o razveljavitvi na podlagi goljufivega ravnanja tožene stranke J. P. ni utemeljen ... ." (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi pravilno v celoti zavrnilo (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Neutemeljeno je namreč pritožbeno mnenje tožeče stranke, da "... je sodišče s tem, ko se je sklicevalo na ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) razširjena uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak v smislu, da je prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način le, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazoval svoj finančni položaj in poslovanje, zlasti, če je lažno prikazoval, da je insolventen, ravnalo v celoti zmotno." (četrti odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe). Res je, da je dr. Nina Plavšak dala cit. uvodno pojasnilo iz leta 2008 (le) v zvezi s postopkom (redne) prisilne poravnave, ko še ni bil uveljavljen postopek poenostavljene prisilne poravnave. Toda čeprav se v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporablja oddelek 3.6 ZFPPIPP ("Upravitelj" (tretja alineja prvega odstavka 221.b člena ZFPPIPP (četrti odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe tožeče stranke))), ni nobenega razumnega oziroma logičnega razloga, da se navedeno uvodno pojasnilo dr. Nine Plavšak ne bi moglo upoštevati tudi v zvezi s postopkom poenostavljene prisilne poravnave. Po devetnajsti alineji drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP se namreč za postopek poenostavljene prisilne poravnave prav tako smiselno uporablja 219. člen ZFPPIPP, torej tudi določba njegovega tretjega odstavka4 , glede katere je dr. Nina Plavšak dala svoje sporno uvodno pojasnilo.

13. Ob pravilnem povzemanju določb prvega in tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP (peti odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani (obrazložitve) pritožbe) je pravilna pritožbena ugotovitev tožeče stranke, da "... je sodišče, s tem ko je sledilo izjavi, da se insolventen dolžnik ne spozna na svoje poslovanje, da ni bil dobro seznanjen s svojim finančnim stanjem, da ni pripravljal dokumentacije oz. sodeloval pri njeni izdelavi, delovalo zmotno." (šesti odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe).5 Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo tožeče stranke, da "Dejstvo, da insolventni dolžnik ne vodi sam svojega postopka poenostavljene prisilne poravnave, ga ne odvezuje odgovornosti, ki mu jo nalaga zakon." in nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji tožeče stranke v tej zvezi (šesti in sedmi odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe).6 Toda priča S. D., ki je "skupaj z M. Š. pripravil načrt finančnega prestrukturiranja in pomagal pri sestavi poročila o finančnem stanju dolžnika, torej izdaji dokumenta, ki sta sestavni del vloge za začetek poenostavljene prisilne poravnave (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje), je (zaslišan (v dokaznem postopku) na glavni obravnavi z dne 10. 10. 2016) v svoji izpovedbi jasno in razumljivo pojasnil, zakaj je bila sporna terjatev BankeA d. d. razporejena med navadne terjatve in ne med zavarovane terjatve, glede katerih upniki nimajo pravice glasovati o poenostavljeni prisilni poravnavi (tretji odstavek 200. člena v zvezi s šestnajsto alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP).7

14. Razvrstitev terjatve BankeA d. d. v znesku 170.166,09 EUR med navadne terjatve pa je tudi sicer bila pravilna. Res je, da je bila terjatev BankeA d. d. v znesku 162.555,99 EUR zavarovana terjatev. Toda kot je (zaslišana (v dokaznem postopku) na glavni obravnavi z dne 10. 10. 2016) izpovedala priča mag. S. S., to dejstvo pa sta potrdila tudi dopisa BankeA d. d. z dne 13. 10. 2014 (A5) in BankeB d. d. z dne 27. 10. 2016 (l. št. 31-32 spisa), "... drži ... da so imeli hipoteko na nepremičninah, ki je last do polovice J. P., do polovice pa njegove partnerke, vendar sodišče ni priznalo ločitveno(e) pravico(e) vsled tega, ker je hipoteka bila samo do polovice na premoženje J. P., polovica pa s strani porokinje, se je tudi banka dogovorila s porokinjo, da bo poravnala 85 % dolga banki in je zato banka tudi soglašala, da štejejo njene terjatve kot navadne in se zato ni pritožila na samo prisilno poravnavo oz. kvalifikacijo terjatve tožeče stranke, da je ni štela kot ločitveno, ampak kot navadno terjatev." (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje). BankaA d. d. se je torej v postopku poenostavljenje prisilne poravnave nad toženo stranko odpovedala zavarovanju svoje terjatve v znesku 162.555,99 EUR in je tako ta njena terjatev postala navadna terjatev. Kot navadna terjatev pa bo plačana (le) v deležu in rokih, kot jih je določilo Okrožno sodišče v Celju v 1. točki sklepa St 211/2014 z dne 1. 7. 2014 (A 2), ne pa v celoti (1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena v zvezi s sedemnajsto alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP.

15. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno "... v celoti izpodbija dejstvo, da je sodišče upoštevalo izjavo predstavnika BankeB d. d. mag. S. S., da je terjatev banke pridobila, na podlagi dogovora s porokinjo, da bo poravnala 85 % dolga banki, status navadne terjatve." (osmi odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo izpovedbo priče mag. S. S. za resnično; ker je bila priča pravilno opozorjena, da je dolžna govoriti resnico ("na izpoved po resnici"), da ne sme ničesar zamolčati in da je kriva izpovedba kaznivo dejanje, njena izpovedba, ki je tožeča stranka ni izpodbila ne s svojimi navedbami in ne s predlaganimi (listinskimi) dokazi, pa skladna ter potrjena s cit. dopisoma BankeA d. d. in BankeB d. d. ter Notarskim zapisnikom o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave, opr. št.: 765/2014-SV z dne 24. 6. 2014 (A 4), ni (bilo (nobenega)) razloga za dvom v njeno verodostojnost. 16. Po povedanem tudi ni utemeljeno pritožbeno razlogovanje tožeče stranke, da "... je v postopku poenostavljene prisilne poravnave izjava banke za potrditev poenostavljene prisilne poravnave bila zavestno zlorabljena, kljub dejstvu, da je bil status zavarovane terjatve toženi stranki (in ostalim udeležencem) znan.", da "... so bila vsa ta dejstva insolventnemu dolžniku znana, vendar jih zavestno ni upošteval, in sicer z namenom potrditve prisilne poravnave in oškodovanja upnice ... ." ter da "... je bila v tem postopku namerno izrabljena glasovnica banke - upnice tako, da je v objavljenem posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, z dne 24. 3. 2016 (?) upoštevana terjatev banke le (in samo) kot navadna terjatev ... ." (šestnajsti odstavek na peti strani (obrazložitve) pritožbe).8

17. Pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da "... odpis teh terjatev v evidencah banke ni bil nikoli izveden ... .", da "... v tem delu ni imela možnosti (niti informacij), da bi podala pritožbo zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave St 211/2014 z dne 17. 7. 2014.", da "... BankaB d. d., kot hipotekarna upnica, svojih terjatev v svojih poslovnih oz. knjigovodskih evidencah ni odpisala t. i. navadnih terjatev glede na pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo.", da "... ZFPPIPP v delu, kjer ureja poenostavljeno prisilno poravnavo upniku za prerekanje terjatev drugih upnikov dolžnika v samem teku poenostavljene prisilne poravnave ne daje možnosti, torej prerekanja niso dopustna.", da "... je ... v svojih uradnih knjigovodskih evidencah odpisala 85 % navadnih terjatev do dolžnika." in da "... izpodbijanje potrditve poenostavljene prisilne poravnave, s pritožbo, brez javne objave (oz. naknadne pridobitve) notarske listine o izidu glasovanja, tožeči stranki ni bila dana." (osmi odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter deveti do dvanajsti odstavek na četrti strani in trinajsti ter šestnajsti odstavek na peti strani (obrazložitve) pritožbe), pa za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni niti pomembno in se zato pritožbeno sodišče z njim (posebej) ni ukvarjalo, oziroma se do njega ni opredeljevalo.

18. Glede na navedeno je nedvomno, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena glede utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka ni zmogla, tožena stranka pa je svojemu trditvenemu ter dokaznemu bremenu glede njegove neutemeljenosti popolnoma zadostila.

19. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke "na razveljavitev" (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) materialno pravo (13.-15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

20. Ob izpolnitvi obeh pogojev iz tretjega odstavka 221.e člena (in ne 205. člena (sedemnajsti odstavek na peti strani (obrazložitve) pritožbe tožeče stranke)) ZFPPIPP je bila izpodbijana poenostavljena prisilna poravnava nad toženo stranko pravilno sprejeta.

21. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na neskladnost datumov vložitve pripravljalne vloge (2. 12. 2016) in objave na Ajpes (27. 3. 2017). 2 Prim.: 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje. 3 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 143/2015 z dne 9. 12. 2016. 4 "Vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, lahko od sodišča zahteva, da razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, če je bila sprejeta na goljufiv način." 5 "V prvi vrsti je pritrditi navedbam tožene stranke, da toženec J. P. s. p. ni sam vodil postopka prisilne poravnave, kar je potrdila tudi priča S. D. ... . ... Priča pa je tudi izpovedala, da g. J. P. ni sodeloval pri postopku prisilne poravnave, saj gre za specifično zadevo in se tožena stranka na to ni spoznala, saj je po stroki zidar in niti ni bil dobro seznanjen s svojim finančnim stanjem." (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje). 6 "Če je dokumentacijo in listine za poenostavljeno prisilno poravnavo zanj pripravil nekdo drug (v konkretnem primeru priča S. D. in M. Š.), ne pomeni, da tožena stranka ne odgovarja. Prav tako, kot če bi dokumentacijo pripravila sama, je odgovorna za njeno točnost in poštenost. To je nenazadnje potrdila s svojim podpisom. Če dokumentacija ne ustreza oz. ne zadosti zakonskim pogojem, poenostavljena prisilna poravnava ne bo potrjena in insolventni dolžnik se ne bo mogel sklicevati, da ni sam pripravljal dokumentacije. Če pač insolventni dolžnik to opravilo nekomu zaupa, so vse napake in nepravilnosti stvar njunega pogodbenega razmerja. Nikakor pa se insolventni dolžnik, sedaj tožena stranka, ne more sklicevati, da ni sama vodila postopka poenostavljene prisilne poravnave. ... je toženec lastnoročno podpisal predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave in lastnoročno podpisal posodobljeni seznam preizkušenih terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave. ... Prav tako je po mnenju tožeče stranke takšno stališče, da predlagatelj postopka poenostavljene prisilne poravnave, ni odgovoren za navedene podatke, povsem nesprejemljivo. Tožeča stranka poudarja, da se je sam postopek poenostavljene prisilne poravnave St 211/2014 začel izključno na predlog dolžnika." 7 "Priča (S. D.) je tudi izpovedala, da so pri tem bili upniki razporejeni med navadne, ločitvene in prednostne, glede na to, kako to opredeljuje zakon in pri tem ugotovili, da del obveznosti do FURS-a sodi med prednostne terjatve, torej tiste obveznosti, ki so nastale v zadnjih treh mesecih. Medtem ko je terjatev banke bila razporejena med navadne upnike, ker je imela svoje terjatve zavarovane s premoženjem, ki ni bilo v lasti tožene stranke, ampak v lasti porokov, zato je bilo šteti terjatev banke kot navadno terjatev." (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje). 8 Na kakšen način naj bi bila v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko namerno zlorabljena "Izjava o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave", ki jo je BankaA d. d. podpisala 20. 6. 2014 (A 4 in 5), če pa je BankaA d. d. z njo (po opisu svoje terjatve do tožene stranke) izjavila, da "... smo seznanjeni z vsebino poenostavljene prisilne poravnave, ki jo je dolžnik priložil predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ... ." (1. točka) in da "... soglašamo, da se naša terjatev zmanjša oziroma odloži njena dospelost v skladu z vsebino poenostavljene prisilne poravnave." (2. točka), tožeča stranka v pritožbi ni obrazložila. Kako drugače, kot se ta jasna in nesporna izjava BankeA d. d. glasi, je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad tožno stranko niti ni bilo mogoče upoštevati. Tožeča stranka pa v pritožbi prav tako ni pojasnila, kako je lahko bil "status zavarovane terjatve" tožeče stranke znan tudi "ostalim udeležencem".