Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 3,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti 154,51 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka na plačilo 2.313,05 EUR,

1. toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 91,80 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov:

2.295,10 EUR za čas od 10. 3. 2002 do 24. 9. 2002 17,94 EUR za čas od 17. 1. 2002 do 24. 9. 2002 in 91,80 EUR za čas od 14. 2. 2002 dalje.

2. zahtevek v presežku zavrnilo,

3. toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 998, 66 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, vendar obrazloži le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obsežno povzame ugotovitve sodišča prve stopnje o posledicah škodnega dogodka in meni, da jih sodišče ni “vrednotilo v zadostni meri“. Meni, da je odmerjena odškodnina prenizka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da mu za nepremoženjsko škodo prisodi še 4.659,80 EUR odškodnine.

Toženka se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga, naj višje sodišče sklep o stroških spremeni tako, da bo dolžna tožniku povrniti le 3,71 EUR pravdnih stroškov.

Pritožba tožnika je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožnik pa je odgovoril na pritožbo toženke in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

O tožnikovi pritožbi Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode, ampak podrobno analizira in poudarja posamezne težave ter zaključuje, da jih sodišče prve stopnje ni ustrezno vrednotilo, meni torej, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju odškodnina prenizko odmerjena. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ju je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je tožnik v škodnem dogodku (prometni nesreči, ki se je zgodila 25. 8. 2001) utrpel 3 cm dolgo rano na levem kolenu (ki je bila zašita) in poškodbeno podpludbo desnega golena ter leve goleni (gre za lahko telesno poškodbo po Fischerjevem sistemu), da je bil tožnik ves september opravičen pouka telesne vzgoje in da je prestal nekaj manjših nevšečnosti - kirurška oskrba rane, neprijetna hoja zaradi povoja na kolenu, neprijetnosti pri higieni, večjo nevšečnost pa so predstavljale posledice na duševnem področju – nočni strah, jok, močenje postelje in strah pred vožnjo z avtomobilom, ki so popolnoma izzvenele do marca 2002. Zdravljenje v ožjem smislu je torej trajalo približno en mesec, v širšem smislu pa približno pol leta, upoštevaje zdravljenje pri specialistki klinične psihologije.

Sodišče prve stopnje je odškodnino za strah in telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo na 2.295,11 EUR, kar ustreza 2,5 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Takšna odškodnina ustrezno upošteva vse zgoraj naštete subjektivne okoliščine, pa tudi tožnikovo mladost (11 let ob škodnem dogodku). Pritožbene navedbe o prenizkem vrednotenju tožnikovih težav niso utemeljene. Odmerjena odškodnina je tudi ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso pravilna in ni prenizka. Za podobno lahke poškodbe so namreč sodišča prisojala odškodnine v višini od 1 do 3 povprečnih plač (1).

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani. Ker višje sodišče tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (2)) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

O toženkini pritožbi Tožniku je bila prisojena približno takšna odškodnina, kot mu jo je toženka (kot nesporni del) plačala že 25. 9. 2002 – tri mesece po vložitvi tožbe. Tožnik je nato za ta del tožbo umaknil. Od tedaj dalje je zahteval najprej odškodnino 2.641,82 EUR, po spremembi tožbe z dne 7. 10. 2008 pa 4.751,60 EUR, in uspel še z 91,80 EUR. Njegov uspeh v postopku od umika dalje je bil torej minimalen. Opisane okoliščine (uspeh z umaknjenim delom zahtevka in pretežni neuspeh s preostalim delom zahtevka, zaradi katerega je nastal večji del pravdnih stroškov) utemeljujejo odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

Ker pa je pritožbeno sodišče vezano na pritožbeni predlog (oz. ker je z njim začrtan izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje) in ker pritožnica predlaga, da ji sodišče naloži, da mora tožniku povrniti 3,71 EUR pravdnih stroškov (za ta znesek torej stroškovne odločitve ne izpodbija), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je stroškovno odločitev spremenilo le v presežnem delu.

Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska sporne stroškovne odločitve in znašajo 154,51 EUR. Od priglašenih pritožbenih stroškov je sodišče priznalo le tiste, ki so bili potrebni.

(1) Primeri št. 111, 105 in 251 v monografiji D. Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008.