Jedro

Zamuda roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi in nato zamuda objektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje glede tega ugovora brez dvoma pomenita tako resno oviro za nadaljevanje postopka, da jo je treba šteti za utemeljen razlog za zavrnitev dodelitve BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne tožničina prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28897/2015, vključno s sestavo in vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter sestavo in vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28897/2015 z dne 19. 3. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v prej navedenem izvršilnem postopku, vključno s sestavo in vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter sestavo in vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi. Toženka je v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) presojala, ali ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh oziroma ali zadeva ni očitno nerazumna. Pri tem se je oprla na 116. in 117. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerih po šestih mesecih od dneva zamude ni več mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Rok za vložitev ugovora zoper prej navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani je pričel teči z vročitvijo tega sklepa tožnici, prej omenjeni šestmesečni objektivni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje pa z iztekom osemdnevnega ugovornega roka, torej dne 28. 4. 2015. To pomeni, da je tožnica rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje zamudila, tako da očitno ne bi mogla uspeti ne s to zahtevo, ne z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Tako njena udeležba v izvršilnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da za dodelitev BPP ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zadeva pomembna za njen ekonomski položaj, da ni očitno nerazumna in da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP. Obrazložitev izpodbijane odločbe ne more nadomestiti BPP, ki jo lahko nudi le strokovno usposobljena oseba, ki bo pregledala njen primer. Morala bi se seznaniti s svojimi pravnimi možnostmi v postopku, saj vsake izvršilne zadeve ni mogoče obravnavati po šabloni in na pamet ugotavljati, kaj se je dogajalo v postopku in kaj se ni. Izvršilni postopek še ni končan, izvršba se nadaljuje, čaka na odločitve sodišča, zato potrebuje pravno pomoč. Ker ji za ta postopek ni bila odobrena BPP, so kršene njene pravice, saj stroškov za pravno pomoč ne more kriti sama. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi – op. sodišča) in jo nadomesti z odločbo, s katero ji bo odobrena pravna pomoč v zaprošenem obsegu, in naj toženki naloži povračilo stroškov postopka, njo pa oprosti plačila stroškov postopka, saj jih ne more poravnati, ne da bi bilo ogroženo njeno preživetje.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot npr. zamuda roka. Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj je toženka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnica nedvomno zamudila rok za procesna dejanja, v zvezi s katerimi zaproša za BPP. Tudi po presoji sodišča zamuda roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi in nato zamuda objektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje glede tega ugovora brez dvoma pomenita tako resno oviro za nadaljevanje postopka, da jo je treba šteti za utemeljen razlog za zavrnitev dodelitve BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7. Toženka je svoje ugotovitve, na katere je oprla odločitev, utemeljila s konkretnimi podatki o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP, in podrobnim povzetkom zakonske ureditve, s katero so predpisani zamujeni roki ter posledice te zamude. Sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana odločba obrazložena ustrezno in v skladu z zakonom. Tožnica po drugi strani ne navaja prav nobenega razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati o nepravilnosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč le nekaj povsem splošnih trditev o pomenu dodelitve BPP za njen položaj, pri čemer niti teh trditev ne podpira z navedbo kakršnih koli konkretnih dejstev ali okoliščin. Sodišče zato nima nobene podlage, da bi dvomilo v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe oziroma da bi se spustilo v njeno vsebinsko presojo.

8. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo več dokazov, vendar iz gornje obrazložitve izhaja, da ob tem ni navedla nobene trditve, ki bi bila pomembna za odločitev v zadevi in bi jo bilo treba dokazati s temi dokazi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

9. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnici zato povračilo njenih stroškov pravnega spora ne gre, stroškov nasprotne stranke pa ji v nobenem primeru ni treba nositi. Tudi njena prošnja za oprostitev stroškov postopka je tako brezpredmetna in sodišče o njej ni odločalo.