Jedro

Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP. Glede na navedeno vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 0042-444/2018/3 je organ prve stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (1. točka izreka) in odločil, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ........ oddal priporočeno na pošto dne 14. 3. 2018, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Zato je tožena stranka na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgla zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. 361089. Trditveno gradivo tožnika

2. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tajnica pri toženi stranki povedala, da bo zahtevi za verifikacijo ugodeno navkljub zamudi roka, saj ni minilo več kot tri mesece od poteka roka za vložitev zahteve. Ker je invalid in bolan, je toženi stranki predlagal, naj mu izplača glavnico ali določi sprejemljiv znesek. Navedel je še, da je do vojne živel v X, potem pa je pobegnil v Y. Tudi prihranki pri Ljubljanski banki X so bili preneseni v Ljubljansko banko X. Zaradi vojne je predmetno hranilno knjižico izgubil in zato ni imel dokazov, da je varčevalec Ljubljanske banke. Predmetno hranilno knjižico je našel januarja 2018 in nato 14. 3. 2018 vložil zahtevo za verifikacijo, potem ko je pridobil naslov tožene stranke. Predlagal je, da sodišče sprejme pravilno rešitev o povračilu njegovih prihrankov.

3. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik dodatno navedel, da je zaradi zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo podal še pri toženi stranki pojasnilo in predlagal, naj se znesek glavnice zmanjša tako, da se obresti ne obračunajo.

Trditveno gradivo tožene stranke

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP in ZUP. Tožena stranka še navaja, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve ustrezno dolgo obdobje, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom tega roka za vlaganje zahtev. Tožena stranka je na svoji spletni strani z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran (tudi v tujih jezikih) je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Tožena stranka je bila več kot 2 leti vsakodnevno na voljo upravičencem po telefonu ali pošti za kakršnakoli vprašanja in pomoč. Navaja še, da je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Presoja obravnavane zadeve

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi predstavljajo določbe ZNISESČP, ki določajo način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Podlago za odločanje po ZUP v tovrstnih postopkih daje toženi stranki četrti odstavek 7. člena ZNISESČP, po katerem se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače. 7. Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za verifikacijo predmetne neizplačane devizne vloge dne 14. 3. 2018. Sporni so pravni učinki zamude roka, določenega v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. 8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 20141 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog.

9. Sodišče ugotavlja, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom doseči pravno varnost. Republika Slovenija ima legitimen interes, da si zagotovi predvidljivost obsega obveznosti na podlagi neizplačanih deviznih vlog, ter v ta namen določi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. S časovno omejitvijo vlaganja zahtev za verifikacijo se zagotavlja tudi večja stopnja verodostojnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj po naravi stvari s potekom časa postane dokazovanje preteklih dogodkov manj zanesljivo (dokazila se izgubijo, predložena dokazila morda več ne odražajo dejanskega stanja).

10. ZNISESČP je pričel veljati dne 4. 7. 2015, kar pomeni, da je bil od tega dne javno dostopen in so se lahko potencialni upravičenci seznanili z njegovo vsebino in s predpisanim prekluzivnim rokom. Tožena stranka navaja, da je zaradi zagotovitve čim širše seznanjenosti potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter časopisih, ki izhajajo na Hrvaškem in BiH. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je naveden tudi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. Tožnik je tako imel ustrezne možnosti, da se pravočasno seznani s zakonskimi pogoji za uspešno verifikacijo devizne vloge ter pravočasno vloži zahtevo za verifikacijo do 31. 12. 2017. To potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženi stranki. Petindvajset mesečno obdobje tako predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo in s tem uveljavitev svojih lastninskih upravičenj. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Sodišče pri tem še dodaja, da je Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP prevzela izpolnitev obveznosti imetnikov terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog zgolj pod pogoji, ki jih določa ZNISESČP. 11. Za navedbe, da je zahtevo vložil po izteku roka, ker je devizno knjižico izgubil ter jo našel šele 14. 3. 2018, s katerimi meri na vrnitev v prejšnje stanje, tožnik ni predlagal nobenih dokazov, zato jih sodišče ne more preizkusiti. Poleg tega je predlog za vrnitev v prejšnje stanje dopusten le v zvezi z zamudo procesnega roka, ki je določen z zakonom. Če se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, ima naravo materialnega roka. S potekom tega roka preneha pravica uveljavljati tako upravičenje. Zato zaradi zamude materialnega roka, ki je z zakonom določen za uveljavitev pravice materialnega prava, vrnitev v prejšnje stanje ni možna.2

12. Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP. Glede na navedeno vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni dovoljena.

13. Glede na nesporen datum oddaje zahteve na pošto (14. 3. 2018) tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla njegovo zahtevo kot prepozno.

14. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker je izpodbijani upravni akt procesni sklep.

16. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da je tožnik zahtevo za verifikacijo vložil 14. 3. 2018), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama so sporni le pravni učinki zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo. Svoje pravno stališče je tožnik lahko podal v tožbi in pripravljalni vlogi ter se tudi odzval na pravna in dejanska stališča tožene stranke. Tožnik v tem postopku ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje, da je devizno knjižico tožnik izgubil (za kar niti ni predlagal nobenih dokazov), v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekel v tožbi. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da je izvedba glavne obravnave nepotrebna.

1 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 2 Kovač P., et. al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, 2020, str. 637-638; Prim. tudi sodbo UPRS I U 869/2013 z dne 4. 3. 2014.