Jedro

Čeprav osumljeni do sedaj ni bil kaznovan in skrbi za družino in podjetje, je glede na obsojenčevo ravnanje (teža dejanj, način storitve, sodelovanje z dobro organiziranimi in povezanimi posamezniki v Sloveniji in tujini pri izvršitvi kaznivega dejanja z namenom pridobitve premoženjske koristi) v povezavi z okoliščino, da kot organizator fizično ni sodeloval pri spravljanju tujcev čez mejo, temveč po telefonu vodil dogovarjanja in izvršitev kaznivih dejanj, pravilna ocena o obstoju ponovitvene nevarnosti za odreditev pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega E.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik v Murski Soboti je s sklepom z dne 24.1.2008 zoper osumljenega E.M. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki teče od 23.1.2008 od 6.15 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo osumljenčevega zagovornika s sklepom z dne 29.1.2008 kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik dne 5.2.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom. V zahtevi navaja, da sodišče pri ugotovitvi iteracijske nevarnosti ni posvetilo dovolj pozornosti okoliščinam, da obsojenec do sedaj še ni bil kaznovan, da mora kot edini hranilec skrbeti za družino in da je zaposlen v firmi. Za firmo je sedaj v teku velik posel, ki bo padel v vodo, če bo osumljeni še naprej v priporu. Zbrano dokazno gradivo ne kaže na konkretno in realno nevarnost, da bi osumljenec, če bi bil v hišnem priporu, kaznivo dejanje ponovil. Sodišče je v izpodbijanih sklepih preveč sprejemalo domnevo ponovitvene nevarnosti, ki jo je ponudilo tožilstvo.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, danem dne 13.2.2008 skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila osumljenec in njegov zagovornik seznanjena dne 15.2.2008. B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 6. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi.

7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni zakonski razlogi za odreditev pripora podani (da bi ne bil podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena KZ zahteva za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija) in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge (sklep preiskovalnega sodnika stran 3, sklep senata stran 2). Zato po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni konkretiziral, ni podana. Sodišče je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo razloge tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi. Ob oceni teže dejanj, ki se nenazadnje odraža v predpisani kazni za to kaznivo dejanje (kazen zapora od enega do osem let in denarna kazen), načina storitve (kot izhaja iz opisa osumljencu očitanih kaznivih dejanj) ter da je osumljenec v kratkem časovnem obdobju (december 2007) sodeloval skupaj z dobro organiziranimi in povezanimi posamezniki v Sloveniji in tujini pri izvršitvi kaznivega dejanja, katerih cilj je bil pridobitev premoženjske koristi, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno zaključilo, da takšno osumljenčevo ravnanje kaže na veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Takšno osumljenčevo ravnanje v povezavi tudi s subjektivnimi okoliščinami - ko kot organizator fizično ne sodeluje pri spravljanju tujcev čez mejo, temveč po telefonu (telefonske številke pa nenehno spreminja) vodi dogovarjanja in izvršitev kaznivih dejanj, kljub dosedanji nekaznovanosti in njegovi skrbi za družino in podjetje, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti takšno kaznivo dejanje ponovil. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti takšno presojo sodišča zavrača in zatrjuje, da bi po njegovem mnenju za odpravo ponovitvene nevarnosti zadostoval že hišni pripor, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine. Po vsebini zagovornik s temi navedbami izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

8. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).