Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 18. 6. 2019 in prvi odstavek izreka odločbe tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 12. 2018 delno spremenilo tako, da v tem delu v celoti glasi:“ Zavarovanka, sedaj tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela (da se lahko med delom razhodi), s čim manj socialnimi stiki, s polnim delovnim časom od 24. 10. 2018 dalje.“ V ostalem je pustilo to odločbo nespremenjeno (I. in II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odpravi tudi odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 12. 2018, da se tožnico zaradi posledic bolezni z dnem 24. 10. 2018 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, pri čemer je tožena stranka dolžna o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine izdati posebno odločbo, pa je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb, niti se do njih ni opredelilo. Opravila je psihološki test, ki je trajal 2 dni. Ne strinja se, da je toženec spremenil odločbo v reviziji po 173. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Navaja razloge, zakaj je v tožbi predlagala, da je odločba toženca z dne 18. 6. 2019 nična oziroma neveljavna. Opisuje lastno izkušnjo izpred 15-ih let, ko so nekega delavca opredeljevali kot simulanta, dokler se ni isto zgodilo njej. Strinja se, da so izvedenci vrhunski strokovnjaki na svojem področju, vendar položaj prizadetega ne morejo dojeti, če se kaj podobnega ne zgodi njim. Ne razume obrazložitve v sodbi, kateri del odločbe ostane nespremenjen. Zaposlena je v s.p. z dvema delavcema. Podjetje ima eno pisarno, dva računalnika in osebni avtomobil za pobiranje dokumentacije. Zaveda se, da ni možnosti, da bi jo delodajalec, ker ima določene omejitve pri delu, obdržal v delovnem razmerju. Stara je 60 let in bo brezposelna. Uveljavlja I. kategorijo invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V socialnem sporu sodišče v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ki se uporablja skladno z določbo 19. člena tega zakona, presoja pravilnost in zakonitost v predsodnem postopku izdanih odločb toženca v materialnem in procesnem smislu in odloča o tožbenem zahtevku. Navedeno pomeni, da sodišče presoja, ali je toženec v predsodnem postopku pravilno postopal in na podlagi dokumentacije, predložene do dokončne odločbe pravilno odločil. Sodišče torej presoja tudi, ali je toženec glede na 11. člen ZPIZ-2 pravilno postopal. Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ravno postopek revizije je v ZPIZ-2 urejen posebej in drugače kot v ZUP v določbah od 173. člena do 176. člena. Po citiranih določbah se v reviziji, ki se opravi po uradni dolžnosti, odločba lahko potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi. Zoper odločbo, izdano v reviziji, s katero je spremenjena odločba prve stopnje, je zagotovljeno sodno varstvo.

6. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca z dne 18. 6. 2019, s katero je toženec prvostopno odločbo z dne 4. 12. 2018 v reviziji spremenil tako, da zavarovanka, sedaj tožnica, nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je odločil, da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji te odločbe. S citirano prvostopno odločbo z dne 4. 12. 2018 je toženec odločil drugače, in sicer je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto: psihično manj zahtevno delo, s čim manj socialnimi stiki, s polnim delovnim časom od 24. 10. 2018 dalje. Invalidska komisija I. stopnje je namreč dne 24. 10. 2018, na katerem je temeljila citirana prvostopna odločba menila, da je pri tožnici od 24. 10. 2018 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je računovodja. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, s čim manj socialnimi stiki. Invalidska komisija II. stopnje pa je dne 20. 5. 2019 menila, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej invalidnosti še ni mogoče ugotoviti.

7. Gre za situacijo, ko je bila IK II. stopnje drugačnega mnenja kot IK I. stopnje.

8. Tožnica se z nobeno od izdanih odločb v predsodnem postopku ni strinjala. S tožbo je uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v drugem odstavku 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

10. Takšnega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti po dodatno izvedenih dokazih, ko je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje v sestavi specialistke psihiatrinje in specialista medicine dela, ki ga je še zaslišalo. Pred podajo pisnega mnenja je izvedenski organ preučil medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu, tožnico pa je še osebno pregledal. Na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda sta člana izvedenskega organa ocenila, da je bilo pri tožnici do 18. 6. 2019 (to je do dneva dokončne odločbe), zdravljenje že zaključeno do te mere, da je pri njej mogoče ugotoviti invalidnost. Tožničina delazmožnost ni popolnoma izgubljena, njena zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 %, tako da je pri njej od 24. 10. 2018 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu računovodja. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu, oziroma delo na drugem delovnem mestu: psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela (da se lahko med delom razhodi), s čim manj socialnimi stiki.

11. Izvedenski organ je pojasnil, da se tožnico redno kontrolira pri psihiatru zaradi kronificirane anksiozno depresivne motnje. Ob zadnji kontroli 11. 4. 2018 psihiater opisuje kronično slabo razpoloženje, permanentno anksiozno simptomatiko in meni, da je terapija neučinkovita. Zaradi otekle zgornje ustnice v letu 2017 je bila tožnica alergološko testirana pri pulmologu, kjer se alergije na standardne inhalacijske in nutritivne alergene ne dokažejo, tudi epikutani testi so bili negativni. Iz RTG in MR izvidov gibal so razvidne deklarativne spremembe hrbtenice, na kolkih zmerna artroza. Ob osebnem pregledu sta člana izvedenskega organa ugotavljala blago disforičnost, ki jo opredeljuje emocionalna nelagodnost, občutek žalosti, krivice, vznemirjenosti, utrujenosti. Vendar s psihiatričnega vidika nista ugotovila, da je prisotna anksioznost, niti depresivnost kot samostojna diagnoza, pač pa se pri njej pojavljajo posamezni elementi anksioznosti, predvsem vezani na posamezne neugodnosti. Pri tožnici tudi ne gre za osnovne znake depresivnosti, ki sta jih opredelila kot disforično razpoloženje. Njena frustracijska toleranca je zaradi zunanjih stresnih dejavnikov občasno znižana in je motivacijsko manj opremljena. Prave psihopatologije ni ugotoviti, prav tako pa kognitivne funkcije inponirajo ustrezno. Izvedenca sta imela na razpolago tudi mnenje kliničnega psihologa, ki je v novembru 2019 zapisal, da so tožničine globalne umske učinkovitosti na preizkušnji nadpovprečne, da ugotavlja intaktno kognitivno hitrost procesirana dražljajev, ustrezno miselno fleksibilnost, da so izvršilne sposobnosti prav tako intaktne, pri reševanju problemov pa uporablja miselne strategije. Po mnenju kliničnega psihologa je tožnica visoko funkcionalna v pogojih dela, kjer ni zunanjih pritiskov in je okolje vzpodbudno. Ob osebnem pregledu sta izvedenska organa ugotavljala normalno gibljivost aksialnega skeleta in velikih sklepov brez nevrološkega deficita, kar je enako, kot v zadnjem izvidu ortopeda iz leta 2019. 12. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka in za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost. Pri tožnici tudi ni drugih somatskih obolenj, ki bi tako vplivala nanjo, da bi bila pridobitno nezmožna, saj sta izvedenska organa ugotavljala normalno gibljivost aksialnega skeleta in velikih sklepov, brez nevrološkega deficita. Stranki tudi nista imeli pripomb na podano ustno mnenje specialista medicine dela, to je specialista, ki je najbolj strokovno primeren za ocenjevanje delanezmožnosti, pred zaslišanjem pa se je posvetoval še s članico izvedenskega organa. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno, da pri tožnici še ni prišlo do izgube delazmožnosti, saj izvedenski organ ne v pisnem in ne v ustnem mnenju tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in ga utemeljeno ocenilo kot strokovno opravljeno, izvedenski organ pa je odgovoril tudi na vse pripombe tožnice in prepričljivo ocenil njeno delazmožnsot. 13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dokončna odločba nepravilna, jo je odpravilo na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 ter hkrati delno spremenilo prvi odstavek prvostopne odločbe toženca z dne 4. 12. 2018 in poleg ostalih omejitev dodal še dodatno razbremenitev z istim dnem nastanka invalidnosti. Iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela (da se lahko med delom razhodi), s čim manj socialnimi stiki, s polnim delovnim časom od 24. 10. 2018 dalje. Jasno pa je razvidno tudi, da je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine (III. točka izreka) zavrnilo.

14. Ker je takšna odločitev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, je tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.