Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pristojnost slovenskega sodišča za zahtevek za izbris lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja podana (tudi) v skladu s 1. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Pravilno je navedlo, da se v skladu s teorijo in prakso takšen zahtevek uvršča pod pojem stvarnih pravic, kot so opredeljene s 1. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Gre za izključno pristojnost sodišča RS, v kateri je nepremičnina, za odločanje o predlogu za izbris lastninske pravice iz zemljiške knjige.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti in odločilo, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločitev o predmetnem sporu.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženci) iz vseh pritožbenih razlogov. Toženci predlagajo, da višje sodišče ugovoru mednarodne pristojnosti ugodi in odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločitev o sporu, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Povzemajo tožbeni zahtevek, navajajo, da so podali ugovor mednarodne pristojnosti in povzemajo obrazložitev sodišča prve stopnje. Z odločitvijo se ne strinjajo, za pristojnost slovenskega sodišča na ugotovitev ničnosti obligacijskopravnega razmerja ni najti pravne podlage v 8. členu, niti v 24. členu Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba (EU) št. 1215/2012). Višje sodišče v Ljubljani je zadevo vrnilo v prvostopenjski postopek zaradi odločanja o podrejenem zahtevku in presojanja, ali je pristojnost podana ob upoštevanju 3. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Sodišče se je napačno oprlo na 8. člen in 1. točko 24. člena Uredbe. Dejstvo je, da se pristojnosti ne da določiti po slovenskem sodišču. Za odločanje v sporu o ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe, katere tožnik ni stranka, je pristojno tuje sodišče. Šele, če bi tožnik s takšno tožbo uspel, bi bila na podlagi določbe 3. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 podana pristojnost slovenskega sodišča v postopku na razveljavitev in izbris ter vzpostavitev prejšnjega stanja v ZK. Ker pa je primarno bistvo spora obligacijsko razmerje, katerega stranka ni tožnik, pristojnost slovenskega sodišča ni podana. Najprej je treba presojati domnevno ničnost pravne podlage za vpis v zemljiško knjigo, za takšno naravo spora pa Uredba (EU) št. 1215/2012 ne določa pristojnosti slovenskih sodišč. Glavni zahtevek (podrednega tožbenega zahtevka) je obligacijskopravne narave in ne stvarnopravne oziroma zemljiškoknjižne narave. Podredni zahtevek nima podlage v stvarnem pravu, kot neutemeljeno presoja sodišče, temveč v obligacijskem pravu. Niti 8. niti 24. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 ne vsebujeta določbe o postopkih v zvezi z obstojem obligacijskopravnih razmerij. Oba člena se striktno nanašata le na stvarnopravno naravo sporov v zvezi s konkretnimi nepremičninami na območju držav članic. Tu pa je bistvo obligacijskopravno razmerje. Toženci povzemajo načela uredbe (EU) št. 1215/2012 o striktni in ozki razlagi določb in o predvidljivosti pravil o pristojnosti, ki se praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Zahtevek za izbris lastninske pravice ima podlago v stvarnem pravu, vendar je odvisen od glavnega zahtevka, to je presoje o ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe, za katerega pa ni podana pristojnost slovenskega sodišča. V skladu z restriktivno uporabo določb zato ni mogoča uporaba posebne pristojnosti po 8. členu Uredbe niti izključne pristojnosti po 24. členu Uredbe. Sodišče je poleg kršitve materialnega prava storilo še druge materialne in procesne kršitve. V pravnem pouku sklepa je navedlo, da je dovoljena pritožba zoper sodbo v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka. Obrazložitev je pavšalna in pomanjkljiva in se odločitve ne da preveriti. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da naj bi tožnikov zahtevek o ugotovitvi ničnosti pogodbe spadal v pristojnost slovenskega sodišča po 8. členu Uredbe (EU) št. 1215/2012, ki izrecno govori zgolj o tožbi v zvezi s stvarnimi pravicami na nepremičninah, kar pa ta tožba ni. Sodišče je zelo skopo predstavilo razloge za svojo odločitev. Povzelo je zgolj materialno pravo, iz katerega pa ne izhaja, da bi sodišče moralo sprejeti takšno odločitev, kot jo je sprejelo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženci neutemeljeno uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb postopka v zvezi s pravnim poukom, saj ne navedejo, v čem naj bi napačna navedba, da gre za sodbo, vplivala na pravilnost sklepa. Neutemeljeno pa navajajo, da naj bi bil pritožbeni rok 8 dni.1 Neutemeljena je tudi navedba, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva in da se odločitve ne da preveriti, s čimer toženci uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč navedlo zadostne razloge, ki so omogočili preizkus odločitve.

5. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pristojnost slovenskega sodišča za zahtevek za izbris lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja podana (tudi) v skladu s 1. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Pravilno je navedlo, da se v skladu s teorijo in prakso takšen zahtevek uvršča pod pojem stvarnih pravic, kot so opredeljene s 1 točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Gre za izključno pristojnost sodišča RS, v kateri je nepremičnina, za odločanje o predlogu za izbris lastninske pravice iz zemljiške knjige. Toženci sami priznavajo, da je pristojnost slovenskega sodišča za ta del zahtevka podana (na podlagi 3. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012). Izpodbijajo pa zaključek sodišča prve stopnje, da je slovensko sodišče pristojno tudi za odločanje o prvem delu zahtevka, ki je obligacijskopravne narave. Gre za zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Toženci neutemeljeno navajajo, da se tudi 8. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 striktno nanaša le na stvarnopravno naravo sporov v zvezi s konkretnimi nepremičninami na območju držav članic. 8. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 namreč določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi v drugih državah, in sicer med drugim v skladu s 4. točko v zadevah v zvezi s pogodbo (tako tudi v konkretnem primeru, ko gre za ugotovitev ničnosti pogodbe), pod pogojem, da se tožba v zvezi s pogodbo lahko povezuje s tožbo zoper istega toženca v zvezi s stvarnimi pravicami na nepremičninah (kot v konkretni zadevi - zahtevek za izbris lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). V takem primeru je lahko oseba tožena pred sodiščem v državi članici, v kateri se nahaja nepremičnina. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so zato pravilni. Sodišče je pravilno navedlo, da ima na podlagi 4. točke 8. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 sodno pristojnost, ki temelji na načelu sorodnih pravd, da odloči o ničnosti prodajne pogodbe glede sporne nepremičnine, saj sta oba zahtevka vložena zoper isto toženo stranko in ju je mogoče združiti.2

6. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena in 154. člena ZPP).

1 Glej 366. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 333. členom ZPP. 2 Primerjaj zadevo C-417/2015 Wolfgang Schmidt proti Christiane Schmidt Schmidt, v kateri je šlo za tožbo za razglasitev ničnosti darilne pogodbe o nepremičnini in za izbris navedb o lastninski pravici obdarovanca iz zemljiške knjige (za izbris vknjižbe lastninske pravice iz zemljiške knjige).