Jedro

V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča, I U 783/2021-29 z dne 16. 6. 2021, se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 56010-42/2019/76 z dne 7. 5. 2021, odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.447,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Zadeva je po vsebini neposredno primerljiva z zadevo tega sodišča X Ips 3/20221 in obravnava vprašanje pristojnosti ministra za pravosodje, da po odločitvi pristojnega sodišča v izročitvenem postopku na podlagi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tudi sam presodi, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki, v katero se jo izroča, mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo.

**Dosedanji postopek**

2. V zadevi poteka postopek odločanja o izročitvi tožnika A. A., začet na podlagi mednarodne tiralice in prošnje pristojnega organa Republike Kazahstan, zaradi kazenskega pregona kaznivega dejanja sodelovanja v mednarodni organizirani skupini oziroma mednarodni kriminalni združbi in odstranjevanja človeških organov in tkiv s silo oziroma nezakonitega odstranjevanja človeških organov in tkiv, ki so kazniva po Kazenskem zakoniku Republike Kazahstan. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika državi prosilki, Republiki Kazahstan. Pritožbo zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom z dne 19. 3. 2021, tako da je sklep postal pravnomočen.

3. Toženka je z odločbo, št. 56010-42/2019/76 z dne 7. 5. 2021, izdano na podlagi 530. člena ZKP, dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Republike Kazahstan zaradi kazenskega pregona kaznivega dejanja sodelovanja v mednarodni organizirani skupini oziroma mednarodni kriminalni združbi po členu 264, 2. del, in odstranjevanja človeških organov in tkiv s silo oziroma nezakonitega odstranjevanja človeških organov in tkiv po členu 116, 3. del, Kazenskega zakonika Republike Kazahstan.

4. Zoper to odločbo toženke je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) in v njej (med drugim) uveljavljal, da je ves čas postopka dokazoval, da njegova izročitev v Kazahstan z veliko verjetnostjo pomeni kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in drugih konvencijskih pravic. Čeprav je sodišče v sodni fazi postopka izročitve presodilo, da te nevarnosti ni, tožnik meni, da minister za pravosodje pri svoji odločitvi ni vezan na to odločitev sodišča, temveč je dolžan opraviti svojo presojo obstoja kršitev EKČP. S tem v zvezi se posebej sklicuje na poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, do katerega je prišlo po zaključku sodnega dela postopka in zato pomeni novo osebno okoliščino, ki bi morala biti predmet presoje o dopustnosti izročitve s stališča 3. člena EKČP, po zaključku sodnega dela postopka pa bi moral to presojo opraviti minister za pravosodje.

5. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo, I U 783/2021-29 z dne 16. 6. 2021, zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po stališču Upravnega sodišča je za presojo okoliščin, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZKP-N), skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena v zvezi s 527. in 528. členom ZKP, pristojno (kazensko) sodišče, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev tega sodišča vezan. Toženka se zato po oceni Upravnega sodišča utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo okoliščin, ki jih je zatrjeval tožnik in ki se nanašajo na kršitev 3. in 6. člena EKČP, glede na to, da je o teh okoliščinah že pravnomočno odločilo kazensko sodišče v sodnem delu postopka izročitve.

6. Kljub temu se Upravno sodišče ni omejilo le na presojo, ali je pravilna ugotovitev toženke, da v konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, po katerem minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Presojalo je namreč tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno toženke o zagotavljanju pravice iz 6. člena EKČP v Republiki Kazahstan, in menilo, da je toženka v okviru svojih pristojnosti pravilno ugotovila, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Republiki Kazahstan. Upravno sodišče je zato odločitev toženke potrdilo kot pravilno, tožbo pa zavrnilo.

7. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče s sklepom, X DoR 196/2021-8 z dne 28. 7. 2021, dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP. Ob tem je tudi odločilo, da se ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in se do poteka roka za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 783/2021 z dne 16. 6. 2021, če je revizija vložena pa do odločitve o njej, začasno zadrži izvršitev odločbe Ministrice za pravosodje, št. 56010-42/2019/76 z dne 7. 5. 2021. 8. V skladu z navedenim sklepom je revident vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo Upravnega sodišča tako, da njeni tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponovno presojo.

9. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča. 10. Revizijsko vprašanje v tej zadevi je enako kot v zadevi X Ips 40/2021, v kateri je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 530. člena ZKP in hkrati s sklepom z dne 13. 10. 2021, na podlagi drugega odstavka tega člena, prekinilo revizijski postopek do odločitve Ustavnega sodišča. Ker mora Vrhovno sodišče po drugem odstavku 23. člena ZUstS v takem primeru do odločitve Ustavnega sodišča prekiniti postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, je to s sklepom z dne 18. 2. 2022 storilo tudi v tej zadevi.

11. Vrhovno sodišče je postopek odločanja prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP tudi v zadevi X Ips 3/2022, (s sklepom z dne 28. 9. 2022), v kateri je prav tako obravnavalo enako revizijsko vprašanje kot v tej zadevi. Glede na že omenjeno določbo drugega odstavka 23. člena ZUstS zakonski pogoji za nadaljevanje postopka v tej zadevi niso bili izpolnjeni do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi X Ips 3/2022. 12. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče glede na jedro spora štelo, da je bistvena in protiustavna pomanjkljivost ZKP v tem, da ne opredeljuje ne materialnopravnih in ne procesnih podlag za odločanje ministra na način, ki bi zagotovil, da v postopku izročitve ne bi prišlo do kršitve človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave. Minister po presoji Vrhovnega sodišča tako nima ne pristojnosti ne pravil za presojo, ali bi obstajala verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Ta pogoj je določen v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP in je po noveli ZKP-N prepuščen presoji pristojnih kazenskih sodišč, pri tem ko je bil predhodno črtan kot eden od pogojev za odločanje v pristojnosti ministra. Glede na ustavne zahteve po polni in _ex nunc_ presoji tega pogoja pa bi bilo treba zagotoviti, da bi v postopku izročitve o izpolnjenosti tega pogoja lahko presojal tudi minister kot zadnji organ, ki odloča o izročitvi (ter sodišče v morebitnem upravnem sporu v postopku sodnega nadzora nad to odločitvijo). Tudi v upravnem delu postopka izročitve morajo biti upoštevana vsa morebitna novo nastala dejstva, ki bi lahko kazala na verjetnost nastanka navedene kršitve EKČP in Ustave.2 Glede na to, da ZKP tega ne omogoča in ne daje potrebne zakonske podlage ministru, da navedeno upošteva, je ureditev ZKP protiustavna. Ob tem je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na pomanjkljivost s tem povezane procesne ureditve v ZKP z vidika morebitnega preprečevanja zlorab takega postopka,3 ki bi vzpostavila potrebno ravnovesje z javnimi interesom, ki je tako v spoštovanju meddržavnih pogodb o izročitvi kot tudi v učinkovitem pregonu storilcev kaznivih dejanj.4

13. Ustavno sodišče je o navedeni zahtevi odločilo s svojo odločbo, št. U-I-388/22 z dne 8. 6. 2023. V njej je odločilo, da ZKP ni v neskladju z Ustavo. Navedlo je, da ker so upravni organi po drugem odstavku 120. člena Ustave vezani tudi na Ustavo, so v okviru svojih postopkov absolutne človekove pravice, za varstvo katerih ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno varstvo, dolžni varovati neposredno, četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga (40. točka obrazložitve). Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

**K I. točki izreka**

14. Ker je Ustavno sodišče o zahtevi Vrhovnega sodišča, vloženi v zvezi s postopkom X Ips 3/2022, odločilo z navedeno odločbo, razlogi za prekinitev postopka niso več izpolnjeni. Zato je Vrhovno sodišče revizijski postopek nadaljevalo.

**K II. točki izreka** **Bistvene navedbe revidenta**

15. Revident v reviziji ponavlja svoje tožbene trditve in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve ni vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, temveč je dolžan pri izdaji odločbe na podlagi 530. člena ZKP napraviti samostojno presojo (ne)obstoja pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, torej presojo, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Ta določba ustreza vsebini 3. člena EKČP, ki se uporablja neposredno in terja presojo okoliščin, ki predstavljajo oviro za izročitev, v času izročitve (polna in ex nunc presoja). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do situacije, ko bi se po odločitvi kazenskih sodišč sodna praksa ESČP, osebne okoliščine osebe, katere izročitev se zahteva, oziroma okoliščine v državi prosilki spremenile na slabše, pa bi moral minister kljub temu dovoliti izročitev zahtevane osebe. V zvezi s tem je pomembno, da ZKP zoper navedeno odločitev sodišča ne predvideva pravnih sredstev (niti obnove).

16. Revident se ponovno sklicuje na okoliščine, ki jih je sicer presodilo že kazensko sodišče, vendar po njegovem mnenju pomenijo oviro za izročitev, ker bi v primeru, če bo izročen Republiki Kazahstan, lahko prišlo do kršitve prepovedi mučenja in nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja in kaznovanja. V zvezi s tem opozarja predvsem na neustreznost razmer v zaporih in nezadostnost pridobljenih diplomatskih jamstev in zavez.

17. Posebej pa opozarja na okoliščine, ki so nastale po odločanju kazenskih sodišč in jih je uveljavljal v upravnem delu postopka, namreč zdravstveno stanje, v zvezi s katerim trdi, da v zaporih v Republiki Kazahstan ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Ker zaradi časovnega poteka postopka teh okoliščin ni mogel uveljavljati pred kazenskim sodiščem, gre pa za nove okoliščine, do katerih bi se moral upravni organ opredeliti, čeprav po vsebini pomenijo pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

**Navedbe tožene stranke**

18. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je izročitveni postopek specifičen in je kot tak uvrščen v posebno poglavje ZKP, ki se skladno s 521. členom uporablja le subsidiarno, torej če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. Izročitveni postopek je dvofazen: v sodnem delu kazensko sodišče odloči ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za izročitev tujca (522 - 529. a člen ZKP), nato sledi upravni del, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP). Pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presoja sodišče, so v zakonu jasno razmejeni od razlogov za zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje. Po noveli ZKP-N se presoja verjetnosti kršitve pravice iz 18. člena Ustave in 3. člena EKČP opravi v sodnem delu izročitvenega postopka (nova 14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP), tako da med razlogi za odklonitev izročitve to ni več navedeno. Poleg tega, da je taka ureditev skladna s prakso Ustavnega sodišča in tudi mednarodno primerljiva, se v sodnem delu izročitvenega postopka učinkoviteje zagotavljajo kazensko procesna jamstva osebe, katere izročitev se zahteva. Iz zakona torej ne izhaja, da lahko minister ponovno presoja navedbe ter izvaja dokaze, do katerih se je že opredelilo kazensko sodišče in ne more zavzeti drugačnega stališča glede istih navedb in dokazov. V pristojnost ministra ne sodi ponovno odločanje o izpolnjevanju procesnih in materialnih pogojev za izročitev (522. člen ZKP, 18. člen Ustave, 3. člen EKČP), ki so v pristojnosti kazenskega sodišča, še posebej pa ni dopustna drugačna odločitev izvršne oblasti glede izpolnjevanja pogojev, ki jih že presodilo kazensko sodišče. Opozarja tudi, da bi lahko zahteva po ponovni presoji že podanih navedb in izvedenih dokazov, pa tudi novih dokazov, ki so bili tujcem na voljo že v sodnem delu postopka, pripeljala do zlorab postopka, tudi s ciljem podaljševanja postopka prek meja maksimalnega roka izročitvenega pripora oziroma drugih ukrepov za zagotovitev navzočnosti takih oseb na ozemlju Republike Slovenije.

19. V obravnavani zadevi je revident že v sodnem delu izročitvenega postopka ugovarjala verjetnost kršitve 18. člena Ustave (3. člena EKČP), Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani pa sta se v svojih sklepih opredelili do vseh pogojev za izročitev in pravnomočno zaključili, da so pogoji za izročitev izpolnjeni, vključno z ugotovitvijo, da ni podana verjetnost, da bo revident v državi prosilki bila podvržena mučenju oziroma nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Revident je v upravnem delu postopka navajal iste navedbe kot v sodnem delu (razmere v zaporih oziroma splošne razmere v državi prosilki, ki so tako slabe, da obstaja verjetnost, da bo v državi prosilki podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju), in jih dokazoval z dokazi, predloženimi že v sodnem delu izročitvenega postopka oziroma že presojenimi v okviru teh dokazov. Glede na predhodno pravnomočno končan postopek pred kazenskim sodiščem je tožena stranka sprejela stališče, da v del odločitve sodne veje oblasti ne more posegati in posledično tudi ne izvajati dokazov v povezavi z navedenimi zatrjevanji. Temu je sledilo tudi Upravno sodišče, ki je po mnenju tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da tožena stranka pristojna za obravnavo ugovora nečloveškega ravnanja v zvezi z navedbami, ki sta jih vsebinsko obravnavali že pristojni sodišči in o njih pravnomočno odločili. Tožena stranka s svojo odločitvijo ne more posegati v pravnomočno, meritorno odločitev pristojnega sodišča. 20. Tožena stranka meni, da bi sicer lahko prišlo do situacije, ko bi minister lahko odločal o ugovorih tujca glede izročitve neposredno na podlagi Ustave RS oziroma EKČP, posebej v primeru novih okoliščin, ki bi nastopile po odločitvi pristojnih sodišč. Vendar v obravnavani zadevi ni tako, kar velja tudi za revidentove navedbe glede njegovega zdravstvenega stanja v zvezi z zatrjevanjem, da mu v državi prosilki ne bo zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. Revident bi te navedbe lahko uveljavljal že pred kazenskimi sodišči, saj je presoja o ustreznosti zdravstvene oskrbe okoliščina, ki se presoja v sodnem delu izročitvenega postopka, tožena stranka pa je na to presojo vezana. Tožena stranka v zvezi s tem povzema časovni potek revidentovih navedb o zdravstvenem stanju, ga primerja s potekom postopka za izročitev in datumi zdravstvenih preiskav ter na tej podlagi meni, da bi se revident na svoje zdravstveno stanje lahko skliceval že v času sodnega dela postopka, pa se za to ni odločil. **Presoja Vrhovnega sodišča**

21. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi, št. U-I-388/22 z dne 8. 6. 2023, ki se nanaša na zadevo X Ips 3/2022, v kateri je bilo obravnavano enako revizijsko vprašanje kot v tej zadevi, razložilo pomen 15., 18. in 120. člena Ustave tako, da so upravni organi v okviru svojih postopkov absolutne človekove pravice,5 za varstvo katerih ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno varstvo, dolžni varovati neposredno, četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga. S tem je na novo razložilo ustavno načelo zakonitosti delovanja uprave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno in na podlagi Ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena Ustave, glej 40. točko obrazložitve).

22. Vsebina ustavne pravice iz 18. člena Ustave (v povezavi s 3. členom EKČP) ima po razlagi Ustavnega sodišča tako materialni kot procesni vidik. Iz presoje Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora imeti posameznik na podlagi 18. člena Ustave v postopku izročitve možnost dokazovanja, da obstaja resnična nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje tako na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (v nadaljevanju spremenjene okoliščine). To jamstvo je kot integralni del 18. člena Ustave absolutno, kar pomeni, da njegove omejitve (v javnem interesu ali zaradi pravic drugih) niso dopustne (glej 31. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

23. Skladno z navedenim prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti (42. točka obrazložitve).

24. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

25. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.

26. Procesno učinkuje človekova pravica iz 18. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča ne glede na določbe ZKP neposredno, tako da lahko oseba, katere izročitev se zahteva, tudi v postopku pred ministrom navaja spremenjene okoliščine.6 Prvič to pomeni, da lahko ta oseba navaja nova dejstva in nove dokaze, ki so nastali po odločitvi kazenskega sodišča. Procesno gledano ta dejstva in dokazi tudi sicer ne spadajo v časovni okvir pravnomočnosti sklepov kazenskega sodišča, ki bi s tem vezala ministra, ob tem pa dolžnost upoštevanja dejstev in dokazov, ki obstajajo v času izdaje upravne odločbe, izhaja tudi iz splošne ureditve ZUP. Pomembno pa je, da iz neposrednega učinkovanja navedene človekove pravice izhaja, da jih je kljub njihovemu kasnejšemu nastanku treba upoštevati in to neposredno na podlagi te pravice. Drugič, neposredni učinek te človekove pravice pomeni tudi, da pravnomočna odločitev kazenskega sodišča ministra tudi ne veže v tistem delu, v zvezi s katerim oseba (stranka) navede dejstva oziroma predloži dokaze, ki so obstajali že pred izdajo sodne odločbe, vendar to stori šele v upravnem delu izročitvenega postopka in pri tem navaja upravičene razloge, zakaj tega ni storila že prej. Če stranka torej navede take upravičene razloge, mora po stališču Ustavnega sodišča minister nova dejstva in dokaze v svojem postopku upoštevati in lahko verjetnost kršitve navedene človekove pravice ugotovi drugače, kot jo je pravnomočno ugotovilo kazensko sodišče. V takem primeru pa mora izročitev zavrniti (glej 41. in 42. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), čeprav to posega v pravnomočno odločbo kazenskega sodišča. 27. Vrhovno sodišče na tej točki zgolj pripominja, da upravni del izročitvenega postopka pred ministrom ni formalno nadaljevanje sodnega dela izročitvenega postopka in da ZKP in ZUP prekluzij navajanja dejstev in dokazov v zvezi s tem ne urejata. Zato se sicer _a contrario_7 pojavi vprašanje, ali glede na stališča Ustavnega sodišča torej iz neposrednega učinkovanja 18. člena Ustave izhaja tudi omejitev (procesnih) zakonskih pravic strank, da predlagajo dejstva in dokaze v upravnem delu izročitvenega postopka.8 Vendar pa se v obravnavani zadevi v reviziji dopuščeno revizijsko vprašanje na to ne nanaša. Zato se Vrhovno sodišče do tega in s tem povezanega vprašanja morebitnih zlorab postopka (kot to ugovarja tožena stranka, zgoraj) nadalje ne opredeljuje.9 **Uporaba v konkretni zadevi**

28. Revident najprej uveljavlja, da je tožena stranka dolžna v celoti in na novo presoditi vse okoliščine, ki se nanašajo na nevarnost, da bi bile v primeru izročitve državi prosilki kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave RS. Vendar pa se tako stališče ne sklada ne z gornjo (splošno) presojo revizijskega sodišča, ne s stališči iz prej navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki jim ta presoja sledi. Nasprotno, iz obeh navedenih presoj izhaja, da morebitna ponovna presoja pogojev za izročitev s stališča pravic iz 18. člena Ustave RS v upravnem delu postopka ni neomejena oziroma nevezana na odločitev pristojnih sodišč v sodnem delu postopka, temveč se nanaša le na novo navedena dejstva in dokaze. Povedano drugače: predmet ponovne presoje v upravnem delu postopka so lahko le nova dejstva in dokazi, ki še niso bili presojeni v sodnem delu postopka.

29. V zvezi s situacijo v zaporih oziroma s položajem zapornikov v državi prosilki je revident v upravnem delu postopka sicer predložil dva dokaza, za katera je navajal, da sta nova, vendar sta tako tožena stranka kot Upravno sodišče ugotovila, da sta bila ta dokaza že presojena v okviru drugih dokazov v sodnem delu postopka. To pomeni, da ne gre za nova dokaza, revident pa tem ugotovitvam Upravnega sodišča niti ne nasprotuje.

30. Bistvo revidentovih navedb v zvezi s situacijo v zaporih oziroma s položajem zapornikov v državi prosilki se je nanašalo izključno na njegovo že omenjeno pravno stališče, da bi bila tožena stranka v upravnem delu postopka dolžna vsa dejstva in dokaze, ki se nanašajo na nevarnost kršitev absolutnih človekovih pravic presoditi v celoti in na novo. Kot je bilo že obrazloženo, tako stališče nima opore ne v prej navedenih stališčih Ustavnega sodišča, ne v stališčih Vrhovnega sodišča, ki tem stališčem sledijo. Revident zato z navedbami, ki temeljijo izključno na takem stališču, ne more uspeti.

31. Poleg tega revident uveljavlja še, da je v postopku pred toženo stranko podal nove navedbe in predložil nove dokaze o svojem zdravstvenem stanju (zdravniški izvid), ki jih tožena stranka ni obravnavala, kar med strankama ni sporno. Pri tem je pomembno, da je tožena stranka štela, da teh dejstev in dokazov ne bo izvajala in jih obravnavala zato, ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo, saj sta se do očitka in dokazov glede nevarnosti kršitev 3. člena EKČP in 18. člena Ustave pravnomočno opredelili že pristojni sodišči. Temu stališču je v celoti sledilo tudi Upravno sodišče, ki je zato menilo, da se tožena stranka utemeljeno ni spuščala v presojo nevarnosti kršitev 3. člena EKČP, ki jih je revident utemeljeval (med drugim) s svojim zdravstvenim stanjem (prim. 67. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

32. Upravno sodišče je torej izhajalo s pravnega stališča, da v upravnem delu postopka izročitve sploh ni mogoče uveljavljati novih dejstev in dokazov, ki bi (lahko) utemeljili navedbe o kršitvah prepovedi iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP. Kot to pravilno uveljavlja revident, tako stališče posega v dolžnost poglobljene in _de novo_ presoje, ki v zvezi z varstvom navedene, neposredno učinkujoče, absolutne človekove pravice poleg zahtev iz 530. člena ZKP zavezuje tako ministra kot tudi Upravno sodišče, kar jasno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča. 33. Ker sta torej tožena stranka in Upravno sodišče napačno razložila pravno podlago za odločanje ministra po 530. členu ZKP, posledično pa tudi razmejitev njegove pristojnosti in vezanosti na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča v postopku izročitve, je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremenilo. Tožbi je ugodilo tako, da je izpodbijani upravni akt tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek (94. člen ZUS-1). V tem postopku bo moral minister v upravnem delu izročitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti in ob tem neposredno uporabiti 18. člen Ustave na način, ki izhaja iz 15. člena Ustave tako, kot ga je utemeljilo Ustavno sodišče v svoji odločbi. Pri tem se, kot navedeno, Vrhovno sodišče ne opredeljuje do procesnih vidikov, ki v tej zadevi niso bili predmet revizijskega preizkusa (zgoraj, 27. točka obrazložitve).

**K III. točki izreka**

34. Ker je revident z revizijo uspel, Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odloča tako o stroških revizijskega postopka, kot tudi o stroških upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil,10 pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek).

35. Revident je zahteval povrnitev stroškov za vložitev tožbe v upravnem sporu, za predlog za dopustitev revizije in za revizijo. Povračilo stroškov v upravnem sporu je posebej urejeno v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, določa povračilo v pavšalnem znesku, kot je določen v Pravilniku o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, revidenta pa je zastopal odvetnik, zato mu za ta postopek po četrtem odstavku tretjega člena navedenega pravilnika pripada povračilo stroškov v pavšalnem znesku 385,00 EUR.

36. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek.11 Revidentu je za predlog za dopustitev revizije priznalo 625 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT) in za revizijo 437,5 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 30 OT in 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Ker je revident skupaj s predlogom za dopustitev revizije uspešno vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, mu zanjo pripada še dodatnih 250 točk (2. točka tarifne številke 27 v zvezi s šestim odstavkom 4. člena OT). Revident je nadalje upravičen do 23,1 točk za materialne stroške (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kot to določa tretji odstavek 11. člena OT), skupno torej do 1.335,6 točk. Te ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času plačila v znesku 0,60 EUR znašajo 801,36 EUR, skupaj s prej obrazloženim pavšalom v znesku 385,00 EUR torej 1.186,36 EUR, ob dodatnem upoštevanju 22% DDV pa 1.447,36 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

37. Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

**Odločitev senata**

38. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 V tej zadevi je bilo odločeno s sodbo in sklepom z dne 5. 10. 2023 2 Tako npr. sodba ESČP v zadevi D. L. proti Avstriji, z dne 7. 12. 2017, 58. točka obrazložitve. 3 Na možnost zlorab, ki bi pripeljale do neučinkovitosti postopkov izročitve, argumentirano opozarja toženka v odgovoru na revizijo, str. 13 in nasl. 4 Tako tudi ESČP, glej zgoraj citirano sodbo D. L. proti Avstriji in drugo sodno prakso. 5 Po stališču Ustavnega sodišča gre za človekove pravice, ki ne dopuščajo nikakršnih omejitev, torej tudi ne tehtanja s pravicami drugih ali z javnim interesom. 6 Pojem "spremenjenih okoliščin" poda Ustavno sodišče v 31. točki obrazložitve. 7 Torej če stranka navaja dejstva in dokaze v upravnem postopku pred ministrom, ki bi jih lahko navedla tudi v sodnem postopku in upravičenih razlogov za to, da tega ni storila, ne izkaže. 8 Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v svoji zahtevi za oceno ustavnosti v zadevi X Ips 3/2022, take prekluzije ZKP ne pozna in je ne more vzpostaviti zgolj praksa sodišč. Po ZUP pa lahko stranka pred upravnim organom navaja dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku. 9 Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora prekluzijo navajanja (novih) dejstev in dokazov zaradi varstva ustavnih pravic izrecno določati zakon, npr. sklep X Ips 108/2017 z dne 31. 1. 2018, sodba I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 in druge. 10 V konkretnem primeru je uporabljiva OT, objavljena v Ur. l. RS, št. 2/2015. 11 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 21/2022 z dne 12. 4. 2023 (36. točka obrazložitve).