Jedro

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB, kot že rečeno, ni več veljavna pravna podlaga, zato sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljčilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Tožeče stranke se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) niso mogle soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogle izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo presoditi svojo pristojnost (tudi) na novi podlagi, tožečim strankam pa skladno s pravico do izjave omogočiti, da se izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma morebitne prilagoditve zahtevka, ker teh sprememb tožniki (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli imeti pred očmi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 12. 2019 sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje z dnem 19. 1. 2019 (I. točka izreka sklepa) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo tožeče stranke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Menijo, da je naslovno sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave, v zvezi s čimer podajajo obširne pritožbene navedbe. Citirajo določila ZBan-1, sodišče pa naj bi povsem neutemeljeno spregledalo, da svoj zahtevek zoper primarno toženko opirajo tudi na 26. člen Ustave. Ker se do slednje pristojnosti sodišče ni opredelilo, je strankam kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da so tožeče stranke primarno tožile Banko Slovenijo na podlagi 350.a člena ZBan-1. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe 45. člena ZPSVIKOB, saj ta ni podlaga za določitev pristojnosti zoper Banko Slovenijo na vseh podlagah. Tožeče stranke imajo pravico spremeniti tožbo po ZBan-1 brez privolitve toženke. Tožeče stranke menijo tudi, da so nekatere določbe ZPSVIKOB protiustavne in predlagajo prekinitev postopka ter vložitev ocene za zahtevo ustavnosti, kar obširno, glede vsake posamezne določbe, utemeljujejo. Priglašajo pritožbene stroške.

3.V nadaljevanju postopka, po vložitvi pritožbe, je bil ta s sklepom z dne 1. 6. 2020 prekinjen z dnem 5. 3. 2020, s sklepom z dne 30. 5. 2023 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da postopek "ostaja prekinjen". S sklepom z dne 17. 6. 2024 je sodišče prve stopnje prekinjeni pravdni postopek nadaljevalo z dnem 15. 6. 2024.

4.Z dopisom z dne 27. 6. 2024 je sodišče prve stopnje tožeče stranke dalje pozvalo, naj sporočijo, ali vztrajajo pri obravnavani pritožbi.

5.Tožeče stranke so na dopis sodišča odgovorile 9. 7. 2024. Navedle so, da so pritožbo zoper prvotni sklep vložile z upoštevanjem določb razveljavljenega zakona, ne pa novega zakona, ker ta še ni bil sprejet. Zato v že vloženi pritožbi niso mogle navesti razlogov, zakaj bi bil sklep o nepristojnosti materialnopravno zmoten tudi na podlagi določb novega zakona. Sklep je naslovno sodišče sprejelo na podlagi Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/19 - v nadaljnju ZPSVIKOB). Po vložitvi pritožbe je bil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-4/20 z dne 16. 2. 2023 (Uradni list RS, št. 29/2023) ZPSVIKOB v celoti razveljavljen. Z razveljavitvijo (161. člen Ustave) so protiustavne ali nezakonite določbe izločene iz pravnega reda, kar pomeni, da formalno prenehajo veljati in ima ta učinek splošnega pravnega akta (erga omnes). Z vidika delovanja sodišč to pomeni, da je treba v vseh tekočih postopkih, ki še niso bili pravnomočno končani, upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, ker razveljavljena zakonska določba ne more biti več podlaga za sodno ali drugo pravno odločitev. Ta pravna podlaga se s kasnejšim sprejemom novega zakona tudi ne more naknadno in za nazaj spremeniti. Uporaba razveljavljenega ZPSVIKOB v odprtih postopkih pomeni zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih pravil. To po stališču toženih strank pomeni, da je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten in bi ga bilo treba zaradi tega razveljaviti. Naslovno sodišče bo zato moralo na podlagi nove ureditve, to je ZPSVIKOB-1, sprejeti nov sklep glede pristojnosti, na podlagi katerega bodo imele tožeče stranke pravico do pritožbe, v kateri bodo lahko uveljavljale protiustavnost 48. člena ZPSVIKOB-1 in ostalih določb ZPSVIKOB-1, višje sodišče pa se bo moralo do teh navedb tožečih strank opredeliti (22. člen Ustave). Nesporno dejstvo je namreč, da dopolnjevanje pritožbe ni mogoče. Zato bi bile tožeče stranke, kolikor bi se štelo, da je bila odločitev z dne 19. 12. 2019 sprejeta na podlagi ZPSVIKOB-1, prikrajšane za učinkovito pravno sredstvo zoper ta sklep, saj v času pritožbenega roka še niso mogle navajati razlogov glede ZPSVIKOB-1. ZSPVIKOB- 1 ni identičen z ZPSVIKOB, tožeče stranke pa imajo nesporno pravico, da v njihovi pritožbi zoper sklep o pristojnosti, ki bo sprejet na podlagi veljavnega ZPSVIKOB-1, uveljavljajo vse pritožbene razloge.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da tožeče stranke v pravkar povzeti vlogi niso zgolj vztrajale pri pritožbi oziroma se ne bi na podlagi njihovega morebitnega molka štelo le, da vztrajajo pri prej vloženi pritožbi. Stranke so predlagale razveljavitev izpodbijanega sklepa zaradi odpadle pravne podlage za njegovo izdajo ter zahtevale, da jim mora sodišče zagotoviti pravico do izjave o pristojnosti sodišča na podlagi novega zakona. Take izjave v svojem odgovoru niso podale, kar je tudi logično, saj je niti niso mogle ali bile dolžne podati, ker tudi sodišče prve stopnje še ni sprejelo odločitve o pristojnosti v zvezi z novim zakonom. Njihovega odgovora v konkretnem primeru in glede na samo vsebino tega odgovora zato ni mogoče šteti kot realizacijo pravice do izjave v zvezi z določitvijo pristojnosti po novem zakonu.

7.Pritožba je utemeljena.

8.ZPSVIKOB, ki je stopil v veljavo 19. 12. 2019, in na podlagi katerega, oziroma njegovega 9. člena, je v izpodbijanem sklepu utemeljena nepristojnost razpravljajočega sodišča (sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo skoraj pred 5 leti), je bil odziv na v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavnost določb 350.a člena ZBan-1 in 265. člena ZRPPB.

9.Vendar pa je bil v zvezi z ZPSVIKOB začet postopek za presojo ustavnosti in je ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 zadržalo izvrševanje celotnega ZPSVIKOB. Z odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 je nato Ustavno sodišče ZPSVIKOB v celoti razveljavilo. ZPSVIKOB, ki naj bi odpravil v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavno stanje in ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za izpodbijan izrek o nepristojnosti, je bil z ustavno odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 razveljavljen.

10.Dne 31. 5. 2024 je bil sicer sprejet novi Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1), ki velja od 15. 6. 2024. ZPSVIKOB-1 v 1. alineji prvega odstavka 1. člena določa, da ta zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1), omogoča učinkovito sodno varstvo. Skladno s prvim odstavkom 27. člena se tožba vloži zoper Banko Slovenijo, Republika Slovenija pa po 33. členu nastopa kot stranski intervenient. V 6. členu zakon določa, da je za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. V času presoje pritožbenega sodišča je torej izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru sicer zopet določena, vendar na podlagi povsem

drugega zakona

, ki ni podlaga izpodbijanega sklepa, in sicer za postopke, ki se vodijo na podlagi tega zakona.

11.Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB, kot že rečeno, ni več veljavna pravna podlaga, zato sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. S prej citirano odločbo Ustavnega sodišča je torej vsakršna podlaga za odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, katero je prvo sodišče uporabilo pri izdaji izpodbijanega sklepa, odpadla (prim. sklep VSL I Cp 1230/2023).

12.Tožeče stranke se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) niso mogle soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogle izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo presoditi svojo pristojnost (tudi) na novi podlagi, tožečim strankam pa skladno s pravico do izjave omogočiti, da se izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma morebitne prilagoditve zahtevka, ker teh sprememb tožniki (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli imeti pred očmi.

13.Po pojasnjenem je pritožba utemeljena, zato ji je treba ugoditi, sklep pa v izpodbijani II. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v (morebitnem) novem sklepu glede pristojnosti zavzeti stališča in podati razloge v zvezi s povedanim v prejšnji točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja pritožba, pa se bo moralo, če bo tožeča stranka vztrajala pri prvotnem tožbenem zahtevku, jasno opredeliti in navesti razloge tudi glede pristojnosti za odločanje o tožbenem zahtevku zoper Banko Slovenijo na podlagi 26. člena Ustave RS, o čemer v izpodbijanem sklepu ni ne ugotovitev ne razlogov. Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena in bi ga bilo treba razveljaviti tudi iz tega razloga.

14.Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

Kot izhaja iz obrazložitve, se izpodbijana odločitev (pravzaprav celoten sklep) nanaša na prvo toženko.

ZPSVIKOB je v 9. členu za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, kot izključno pristojno določal Okrožno sodišče v Mariboru, v prehodnih določbah (45. člen) pa še urejal, da se mora sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreči za nepristojno ter po pravnomočnosti zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko, torej Banko Slovenijo, je bilo glede na prej navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

Točka 1 izreka ustavne odločbe.

ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, v katerem se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenijo in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

Prim. sklepa VSRS III R 17/2022 in III R 5/2020 (pomembnejši odločbi).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 26, 161 Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 6, 27, 27/1, 33, 253a, 261a, 350a Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2019) - ZPSVIKOB - člen 9, 45 Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank (2016) - ZRPPB - člen 265 Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 1, 1/1, 1/1-1 Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 44 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14