Jedro

Po določbi 1. odst. 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do izjave v postopku je zagotovljeno le v primeru, če je zagotovljena pravica do informacije. Ta pa je izkazana le tedaj, če je bilo stranki vročeno vse dokazno in drugo gradivo, ki ga je sodišče uporabilo v postopku.

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da je drugotožena stranka prejela Pravilnik, katerega je sodišče uporabilo kot del materialnega prava, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku tako, kot to določa 1. odst. 5. člena ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki (1. točka izreka) ter odločilo, da je drugotožena stranka dolžna izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št. X v izmeri 72,70 m2 na naslovu L. v L. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (2. točka izreka). Drugotožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

14.588,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti navedeni sodbi je drugotožena stranka vložila pritožbo v obsodilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na Pravilnik o službenih stanovanjih, katerega pa drugotožena stranka ni prejela. Pravilnik tudi ni bil objavljen. Ker je sodišče odločalo na podlagi dokazov, s katerimi drugotožena stranka ni bila seznanjena, takšna sodba ne more biti zakonita. Vprašanje pravilnika tožeče stranke ne more veljati za vprašanje uporabe prava, saj ta ni bil objavljen, pač pa gre za dokaz, s katerim druga tožena stranka ni bila seznanjena. Po mnenju pritožnice pa ob upoštevanju določb pravilnika tožeča stranka nima podlage za odpoved najemnega razmerja.

V najemni pogodbi je namreč izrecno navedeno, da je najemna pogodba sklenjena na podlagi določil Stanovanjskega zakona in Zakona o obligacijskih razmerjih. Nobena določba pogodbe pa se ne sklicuje na pravilnik. Nesporno je, da je prvotožena stranka še vedno v delovnem razmerju pri tožeči stranki, zato ni podlage za odpoved najemne pogodbe. Glede na navedeno pa pritožnica meni, da je sodišče kršilo določbe 5. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni omogočilo, da se seznani z dejstvi, na katera se tožeča stranka in tudi izpodbijana sodba sklicujeta. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo tudi materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbe pravilnika, saj pravno podlago v konkretnem primeru lahko predstavlja le besedilo najemne pogodbe, Stanovanjskega zakona in Zakona o obligacijskih razmerjih. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa izpodbijana sodba ne navaja okoliščin, ki bi pomenile razlog za prenehanje najemnega razmerja. Izpodbijana sodba je napačna tudi iz razloga, ker je drugotoženi stranki s sodbo naloženo, da tožeči stranki izroči stanovanje, izpraznjeno oseb in stvari. Nesporno je, da v stanovanju živita tudi njena otroka Š. in J. G., od katerih je Š. že polnoletna, J. pa bo postal polnoleten v nekaj mesecih. Drugotožena stranka ju ne more siliti v nekaj, česar ta dva nočeta, zato sodbe ne more izpolniti. Po presoji pritožnice gre za nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je kršilo določbo 1. odst. 5. člena ZPP tudi zato, ker ni zaslišalo drugotožene stranke neposredno, zlasti še glede na dejstvo, da v postopku na prvi stopnji ni imela pooblaščenca, saj bi drugotožena stranka kot prava neuka stranka le na ta način lahko učinkovito zavarovala svoje interese.

Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožeči in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbi, ki jo je vložila v dveh izvodih, priložila tudi 8 prilog, s katerimi dokazuje v tožbi zatrjevana dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek.

Nekatere od priloženih listin pa predstavljajo tudi pravna pravila, za katera tožeča stranka meni, da jih je potrebo uporabiti v tem postopku. Tožbi je bil med drugimi prilogami priložen tudi Pravilnik o službenih stanovanjih (priloga A8, v nadaljevanju Pravilnik). Iz dohodne štampiljke sodišča ne izhaja, ali so bile tudi priloge vložene v dveh izvodih. Ker je tožeča stranka vložila tožbo le v dveh izvodih, jo je sodišče s sklepom pozvalo, da vloži še en izvod tožbe s prilogami. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka dne

15.3.2000 vložila še en izvod tožbe, vendar brez prilog. Sodišče je tožbo vročilo toženima strankama. Na povratnici je navedeno, da so tožbi priložene tudi priloge, vendar ne koliko oziroma katere.

Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo ob zatrjevanju, da v Pravilniku ni podlage za zahtevek, predlagala, naj Pravilnik pribavi sodišče.

Po določbi 1. odst. 106. člena ZPP se morajo vse priloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko. Iz podatkov v spisu glede na že povedane ugotovitve ne izhaja, da bi tožeča stranka izročila sodišču priloge v toliko izvodih, da bi jih sodišče lahko vročilo tudi toženima strankama. Pritožbeno sodišče v nasprotju z drugotoženo stranko meni, da Pravilnik ni dokaz, s katerim bi tožeča stranka potrjevala svoje dejanske navedbe, pač pa predstavlja del materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev deloma oprlo prav na določila Pravilnika. Glede na to bi moralo sodišče Pravilnik vročiti drugotoženi stranki, saj je bil kot interni predpis objavljen le v reviji S., kar ne predstavlja javne objave.

Po določbi 1. odst. 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do izjave v postopku je zagotovljeno le v primeru, če je zagotovljena pravica do informacije. Ta pa je izkazana le tedaj, če je bilo stranki vročeno vse dokazno in drugo gradivo, ki ga je sodišče uporabilo v postopku.

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da je drugotožena stranka prejela Pravilnik, katerega je sodišče uporabilo kot del materialnega prava, je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku tako, kot to določa 1. odst. 5. člena ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z vročitvijo Pravilnika drugotoženi stranki odpravi ugotovljeno nepravilnost v postopku in o zahtevku znova odloči.

Posledično je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bo moralo sodišče prve stopnje o stroških vsega postopka znova odločiti s končno odločbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.