Jedro

Ni sporno, da je tožnik ob prijetju pri sebi imel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 29. 8. 2017, z veljavnostjo do 29. 8. 2018. Navedena izkaznica za določen čas med drugim dovoljuje prosilcu za azil prebivanje v Republiki Hrvaški, zato je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje tudi na podlagi prvega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, v 2. točki izreka pa odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU1 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 12. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in so mu bili v skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odvzeti prstni odtisi. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze Eurodac je toženka ugotovila, da je bil tožnik v navedeno bazo vnesen 30. 10. 2013 s strani Republike Hrvaške, zato ji je v skladu s prvim odstavkom 3. člena in (b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe 13. 9. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem ter dne 25. 9 2017 prejela njen odgovor, da je Republika Hrvaška na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Toženka v nadaljevanju povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravljen 19. 9. 2017 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Dublinske uredbe, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka in z dejstvom, da je toženka iz Centralne baze Eurodac prejela podatek, da je bil tožnik že 30. 10. 2013 vnesen v navedeno bazo s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito, poleg tega poseduje izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 29. 8. 2017, z veljavnostjo do 29. 10. 2018. Tožnik na osebnem razgovoru najprej navedel, da v nobeni od držav članic še ni zaprosil za mednarodno zašito, ko je bil soočen s podatki iz Centralne baze Eurodac, da je že leta 2013 zaprosil za mednarodno zaščito tako v Republiki Hrvaški, kot v Švici, je navedel, da so ga leta 2013 prijeli v Zagrebu, ko je hotel iti v Slovenijo, preko Italije je nato odšel v Švico, kjer so mu vzeli prstne odtise, enako kasneje v Grčiji. Ko se je iz Grčije odpravil proti Sloveniji, so mu v Republiki Hrvaški vzeli prstne odtise, nakar je prejel izkaznico in nek dokument, ki mu je omogočal nastanitev in hrano. Ko je prejel vabilo za osebni razgovor v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite, je Republiko Hrvaško zapustil in odšel v Slovenijo. Glede bivanja v Republiki Hrvaški je navedel, da tam slabo ravnajo z begunci, da so z njimi ravnali nečloveško, poniževalno, kot z živalmi, da so rasisti, zaradi slabega zraka je dobil astmo, njegove psihične težave pa so se tam še poslabšale. Kljub temu, da je povedal, da ima zlomljeno roko, so ga po njej udarili.

4. Toženka je 21. 9 2017 od tožnikovega pooblaščenca prejela informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki govorijo negativno glede stanja prosilcev, vendar po mnenju toženke ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Vsebina je usmerjena na problematiko emigrantskega vala v letih 2015 in 2016, glede leta 2017 pa ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar tudi kaže, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

5. Glede tožnikovih navedb, danih na osebnem razgovoru, toženka ugotavlja, da je tožnik podal le splošne navedbe, da so v Republiki Hrvaški slabi odnosi, da tam ni dobro bivati, da je slaba oskrba in da so rasisti, ki jih ni v ničemer konkretiziral oziroma ni navedel, kaj osebno se je njemu zgodilo v času bivanja v nastanitvenem centru. Prav tako ni konkretiziral svoje navedbe, da so ga udarili po roki, na primer ni navedel, kdo naj bi ga udaril, za svojo trditev pa tudi ni predložil dokazov, čeprav je to možnost imel. 6. Toženka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo EU ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili tudi nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema.

7. Na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru, je odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje prosilca ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška, za katero pa ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Toženka torej ocenjuje, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017. Tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Svojo odločitev utemeljuje na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z 4. alinejo 51. člena ZMZ-1, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

8. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med drugim navaja, da iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšni podlagi je toženka zaključila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna prav toženka in ne morebiti Grčija ali Švica, kar je bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9. Nadalje navaja, da toženka utemeljuje tožnikovo predajo Hrvaški na določbi točke (b) 18. člena Dublinske uredbe, na podlagi katere je Republika Hrvaška tudi sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Toženka pa izpolnjevanja pogojev iz 23., 24., 25. in 29. člena Dublinske uredbe ni preverjala, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka. Navaja, da odločba tudi ne vsebuje utemeljitve, zakaj so tožnikove izpovedbe o slabih razmerah na Hrvaškem neverodostojne in neutemeljene. Meni, da je izkazal, da so v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti, zato obstaja velika verjetnost, da bi mu bil, ob morebitni vrnitvi na Hrvaško, onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne, meritorne odločitve ter bi bil podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Poudarja, da zadostuje dokazni standard utemeljene domneve, ki je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnemu človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014. Toženka bi s tožnikovo vrnitvijo posredno kršila načelo nevračanja, saj je verižno vračanje neposredno in posredno prepovedano v 3. člena EKČP in 33. členu Ženevske konvencije. Toženka ni niti preizkusila, ali bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju, da bo vrnjen v izvorno državo. Izrecno izpostavlja, da se toženka ni opredelila do njegovih zatrjevanih psihičnih težav, pri čemer se sklicuje na prakso ESČP, po kateri je treba preveriti, ali je stanje prosilca tako resno, da obstajajo pomisleki, da bi njegova predaja zanj pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

10. Skupaj s tožbo tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa na podlagi točke (c) tretjega odstavka 27. člena Dublinske uredbe in 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen, bi tožnik izgubil možnost, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija.

11. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Glede tožbenega ugovora, da iz razlogov odločbe ne izhaja, na kakšni podlagi je toženka zaključila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna prav toženka (tožnik je verjetno mislil Republiko Hrvaško), ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik za mednarodno zaščito dne 30. 3. 2013 zaprosil na Hrvaškem, 25. 11. 2013 v Švici, 27. 7. 2017 v Grčiji in 19. 9. 2016 prav tako v Grčiji, se sodišče sklicuje na prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, na katerega se je v izpodbijanem sklepu sklicevala tudi toženka, iz katerega izhaja, da prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi odstavek navedene določbe določa, da kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena. Tožnik sam povzema ugotovitev toženke, ki izhaja iz Centralne baze Eurodac, da je bila prva država članica, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, Republika Hrvaška (kot prosilec za mednarodno zaščito je bil s strani Republike Hrvaške v bazo Eurodac vnešen 30. 10. 2013). Zato je toženka pravilno obravnavala Republiko Hrvaško kot odgovorno državo članico za ponovno obravnavo tožnikove prošnje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik z dejstvom, da je bil v Centralno bazo Eurodac vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito najprej s strani Republike Hrvaške, seznanjen na osebnem razgovoru, kjer je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec, seznanjen pa je bil tudi s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško. Da je bilo tožniku popolnoma jasno, da je Republika Hrvaška pristojna za obravnavo njegove prošnje, pa izhaja, tudi iz dejstva, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov pooblaščenec 21. 9. 2017 pristojnemu organu posredoval informacije o stanju v Republiki Hrvaški. Tudi, če tožnik še nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar, kot rečeno, iz priložene dokumentacije ne izhaja, bi bila Republika Hrvaška pristojna za obravnavo njegove prošnje, saj ni sporno, da je tožnik ob prijetju pri sebi imel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 29. 8. 2017, z veljavnostjo do 29. 8. 2018. Navedena izkaznica za določen čas med drugim dovoljuje prosilcu za azil prebivanje v Republiki Hrvaški, zato je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje tudi na podlagi prvega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Toženka se je v izpodbijani odločbi v zvezi z utemeljevanjem, zakaj je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavo njegove prošnje sklicevala prav na navedeni dve odločilni dejstvi, in sicer, da je tožnik prvič zaprosil za mednarodno zaščito 30. 10. 2013 v Republiki Hrvaški in da poseduje izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 29. 8. 2017, z veljavnostjo do 29. 8. 2018. 15. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker toženka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, če so podani pogoji iz 23., 24., 25,. in 29. člena Dublinske uredbe. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška uskladili glede pravne podlage, po kateri je Republika Hrvaška odgovorna za sprejem tožnika, in sicer kot podlago tako Republika Slovenija v standardnem obrazcu za sprejem, kot Republika Hrvaška v odgovoru, s katerim sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, kot podlago navajata točko (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Navedena določba določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. S tem, ko je Republika Hrvaška na navedeni pravni podlagi sprejela obveznost ponovno sprejeti tožnika, je ocenila, da so pogoji iz 23, 24, 25 in 29 člena podani. Toženki se zato do njih v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej opredeljevati. Sicer pa tožnik v tožbi ne navaja, da kakšen pogoj iz navedenih določb ne bi bil podan.

16. Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe omogoča, da v primeru, če prosilca v določeno državo ni mogoče vrniti, lahko prošnjo obravnava tudi druga država v primerih, kadar predaja prosilcev v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

17. Tudi po presoji sodišča tožnik v konkretnem primeru ni izkazal sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški, kar je pojasnila toženka, ko se je opredelila do prejetih informacij o stanju v Republiki Hrvaški, ki jih je od tožnikovega pooblaščenca prejela 21. 9. 2017. Sodišče se z razlogi toženke strinja in jim sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot pravilno navaja toženka, so vsebine v priloženih dokumentih usmerjene predvsem na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času migrantskega vala beguncev v letih 2015 in 2016 in da za leto 2017 ni predloženih člankov, ki bi nakazovali na obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Nobena izmed držav članic Evropske unije pa tudi ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško. Tožnikove trditve, za katere je toženka pravilno ocenila, da so splošne in neizkazane, pa tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški obstojale take sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tudi, če bi bile resnične, pa bi bile v pretežni meri odraz tožnikovega dojemanja dogodkov (izjava, da so Hrvati rasisti, da ne spadajo v Evropo ipd.), in ne konkretnih dogodkov, ki so se zgodili tožniku. Tudi tožnikova navedba na osebnem razgovoru, da je bil udarjen po roki s strani hrvaških organov, kljub temu, da jim je dejal, da je zlomljena, je zgolj pavšalna in nekonkretizirana. Kot je pravilno pojasnila toženka, tožnik niti ni navedel, kdo konkretno ga je udaril in ob kakšni priložnosti. Tudi, če bi ga udaril policist ali druga uradna oseba, pa bi šlo za enkratni dogodek, ki pa še ne dokazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti na ravni celotne države. Poleg tega je Vrhovno sodišče že poudarilo (sodba I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR). Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe, niti niso poznani sodišču. 18. Glede tožnikovih navedb, da se toženka ni opredelila do tožnikovih psihičnih težav, in da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici, sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove navedbe o psihičnih težavah na osebnem razgovoru zgolj pavšalne in neizkazane, kljub temu, da je imel tožnik možnost, da jih konkretno opiše in v zvezi z njimi predloži morebitne dokaze, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Toženka zato ni bistveno kršila določb postopka, ko se do njih v izpodbijani odločbi ni posebej opredeljevala. Že tožnik sam je v tožbi poudaril, da mora prosilec za to, da izkaže, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela njegova predaja zanj znatne in nepopravljive posledice, predložiti dokaze, kot so na primer zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim. Tožnik niti ne navaja, da bi v zvezi z izkazovanjem svojih psihičnih težav predložil kakršenkoli dokaz, njegove navedbe na osebnem razgovoru, da ima psihične težave, pa so bile, kot rečeno, zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Tudi sicer pa sodišče ne dvomi, da bo imel tožnik, glede na svoje zatrjevano zdravstveno stanje, če se bo za to izkazala potreba, tudi v Republiki Hrvaški ustrezno zdravstveno oskrbo, saj, kot rečeno, niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev v Republiki Hrvaški.

19. Očitek, da bi toženka z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško posredno kršila tudi načelo nevračanja, verižno vračanje pa je neposredno in posredno prepovedano v 3. členu EKČP in 33. členu Ženevske konvencije, ki je tudi sicer povsem pavšalen in neobrazložen, sodišče zavrača. Dublinski sistem ostaja element skupnega evropskega azilnega sistema, saj dodeljuje odgovornost med državami članicami za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (7. točka uvodnega recitala Dublinske uredbe). Države članice EU, ki so podpisnice Ženevske konvencije z dne 28. 7. 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. 1. 1967, pa so zavezane spoštovati načelo nevračanja in se zato štejejo kot varne za državljane tretjih držav (3. točka uvodnega recitala Dublinske uredbe). Hrvaška je tudi podpisnica EKČP in je torej zavezana spoštovati človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito, zato sodišče zavrača tudi nadaljnji ugovor, da toženka ni preizkusila, ali bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju, da bo vrnjen v svojo izvorno državo.

20. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit in utemeljen na pravilni pravni podlagi, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

21. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

22. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma t.i. procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da v tem postopku po prej povzeti pravni ureditvi sploh ni več mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

1 UREDBA (EU) št. 604/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013.