Jedro

Tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je za upravičenost do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela odločilno, ali je javni uslužbenec oziroma tožnik presegal pričakovane rezultate dela, kar je razvidno iz zgoraj navedene zakonske določbe, do česar se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo s (sicer posplošenim) zaključkom, da je tožnik presegel pričakovane rezultate dela, ker to potrjujejo odlične ocene pri ocenjevanju tožnika in izpoved tožnikovega nadrejenega A.A.. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje razlogovalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, s tem ko je štelo, da ni upravičen do vtoževanega dodatka v obdobju, ko ni opravljal nalog višje vrednotenega delovnega mesta, pa niso utemeljene, ker iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da je pri odločitvi treba upoštevati tudi vrednotenje dela, ki sega izven opisa delovnega mesta, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev sklepa toženke št. ... z dne 23. 3. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 3. 10. 2018. V II. točki izreka sodbe je toženki naložilo, naj tožniku plača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v skupni višini 305,42 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto zneskov, kot izhajajo iz izreka sodbe, obračuna in odvede davke in prispevke, tožniku pa plača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova povečanega obsega dela v bruto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov za mesece november in december 2013, februar, april in maj 2014 za čas pred 8. 11. 2015 ter za plačilo predpravdnih stroškov v višini 366,00 EUR. V IV. točki izreka je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 8 dni plačati 1.427,35 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe v III. točki izreka in odločitev o stroških v IV. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu za obdobje od 8. 11. 2013 do vključno novembra 2018 prizna del plače iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače ter da se toženki za to obdobje naloži v plačilo še razlika mesečnih zneskov do priznanih 20 % osnovne plače. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo in napačno povzemalo najnovejšo sodno prakso, kot je razvidna iz zadeve VSRS VIII Ips 11/2020, in sicer, da je javni uslužbenec upravičen do plačila iz naslova povečanega obsega dela, če izkaže, da je presegel pričakovane rezultate dela. Ker sodišče prve stopnje tega stališča ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo, je zagrešilo kršitve določb postopka. Poudarja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik v vtoževanem obdobju presegel pričakovane rezultate dela, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje pa je nato zaključilo, da bi bil tožnik do dodatnega plačila upravičen le, če je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, kar pa je v nasprotju z navedeno prakso Vrhovnega sodišča RS. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da je upravičen do 20 % plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, in ne zgolj do 4 % plačila delovne uspešnosti. Meni, da iz izpovedi njegovih nadrejenih izhaja utemeljenost zahtevka, saj zaslišane priče niso izpovedale, da bi bilo potrebno tožniku priznati del plače iz naslova povečanega obsega dela zgolj v višini 4 % osnovne plače, temveč sta priči A.A. in B.B. ocenila, da bi moral tožniku v obdobju, ko sta bila onadva tožniku nadrejena, pripadati maksimalni 20 % dodatek iz naslova povečanega obsega dela, priča C.C. pa je povedal, da bi moral tožnik v času, ko je bil sam komandir, prejeti dodatek v višini 10 %. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzemalo njihove izpovedbe, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne postopkovnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, saj je odgovorilo na vse tožnikove relevantne navedbe. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter napravilo ustrezno dokazno oceno, ki je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč. Po oceni pritožbenega sodišča to bistveno kršitev tožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnik je pri toženki na PP D. zaposlen na delovnem mestu Upravnik V. Toženka mu je v vtoževanem obdobju izdala 54 sklepov, na podlagi katerih je bil dolžan v okviru dvanajstih dogovorov o povečanem obsegu dela, ki jih je sklenil s toženko (priloga pod B 13), opravljati naloge izven opisa njegovega delovnega mesta, za kar je prejel del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za določene mesece v višini od 3,66 % do 8 % osnovne plače. Tožnik se z izplačano višino dodatka za povečan obseg dela ne strinja, saj meni, da je upravičen do višjih mesečnih dodatkov, zato v tem sporu od toženke za obdobje od oktobra 2012 do novembra 2018 zahteva razliko med izplačanim delom plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela in delom plače iz tega naslova v deležu 20 % osnovne plače. 8. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu pravilno zavrnilo, saj tožniku ni uspelo dokazati, da je v vtoževanem obdobju poleg svojega dela opravil toliko več dodatnega dela, ki je tudi višje vrednoteno, da si zasluži višje mesečne dodatke iz tega naslova od dodatkov, ki mu jih je dejansko priznala in tudi izplačala toženka.

9. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju poleg nalog delovnega mesta Upravnik V opravljal dela in naloge drugih delovnih mest, povezanih z vzdrževanjem službenih vozil in opreme policistov ter opravljanjem prevozov pošte, sledov kaznivih dejanj in drog. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik vse naloge opravil v okviru rednega delovnega časa, in sicer tožnik je 10 % delovnega časa porabil za prevoze pošte, sledi in drog, 20 % delovnega časa za vzdrževanje vozil (delokrog delovnega mesta Voznik V) ter 10 % za vzdrževanje opreme policistov (delokrog delovnega mesta Skladiščnik V – orožar), preostalih 60 % delovnega časa pa je opravljal dela in naloge delovnega mesta Upravnik V, med katere sodijo tudi vzdrževalna dela na drugih policijskih postajah (E., F., G.). Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v zvezi z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nasl.) priznalo dodatek v višini 4 % osnovne plače, in sicer za obdobje, ko je opravljal dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest Skladiščnik V – orožar in Voznik V (višje vrednoteno zgolj v obdobju od 1. 8. 2017 do 29. 8. 2017), ne pa za dela enako vrednotenega delovnega mesta v preostalem vtoževanem obdobju, saj tožnik iz tega naslova ni bil prikrajšan.

10. Tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je za upravičenost do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela odločilno, ali je javni uslužbenec oziroma tožnik presegal pričakovane rezultate dela, kar je razvidno iz zgoraj navedene zakonske določbe, do česar se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo s (sicer posplošenim) zaključkom, da je tožnik presegel pričakovane rezultate dela, ker to potrjujejo odlične ocene pri ocenjevanju tožnika in izpoved tožnikovega nadrejenega A.A.. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje razlogovalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, s tem ko je štelo, da ni upravičen do vtoževanega dodatka v obdobju, ko ni opravljal nalog višje vrednotenega delovnega mesta, pa niso utemeljene, ker iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da je pri odločitvi treba upoštevati tudi vrednotenje dela, ki sega izven opisa delovnega mesta, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.1

11. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo stališču tožnika, da je že zaradi preseganja pričakovanih rezultatov dela upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ne pomeni, da se sodišče do takšne navedbe ni opredelilo. Glede na to ni utemeljen očitek, da je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje kot ustrezno sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova povečanega obsega dela za prisojene mesece, razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, upravičen do dela plače v deležu 4 % osnovne plače, kar je primerna višina, upoštevaje del plače iz naslova povečanega obsega dela, ki ga je tožnik že prejemal, hkrati pa je tudi v mejah, ki jih za ta del plače določa 4. člen Uredbe. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za priznanje višjega dodatka nima podlage v ugotovljenih dejstvih, navedbe, da so vsi njegovi nadrejeni izpovedali, da bi si zaslužil maksimalni oziroma višji dodatek, pa ne vplivajo na drugačno presojo sodišča. 13. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji tožnik v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevah Pdp 453/2019 z dne 10. 10. 2019 in Pdp 54/2020 z dne 5. 6. 2020.