Jedro

Pritožnica si zmotno razlaga vsebino izvršilnega naslova, ki ga razume v smislu, kot da bi bilo v izvršilnem naslovu odločeno o terjatvi (na eni in obveznosti na drugi strani), torej v smislu obligacijske pravice v ožjem smislu. Sodna poravnava, v kateri sodišče določi režim izvajanja stikov, ne pomeni izvršilnega naslova, s katerim bi bila prisojena terjatev oziroma naložena obveznost. Pri tem izvršilnem naslovu gre za izvrševanje pravice.

Vprašanje učenja pri upniku je mogoče rešiti drugače kot tako, da se stike odloži. Če zaradi bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo dolžničin ugovor; (II.) zavrnilo njen predlog za odlog izvršbe in (III.) dolžnici naložilo plačilo denarne kazni v znesku 700,00 EUR, ki ji je bila izrečena s sklepom o izvršbi; dolžnici naložilo dodaten rok, da upošteva odločitev glede izvrševanja stikov med očetom (upnikom) in otrokom in omogoči stike na način, kot so določeni s pravnomočnim in izvršljivim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu ter (IV.) dolžnici naložilo, da upniku plača nadaljnje izvršilne stroške v znesku 514,31 EUR s pripadki.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

5. V tej zadevi je moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je s sklepom o izvršbi nedopustno dovolilo izvršbo zaradi izvršitve pravice do stikov, ker upniku v točno določenem obdobju stikov ni bilo omogočeno izvesti. Upnik je v bistvenem zatrjeval, da otrok ni bil v takem zdravstvenem stanju, da stikov ni bilo mogoče izvesti, pač pa je vzrok za neizvedbo pripisati dolžnici. Dolžnica je temu nasprotovala z ravno nasprotnimi razlogi - vzrok za neizvedbo stikov naj bi bil v otrokovem zdravstveno stanje in otrokovem zatrjevano odklonilnem odnos do stikov. Posledično je sodišče odločalo tudi o predlaganemu odlogu izvršbe in nadaljnji prisili z izrekanjem in izterjavo denarnih kazni. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo, s sedaj izpodbijanim sklepom pa dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi in predlog za odlog izvršbe zavrnilo.

6. Glede stika z dne 13. 2. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mladoletna hči ni bila v takem zdravstvenem stanju, da ni bila sposobna za stike z upnikom. Z vpogledom v zdravstveni karton je ugotovilo, da je bila hči slabotna, da jo je bolelo grlo, imela je povišano temperaturo, razdraženo žrelo in zamašen nos, kasneje naj bi tudi hodila na inhalacije, kot je povedala tudi dolžnica, ki jo je sodišče zaslišalo. Sodišče je ugotovilo, da hčerino zdravstveno stanje ni bilo tako, da do stika ne bi moglo priti oziroma bi bil stik zanjo ogrožajoč. Poudarilo je, da je bila hči pri zdravnici naslednji dan po neizvedenem stiku, kar pokaže na to, da zdravstveno stanje ni bilo tako, da bi opravičevalo neizvedbo stika. Upoštevalo je, da je sama dolžnica povedala, da se je odločila, da je bolje, da hči ne gre na stike.

Enako velja za vikend stik, ki naj bi potekal od 16. do 18. 2. 2018. Ta stik naj bi se začel 16. 2. 2018, izvedel pa se je šele od 17. 2. 2018 dalje, ko je upnik prišel k dolžnici in zahteval izvedbo stika. Tudi v tem delu naj bi bil razlog za neizvedbo stika hčerino bolezensko stanje in njena želja, da ostane pri materi. Vendar je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da hčerino zdravstveno stanje ni bilo tako, da stik ne bi bil možen. To potrjuje tudi izvid kasnejšega zdravniškega pregleda, ko je bilo ugotovljeno boljše zdravstveno stanje. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je moralo biti za hčer pri upniku v času izvajanja stika pravilno poskrbljeno.

Tudi za neizvedeni stik od 16. 3. do 18. 3. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zdravstveno stanje ni bilo takšno, da tega stika ne bi bilo mogoče izpeljati. Ugotovilo je, da je hči v tednu pred vikendom res zbolela. Od 12. 3. dalje je bila v šoli v naravi, ki bi jo morala zaključiti 16. 3. 2018. Šolo v naravi je predčasno zaključila, ker se je slabo počutila. Tudi v tem primeru je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi podatkov iz zdravniškega kartona, ugotovilo, da naj bi hčer bolel trebuh, imela je povišano temperaturo, dobila je še menstruacijo, zato ni hotela preživeti vikenda pri očetu. Vendar je sodišče prve stopnje sklenilo, da tudi v tem primeru bolezensko stanje ni bilo take narave, da do stika z upnikom ne bi moglo priti.

Glede neizvedenega stika dne 22. 2. 2018 je sodišče presodilo, da je bil upnik tega dne upravičen do stika po izvršilnem naslovu, do neizvedbe je prišlo zaradi zmotnega stališča, da na ta dan upnik ni imel pravice do stikov.

Pri vsem je tudi upoštevalo, da je upnik le minimalno oddaljen od hčerinega stanovanja (5 minut hoje).

7. Pritožnica ta stališča in ugotovitve sodišča prve stopnje graja kot neprimerne, kot prestroge in v tem smislu je tudi treba razumeti pritožbeno grajo, da je dalo sodišče prve stopnje prevelik poudarek na samem izvršilnem naslovu. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zlasti zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni zadosti upoštevalo, da do stikov ni prišlo zaradi hčerine bolezni in njenega nasprotovanja stikom.

8. Preden bo višje sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), bo najprej povzelo vsebino izvršilnega naslova in izpostavilo časovne okoliščine tega primera.

S sodno poravnavo je bilo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, št. IV P 284/2017 dne 12. 2. 2018, urejeno izvajanje stikov na naslednji način: »stiki med upnikom in hčerjo bodo potekali: - vsak drugi vikend od petka popoldan od 18.00 ure do nedelje do 19.00 ure, - med tednom vsak torek od 18.00 ure do srede zjutraj, ko jo oče odpelje v šolo, - vsak drugi četrtek, ki mu ne sledi vikend stik z očetom, od 18.00 ure do petka zjutraj, ko jo oče odpelje v šolo, - medletne šolske počitnice, in sicer jesenske, božično-novoletne, zimske in prvomajske, izmenično pri enem oziroma drugem staršu, s tem, da se stik začne na soboto in konča na soboto, pri čemer zimske počitnice v letu 2018 mladoletna hči preživi z očetom, - med poletnimi počitnicami pa tako, da polovico časa preživi z očetom in polovico časa pri materi, pri čemer stranki štejeta, da se počitnice pričnejo 25. 6. vsako leto in končajo 25. 8. vsako leto.« Do zatrjevane kršitve sodne poravnave je torej prišlo že naslednji dan po sklenitvi sodne poravnave in je s presledki trajala naslednji mesec. Upnik je predlog za izvršbo vložil 27. 3. 2018. Pomembna okoliščina za višje sodišče je še, da je hči stara 12 let. 9. Višje sodišče najprej pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje v zvezi s stikom 22. 2. 2018 zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je dolžnica neutemeljeno preprečila stik, ker je zmotno njeno stališče, da v tem primeru upnik do stika ni bil upravičen, saj je šlo za četrtkov stik, ki mu ni sledil vikend stik po izvršilnem naslovu, temveč zimske počitnice (ko pa je bil po izvršilnem naslovu določen stik). Tako stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

10. Starša sta s sodno poravnavo uredila režim stikov očeta s hčerjo tako med delavniki kot tudi med vikendi in šolskimi počitnicami. Po prepričanju višjega sodišča je pravilno razlagati določbe sodne poravnave tako, da v primeru, da četrtkov stik pride pred vikendom, v katerem bi se začele šolske počitnice, pa bi v času počitnic bila hči po sodni poravnavi pri upniku, upnik do takega stika ni upravičen. V primeru konkurence med vikendom in šolskimi počitnicami je treba 3. in 4. alinejo II. točke sodne poravnave razlagati tako, da je upnik upravičen do stika s hčerjo v četrtek, če mu ne sledi vikend stik z očetom, ali pa če se ta vikend ne začnejo medletne šolske in druge počitnice, v času katerih bi potekal stik z očetom. Bistveno je, da se otroka po nepotrebnem ne izpostavlja selitvi v času, ko bi kmalu zatem potekal daljši stik. Če sta stranki tak režim določili glede vikend stika (glej 3. alinejo II. točko sodne poravnave), višje sodišče ne vidi nobenega razloga, da tak režim ne bi veljal tudi v primeru stika pred počitnicami.

11. Ni utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče izvesti neformalni pogovor s hčerjo in postaviti izvedenca klinične psihiatrije, da bi ugotovilo, da mladoletna hči zavrača stike z očetom, ker jo zaradi obširnosti preobremenjujejo. Najprej, ni mogoče prezreti, da naj bi do tega zavračanja prišlo en sam dan po sklenitvi sodne poravnave, zato nikakor ne more biti utemeljen pritožbeni razlog, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Izvajanje tovrstnega dokaza bi dejansko pomenilo spreminjanje izvršilnega naslova, ki je bil v času neizvedbe prvega stika v veljavi zgolj en dan, glede na trditveno podlago v predlogu za izvršbo pa je šlo za neizvedbo več stikov v času dveh mesecev po sklenitvi sodne poravnave. Pri tem višje sodišče izpostavlja tudi, da izvršilni naslov ni sodba, temveč sodna poravnava. Taista, ki sta jo sklenili stranki tega postopka, to je starša mladoletne hčere. Normalno je pričakovanje in višje sodišče je v to prepričano, da so vsi, poleg sodišča tudi oče (upnik) in mati (dolžnica), v času sklepanja sodne poravnave v maksimalno možnem obsegu upoštevali korist otroka, ki je vodilo v tovrstnih sporih (primerjaj 54. člen Ustave).

12. Tudi sicer se je sodišče prve stopnje pri odločitvi seznanilo z voljo otroka tako, da je prebralo Poročilo CSD. Neformalni razgovor je bil tam izveden s svetovalcem centra za socialno delo. Na podlagi tega je pravilno ugotovilo, da si hči želi imeti stike z upnikom, da ima rada oba starša, moti jo le, da ne more biti povsem svobodna pri izbiri časa učenja, ter, da je z upnikom spala v isti sobi in to v isti postelji (na to bo višje sodišče odgovorilo posebej v nadaljevanju v zvezi s predlaganim odlogom izvršbe).

13. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z bolezenskim stanjem in odklonitvijo stika z očetom v tem prvem obdobju bilo mogoče malo prestrogo. Če je otrok bolan, celo tako bolan, da je bilo treba prekiniti šolo v naravi, deklica pa je v tem času dobila tudi menstruacijo, bi bil življenjsko bolj sprejemljiv zaključek sodišča, da pač vikend, ki je temu sledil, stika ni bilo mogoče izvesti iz utemeljenih razlogov. Vendar to v konkretni zadevi niti ni tako pomembno. Višje sodišče se ne bo spuščalo v posamezne detajle in razloge, zakaj je prišlo do odklonitve stikov 13. 2. 2018, 16. 2. 2018 ter 16. 3. do 18. 3. 2018, ker za razsodbo to ni pomembno, predvsem pa temelji na zmotni presoji vsebine izvršilnega naslova. Pritožnica si po mnenju višjega sodišča zmotno razlaga vsebino izvršilnega naslova, ki ga razume v smislu, kot da bi bilo v izvršilnem naslovu odločeno o terjatvi (na eni in obveznosti na drugi strani), torej v smislu obligacijske pravice v ožjem smislu.

14. Sodna poravnava, v kateri sodišče določi režim izvajanja stikov, ne pomeni izvršilnega naslova, s katerim bi bila prisojena terjatev oziroma naložena obveznost. Pri tem izvršilnem naslovu gre za izvrševanje pravice. Pravica do stikov je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v 116. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, glej tudi 141. člen Družinskega zakonika – DZ). Gre za starševsko pravico, ki se uvršča v 53. in 54. člen Ustave, ESČP pa jo uvršča v okvir pravice do družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki z otrokom ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe, temveč predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj (prim. sodbo VSRS II Ips 14/2016 z dne 30. 11. 2017, sklep VSL IV Cp 300/2017 z dne 15. 3. 2017).

15. Starša sta v sodni poravnavi določila režim stikov, določila sta način izvrševanja stikov, predvsem njihovo trajanje - količino. Bistvo rednih stikov, predvsem rednega izvajanja tako dogovorjenih stikov, je prav v tem, da se prepreči odtujitev otroka in se tako v prvi vrsti njemu zagotavlja zdrav psihičen razvoj in odnos - odnos do tistega od staršev, s katerim pač zaradi sile razmer ne more živeti. V konkretni zadevi pa je do te motnje prišlo že v samem začetku. Hči je v obdobju, ko je pomembno, da se ji omogoči izvajanje stikov z očetom, mati pa mora biti pri tem aktivna v smislu priprave otroka na stike. Ne samo, da je to bistveno za njen razvoj, morebitna prekinitev stikov bi lahko pomenila tudi začetek odtujevanja mladoletne hčere od upnika, kar bi lahko vodilo do t.i. odtujitvenega sindroma in v končni posledici, zaradi nepremostljive razlike med pravnim (z obstoječo sodno poravnavo urejenim stanjem) in dejanskim stanjem, do spremembe stikov s sodno odločbo.

16. Zato je pomembno, da dolžnica, ki je mati, hči k takim stikom vzpodbuja, ne glede na razhajanje z upnikom. To se od nje pričakuje, saj je pri odločitvi o izvajanju stikov pomembno tudi, da otrok ostane v varstvu in vzgoji pri staršu, ki bo sposoben razumeti pomen stikov in jih v življenju tudi udejanjiti, ne glede na osebna razhajanja z bivšim partnerjem.

17. Povsem življenjsko pa je, upoštevajoč tudi hčerino starost, da je in bo tudi v nadaljevanju prihajalo do različnih okoliščin, ko posamezen stik ni mogoče izvesti. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 220/2015 z dne 19. 11. 2015, je utemeljeno pričakovanje, da je v korist otrok, da se odpadli stiki zaradi bolezni otrok nadomestijo. Ker pa so ti stiki v tej izvršilni zadevi seveda že določeni (s sodno poravnavo), višje sodišče v celoti pritrjuje upniku, da je v tem primeru pač treba izvesti nadomestni stik. Iz trditvene podlage izhaja, da je upnik take stike zahteval, dolžnica pa jih je izrecno odklanjala, vztrajajoč izključno na časovnici iz sodne poravnave; to je v konkretni zadevi pomenilo, da so bili stiki v prvih dveh mesecih v pomembnem obsegu neizvedeni (in so, kot izhaja iz zadnjih vlog obeh strank, še vedno moteni!). Starša morata torej spremembe, ki so in ki bodo nastajale v prihodnje v zvezi z mladoletno hčerjo, upoštevati (na primer bolezen otroka, sprememba šolskih obveznosti, ki sovpadejo z določenim stikom), vendar zasledujoč maksimalno korist otroka. To pa pomeni, da če zaradi bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo. To pa je dolžnica preprečila in že zato se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, s katerim je ugovor dolžnice zavrnilo, za utemeljeno.

18. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede predlaganega odloga izvršbe. Odlog izvršbe je bil predlagan zaradi stiske otroka, vendar zatrjevani vzrok za stisko ni v upniku oziroma njegovem ravnanju (nasprotno izhaja iz zadnjega odstavka Poročila CSD z dne 3. 7. 2018 na list. št. 155). Razlog je v tem, da naj hči ne bi imela zadosti možnosti (svobode) organizirati se glede učenja, ovira pa naj bi bilo tudi dejstvo, da je z upnikom spala v isti sobi in v isti postelji. Zadnji razlog je med postopkom odpadel, saj je upnik to zadevo uredil (razlogi v 62. robni številki). Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vprašanje učenja pri upniku vsekakor mogoče rešiti drugače kot tako, da se stike odloži. Končno se z istim problemom srečujejo tudi otroci in starši, ki živijo skupaj. Vendar je treba te zadeve rešiti, pri čemer rešitev ni v tem, da se otrok zato sčasoma povsem odtuji od staršev, konkretno od očeta. Če se mora hči v času stikov učiti, ji mora oče to pač omogočiti.

19. Odlog izvršbe bi bil zaenkrat povsem nesorazmeren in grob poseg v pravico do stikov (ki se je de iure s sodno odredbo pravkar vzpostavila!). Sodišča pa so dolžna zagotoviti, da se pravica do družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen EKČP, tudi dejansko izvršuje (prim. ESČP v Dqbrowska proti Poljski, št. 34568/08 in Hokkanen proti Finski, št. 19823/92). Odlog izvršbe iz zatrjevanih razlogov bi bila kršitev te obveznosti, ki jo državi nalaga EKČP. Zaenkrat torej odlog izvršbe ni utemeljen. Kolikor bo to potrebno, bo začasen režim izvrševanja stikov lahko uredilo tudi pravdno sodišče v postopku zaradi spremembe stikov, ki že teče. 20. S tem je višje sodišče v bistvenem že odgovorilo tudi že na tisti del pritožbe, ki se nanaša na nadaljnje denarno kaznovanje. Ker ni sporno, da tudi v mesecu juniju vsaj dvakrat ni prišlo do stika, pri čemer naj bi bil en stik celo dan pred upnikovim rojstnim dnevom, je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dolžnica tudi v tem delu navaja, da hčere ne more siliti na stik, če ta to zavrača, vendar to ne zadošča. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno dokazno ocenilo dolžničino zaslišanje, tudi v povezavi z vsebino Poročila CSD, iz katerega izhaja, da je dolžnica sestanek, ki je bil na CSD opravljen s strankama tega postopka in hčerjo enostavno zapustila, navajujoč, da se slabo počuti (prim. razloge v 87. robni številki). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžničino prizadevanje k izvajanjem stikov ni tako, da bi bilo mogoče reči, da je storila vse, kar se od nje zahteva (prizadevanje za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev, ter opustitev vsega, kar bi oteževalo odnos med njima).

21. Že iz obsega obrazložitve sodišča prve stopnje in pravkar povedanih razlogov višjega sodišča izhaja, da končno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zatrjevana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. člena ZPP ni podana.

22. Višje sodišče je odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe in odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso bili podani, kot tudi niso bili podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

23. Odločitev o stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.