Jedro

Tožnici je bila s sklepom spremenjena višina plače, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Poseg delodajalca v pogodbeno določilo o plači pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. V primeru spremembe plače bi morala tožnica skladno s prvim odstavkom 204. člena ZDR pisno zahtevati odpravo kršitev. V kolikor delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne bi odpravil kršitve, bi lahko tožnica v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitve s strani delodajalca zahtevala sodno varstvo.

Ob vložitvi tožbe je potekel enoletni objektivni rok od podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, zato je tožba na razveljavitev sklepa in aneksa k pogodbi o zaposlitvi prepozna, saj skladno s 14/3 čl. ZDR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo ničnost drugega odstavka izreka sklepa direktorja tožene stranke z dne 26. 7. 2010, ki se je uporabljal od 1. 7. 2010 in se glasi „vključno z dodatkom na delovno dobo“, ter ga v tem delu odpravilo. V II. točki izreka je ugotovilo ničnost dela 2. člena Aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 17. 8. 2010 in se je uporabljal od 1. 7. 2010 dalje, ki glasi „in delovno dobo“ ter dela tretjega odstavka 3. člena, ki glasi „vključno z dodatkom na delovno dobo“, in ju v navedenih delih odpravilo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od julija 2010 do oktobra 2011 obračuna razliko plače v bruto zneskih, ugotovljenih v izreku, od teh zneskov obračuna predpisane dajatve, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V IV. točki izreka je v presežku (glede zahtevka za razveljavitev celotnega sklepa tožene stranke z dne 26. 7. 2010, sklepa tožene stranke z dne 28. 10. 2011, celotnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 8. 2010, ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 ter plačilo vtoževane razlike plače za obdobje do novembra 2011 do julija 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tožbeni zahtevek zavrnilo. V V. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta svoje stroške sodnega postopka.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno njen zavrnilni del (IV. točka izreka), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 ni imela za podlago predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je šlo za spremembo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 47. člena ZDR. Tožena stranka je namreč ob ponudbi nove pogodbi o zaposlitvi sprejela sklep z dne 28. 10. 2011, v katerem je ugotovila, da tožnici z dnem 1. 11. 2011 preneha veljati pogodba o zaposlitvi kot delavki s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Citirani sklep je torej nedvomno imel naravo odpovedi, zato ga je skupaj s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 potrebno presojati po 90. členu ZDR. Tožnica navaja, da je navedeni sklep nezakonit, ker nima vsebine po drugem odstavku 86. člena ZDR in ker ji delovno razmerje ni prenehalo na enega izmed načinov, določenih v 75. členu ZDR. Resda je tožnica zamudila 30 dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, vendar je pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 izpodbojna. Smiselno je tožnica uveljavljala napake volje pri sklenitvi pogodbe, vendar ne zaradi vpliva grožnje, kot je to zmotno ugotovilo sodišče, temveč zaradi bistvene zmote. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo obstoj bistvene zmote o odločilnih okoliščinah. Tožnica meni, da bi ob utemeljeni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 obveljala predhodna pogodba o zaposlitvi, zato bi ji pripadale tudi razlike v plači od novembra 2011 do julija 2012. Poleg tega je pogodba o zaposlitvi nična, saj je v nasprotju s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter tako v nasprotju s prisilnimi predpisi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter v zadevi pravilno odločilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je direktor tožene stranke dne 26. 7. 2010 izdal sklep, s katerim je tožnici s 1. 7. 2010 spremenil višino plače. Stranki sta dne 17. 8. 2010 sklenili še aneks k pogodbi o zaposlitvi. S sklepom z dne 28. 10. 2011 je tožena stranka tožnico kot delavko s posebnimi pooblastili in odgovornostmi razrešila s 1. 11. 2011. S tem dnem je tožnici prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje finančno – računovodskega sektorja, tožnica pa je bila razporejena na delovno mesto vodja finančno – računovodske službe. Stranki sta dne 10. 11. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto.

Tožnici je bila s sklepom z dne 26. 7. 2010 spremenjena višina plače, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 8. 2007. Poseg delodajalca v pogodbeno določilo o plači pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. V primeru spremembe plače bi morala tožnica skladno s prvim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pisno zahtevati odpravo kršitev. V kolikor delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne bi odpravil kršitve, bi lahko tožnica v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitve s strani delodajalca, zahtevala sodno varstvo. Vendar pa sta stranki dne 17. 8. 2010 sklenili še aneks k pogodbi o zaposlitvi o spremembi višine plače. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Po prvem odstavku 14. člena ZDR se izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem. V drugem odstavku 14. člena ZDR je določeno, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile. Skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vložitvi tožbe dne 19. 3. 2012 potekel enoletni objektivni rok od podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 8. 2010, zato je tožba na razveljavitev sklepa z dne 26. 7. 2010 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi prepozna.

Tožnica je na naroku 22. 5. 2012 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, izdano v obliki sklepa z dne 28. 10. 2011. Kot že navedeno, je bilo v tem sklepu tudi določeno, da tožnici z dnem 1. 11. 2011 preneha veljati pogodba o zaposlitvi delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Takšna odločitev delodajalca je zato v konkretnem primeru pomenila tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2007. Skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR pa lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je z vložitvijo tožbe z dne 19. 3. 2012 oziroma z njeno spremembo z dne 22. 5. 2012 zamudila 30-dnevni rok za sodno varstvo – delavca za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka. Ker je tožba tudi v tem delu prepozna, se pritožbeno sodišče v presojo zatrjevane nezakonitosti sklepa z dne 28. 10. 2011 po vsebini ni spuščalo.

S spremembo tožbe z dne 22. 5. 2012 je tožnica postavila tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 10. 11. 2011. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vsebina citirane pogodbe ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom v smislu prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Kljub temu, da izpodbojnosti pogodbe tožnica s spremembo tožbe ni več uveljavljala, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni bilo napak volje. Ob ugotovitvah, da je imela tožnica na razpolago vsaj 10 dni za proučitev ponujene pogodbe o zaposlitvi in bila seznanjena z vsemi razlogi, ki so se nanašali na njeno plačo (kot vodja finančno – računovodskega sektorja je odgovarjala za pravilno in zakonito obračunavanje plač), se pritožbeno sodišče strinja s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje. Prav tako soglaša s presojo, da je bilo za obdobje od 1. 11. 2011 do 13. 7. 2012 tožnici pravilno obračunana in izplačana plača po novi pogodbi o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbenimi očitki glede bistvene zmote pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi gre za navedbe, ki jih je tožnica prvič podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ker ni utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storila pred tem, je takšne navedbe potrebno šteti za pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP. Do teh in drugih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev v zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP), se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.