Jedro

Zahteva, da mora tožeča stranka ugovore zoper izdano ji dokončno odločbo zavoda utemeljevati s konkretnimi dejstvi in s predlaganjem dokazov, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, ni prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na novo odmero starostne pokojnine na podlagi vštetja v pokojninsko osnovo tudi plače, ki jo je prejel za delo v podaljšanem delovnem času v letih 1970 do 1979, ko je opravljal delo skladiščnika pri podjetju M., TOZD O.p. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za novo odmero pokojnine, predpisanih v 312. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ), saj omenjeno delo skladiščnega delavca ni imelo značaja izjemnosti. Zato je ugotovilo zakonitost in pravilnost dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P-6.505.112 z dne 5.3.1999. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ni moglo ugotoviti dejanskega stanja, potrebnega za pravilno razsojo v obravnavani zadevi, saj tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni niti zatrjevala niti dokazala, da tožnikovo delo ni izpolnjevalo zakonsko določenih pogojev za opravljanje nadurnega dela. Zaslišanje tožnika, na katerega izpovedbi temelji izpodbijana sodna odločba, pa ne more nadomestiti navedb dejstev, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Razlogi v sodbi sodišča druge stopnje so sami s seboj v nasprotju, saj v drugem odstavku na strani 3 obrazložitve pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru šlo za nadurno delo, hkrati pa zapiše, da v konkretnem primeru ni šlo za nadurno delo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 96/02 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka nobenega izmed očitkov bistvenih kršitev določb postopka ne opredeljuje formalno (v smislu 1. in 2. točke 1. odstavka 370. člena v zvezi s točkami 2. odstavka 339. člena oziroma 1. odstavka 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP), temveč le vsebinsko. Zato je njihov preizkus omejen.

Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, na katero se sklicuje revizija, češ da so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju, ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po omenjenem procesnem določilu obstoji v primeru, če ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Gre za formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, ne pa za vprašanje njene pravilnosti in zakonitosti. Vsaka nejasnost, nerazumljivost ali neskladje še ne pomeni kršitve, potrebno je tudi, da zaradi take pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Očitek revizije glede neskladnosti obrazložitve v drugem odstavku na strani 3 ni utemeljen, saj je tako zapisani stavek šteti za lapsus. Toda o odločilnih dejstvih ima razloge in ti razlogi niso nejasni: tožnikovo delo v podaljšanem delovnem času ni predstavljalo takšne vrste dela, katerega bi bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, da bi se po takrat veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih lahko štelo kot poseben delovni pogoj. Samo v primeru, če se opravlja delo preko polnega delovnega časa zato, ker potreba zanj nastopi iznenada, največkrat zaradi višje sile, oziroma da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo, oziroma da bi se odpravila škoda, je podana zakonita podlaga za novo odmero pokojnine na podlagi upoštevanja osebnega dohodka prejetega za delo preko polnega delovnega časa. Ali je bilo na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljena določba 312. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijski očitek, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno zaradi nepravilne prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko, predstavlja uveljavljanje po 3. odstavku 370. člena ZPP revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Z očitkom o nepravilni prevalitvi dokaznega bremena tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po 1. odstavku omenjenega postopkovnega določila je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. Revizija teh kršitev, kot že povedano, ni opredelila niti formalno niti vsebinsko.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pomanjkanje razlogov v sodbah in nepravilne prevalitve dokaznega bremena) zato ni. Glede na revizijski očitek nepravilne prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko revizijsko sodišče samo opozarja, da sploh ne gre za prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko, ampak za njeno dolžnost, da navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija zakonitost dokončne odločbe tožene stranke - torej njenih navedb in dokazov (7. člen, 212. člen ZPP). Tako mora tožnik v predhodnem postopku pri toženi stranki kot v sodnem postopku, dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek (t.i. pravotvorna dejstva), tožena stranka pa dejstva, na katera je oprla svojo dokončno odločitev, ki je predmet tega spora. Zahteva, da mora tožeča stranka ugovore zoper izdano ji dokončno odločbo zavoda utemeljevati s konkretnimi dejstvi in s predlaganjem dokazov, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, ni prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko.

V čem je zaznati zmotno uporabo materialnega prava, pa tožeča stranka ni povedala. Glede na dolžnost, ki mu jo nalaga 371. člen ZPP, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeni dejanski stan materialno pravo pravilno uporabili, v postopku pa kot že povedano tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je glede na navedeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).