Jedro

Glede na navedeno dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje. Zato je toženka po presoji sodišča prejemek pravilno uvrstila med prihodke od televizijske dejavnosti. Drži sicer trditev tožnika, da se obravnavani prejemek po ZAvMS-B ne šteje več za prihodek iz televizijske dejavnosti, saj 38. člen ZAvMS po spremembi izrecno našteva prihodke, ki se vštevajo v osnovo za odmero, med njimi pa ni prejemkov, ki jih izdajatelj prejme za sofinanciranje programa od države. Vendar se ta ureditev, kot je sodišče že pojasnilo, v tej zadevi ne uporablja, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (43. člen ZAvMS-B).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožnik za leto 2017 plačati letno plačilo v znesku 3.150,00 EUR (1. točka izreka), na račun naveden v 2. točki izreka odločbe, in v roku 30. dni od njene vročitve (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vpisan v evidenco imetnikov dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti in je zato po prvem odstavku 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) zavezanec za letno plačilo agenciji. Ker je na podlagi podatkov o celotnih prihodkih, objavljenih v AJPES, utemeljeno sumila v resničnost napovedanih prihodkov iz televizijske dejavnosti za leto 2016, je skladno s četrtim odstavkom 38. člena ZAvMS določila izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v tem letu z izvajanjem televizijske dejavnosti ustvaril prihodke v višini 301.393,41 EUR. Zato znaša osnova za plačilo 150.696,71 EUR, kar pomeni 2250 točk. Upoštevaje vrednost točke 1,4 EUR znaša nadomestilo 3.150,00 EUR.

2. Ugotavlja, da tožnik med prihodke iz televizijske dejavnosti ni uvrstil 95.000,00 EUR, ki jih je prejel od Ministrstva za kulturo za projekt Osrednja redna informativna oddaja ..., ki je bila predvajana v televizijskem programu in je bila namenjena obveščanju prebivalcev lokalnih skupnosti. Zavrača tožnikov ugovor, da se namenski prejemki iz proračuna ne uvrščajo med prihodke. Predpisi ne določajo, da tožnik, ki ima na podlagi 79. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) regionalni status posebnega pomena, opravlja javno službo. Zato tudi ne drži, da se za ta sredstva uporablja slovenski računovodski standard (v nadaljevanju SRS) 32.7. Določila tega SRS so namreč obvezna za organizacije, ki opravljajo dejavnost gospodarske javne službe. Ker je tožnik zasebno podjetje, ki izvršuje javni interes na področju medijev, se zanj uporablja SRS 18.3. (_op. sodišča : pravilno 15.3._), ki določa, da med prihodke, poleg prihodkov od prodaje, sodijo tudi drugi poslovni prihodki, povezani s poslovnimi učinki. Po SRS 18.5 (_op. sodišča : pravilno 15.5._) pa so drugi poslovni prihodki, povezani s poslovnimi učinki, subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije, premije in podobni prihodki.

3. Ugotavlja še, da med prihodke iz televizijske dejavnosti sodijo tudi prihodki v znesku 116.591,11 EUR, ki jih je tožnik pridobil od občin Celje, Šoštanj in Velenje za pokrivanje stroškov produkcije in stroškov arhiviranja programskih vsebin televizijskega programa. Iz teh pogodb namreč izhaja, da je bil njihov glavni namen predvajanje producirane programske vsebine v tožnikovem televizijskem programu. Iz kvartalnih poročil občinam o predvajanih informativnih vsebinah, pa izhaja, da so bile producirane vsebine predvajane v televizijskem programu. To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožnika, ki je na ustni obravnavi povedal, da so bile vse programske vsebine, ki so bile predmet produkcije po pogodbah z občinami, predvajane v njegovem televizijskem programu. Produkcija, predvajanje in arhiviranje programskih vsebin po presoji toženke predstavlja neločljivo celoto, katere ključni element je predvajanje programske vsebine v lastnem televizijskem programu, za kar tožnik skladno z določilom 5. alineje 3. člena ZavMS nosi uredniško odgovornost, ki je odgovornost za nadzor nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovitualne medijske vsebine na zahtevo.

4. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Pravilnik) omejuje konkurenco, toženka navaja, da je dolžna upoštevati zakon in podzakonske akte. Upravno sodišče je že presodilo, da Pravilnik ni v nasprotju z zakonom, ker ne določa, da se nadomestilo plača v odstotku od prihodkov, ampak se nadomestilo plačuje glede na razrede prihodka. Ostali izdajatelji niso stranke v tem postopku, zato je vsaka primerjava z njimi nepomembna.

5. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi vztraja, da je izdajatelj medija s posebnim statusom. Navaja, da Pravilnik razlikuje med programsko vsebino javnega zavoda RTV Slovenija in ostalimi programi, vendar pozablja, da 82. člen ZMed napotuje na 76. člen ZMed. Ker ima tožnik status izdajatelja posebnega pomena, pa je jasno, da ima skladno z 82. členom v povezavi s 76. členom ZMed status javne službe. SRS 32.7. določa, da izvajalec gospodarske javne službe med prihodke uvršča tudi prispevke posameznikov, krajevnih skupnosti in drugih oseb za (...), razen če je z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti posebej določeno, da so prispevki namenski. Namenski prispevki so sredstva, ki imajo naravo javne dajatve, določene z zakonom ali drugim predpisom, in ne plačila za dobavljene proizvode, opravljene storitve ali nadomestila za uporabo javne službe. Ker je v 4.a členu ZMed določeno, da se proračunska sredstva lahko porabijo samo za razvijanje in sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa, je jasno, da ti prihodki ne štejejo med tožnikove prihodke.

6. Nadalje ZMed določa, da ima tožnik enak status kot javni zavod RTV, saj smiselno opravlja javno službo oziroma opravlja enako storitev. Zato bi moral biti določen enak način izračuna nadomestila kot velja za RTV Slovenija, saj je sicer kršeno temeljno načelo drugega odstavka 38. člena ZAvMS.

7. Trdi, da za razne naročnike opravlja dejavnost kot so snemanje seje občine, osvetljevanje in opravljanje dejavnosti arhiviranja vsebin, ki niso televizijska dejavnost, saj niso pod uredniško odgovornostjo. Iz pogodb, sklenjenih z občinami, jasno izhaja, da je tožnik opravil storitve, ki niso pod uredniško odgovornostjo. Tožnik je v upravnem postopku predlagal pribavo odločb za RTV Slovenijo, Kanal A in POP TV, vpogled v „medijsko krajino“ in zaslišanje številnih prič, s katerimi je dokazoval, da med prihodke ne spadajo prihodki, ki jih je v svojem mnenju kot take prikazal izvedenec in da tožnik ustvarja prihodke tudi iz drugih dejavnosti. Ker toženka teh dokazov ni izvedla, mu je odvzela možnost, da dokaže, kaj sodi v televizijsko dejavnost in kaj ne, tožnik pa je s temi dokazi želel tudi dokazati, da toženka krši 38. člen ZAvMS v delu, ki se nanaša na omejevanje konkurence in v delu, ki se nanaša na prihodke od televizijske dejavnosti. Zato predlaga, da te dokaze izvede sodišče. 8. Opozarja, da je izdajatelj A., d.o.o. leta 2017 plačal približno 170.000,00 EUR nadomestila oziroma 0,28 % vseh prihodkov, njemu odmerjeno nadomestilo pa predstavlja približno 1 % od vseh prihodkov, kar pomeni, da je A., d.o.o. plačal 3,75 x manjše nadomestilo. Ker tožnik izdaja program posebnega pomena, pa bi moral glede na 7. člen Pravilnika plačevati le 1/2 nadomestila v primerjavi s komercialnimi televizijami, torej 0,14 % od vseh prihodkov. Upoštevaje pravila konkurence bi moral tako plačati nadomestilo v maksimalni višini 421,95 EUR in ne 3.150,00 EUR, da bi bil obremenjen enako kot A., d.o.o. Toženka z interpretacijo Pravilnika krši pravila o konkurenci tako, da manjše izdajatelje televizijskega programa stroškovno obremenjuje bolj kot večje. Pri tem tožniku, s tem ko mu ni hotela predstaviti podatkov o višini nadomestila družbe A., d.o.o. ni omogočila, da dokaže, da izkrivlja pravila 38. člena ZAvMS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da določi višino nadomestila v znesku 125,72 EUR, in podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik izdajatelj televizijskega programa, ki mu je podeljen status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena, kar ni izvajanje javne službe. Zato so napačne navedbe, da sredstva, pridobljena iz proračuna na podlagi 4. člena ZMed, ne sodijo v prihodke od televizijske dejavnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovila, da prihodki od občin sodijo med prihodke iz naslova televizijskih dejavnosti, saj je ključno, da posamezne faze kot so snemanje oddaj in njihovo arhiviranje ter osvetljevanje ne predstavljajo samostojnega dela. V okviru produkcije programskih vsebin tvorijo neločljive faze, ki so med seboj povezane in prispevajo k nastanku programske vsebine. Pri presoji pogodb je bilo bistveno, da so bile vsebine predvajane v televizijskem programu tožnika, tj. pod uredniško odgovornostjo umeščene v njegov spored. Ni pa v izračun vključila plačil za tiste storitve, ki so se nanašale le na storitve nastopanja, ozvočenja in snemanja, ker te posnete vsebine niso bile predvajane v televizijskem programu tožnika. Z opustitvijo zaslišanja prič tožniku ni odvzela možnosti dokazati, da je ustvaril prihodke iz dejavnosti, ki ni televizijska, saj zaslišanja prič ne morejo biti namenjena razlagi zakonskih določb. S tem, ko se tožnik ne strinja z načinom izračuna plačila po zakonu in Pravilniku, nasprotuje veljavnim predpisom, na katere je toženka vezana. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu. Dokazovanje z vpogledom v revidirano letno poročilo za družbo A., d.o.o. za leto 2017 objavljeno na spletnih straneh AJPES, s pozivom toženki naj v upravni spis vroči odločbe za B., C. in D. TV in v "Medijsko krajino", ki jo je pripravilo Ministrstvo za kulturo, je zavrnilo, ker iz teh listin ne more izhajati, kaj so prihodki, ki jih tožnik dosega od opravljanja televizijske dejavnosti. Koliko je znašalo nadomestilo drugih izdajateljev televizijskih programov in kakšen odstotek njihovih prihodkov to predstavlja, pa v obravnavani zadevi ni relevantno niti ni sporno. Ostale dokaze je sodišče zavrnilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju sodbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da v osnovo za izračun letnega plačila agenciji vključi sredstva v višini 95.000,00 EUR, ki jih je tožnik prejel od Ministrstva za kulturo za izvedbo projekta Osrednja redna informativna oddaja ..., in sredstva, ki jih je prejel od občin, v skupnem znesku 116.591,11 EUR. Za tožnika je sporen tudi obračun plačil po Pravilniku.

13. Po prvem odstavku 38. členu ZAvMS, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma v času do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-B)1, so na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letno plačilo agenciji (...). Način izračuna plačil na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence. Pri tem upošteva _višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti_ oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve. Glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede. Plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko (drugi odstavek).

14. Ker se po 43. členu ZAvMS-B postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, je treba po presoji sodišča pri razlagi, kateri prihodki izdajatelja televizijskega programa izvirajo iz televizijske dejavnosti in se po zakonu vštevajo v osnovo za odmero plačila, izhajati iz zakonske opredelitve televizijske dejavnosti.

15. Po 6. točki prvega odstavka 3. člena ZAvMS televizijski program oziroma _izvajanje televizijske dejavnosti pomeni_ linearno _avdiovizualno medijsko storitev, ki zagotavlja avdiovizualne programske vsebine za sočasno spremljanje na podlagi sporeda, ki ga oblikuje ponudnik_. Za televizijski program se štejejo zlasti analogna in digitalna televizija, neposredni prenos, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo. _Avdiovizualna medijska storitev pa pomeni storitev zagotavljanja avdiovizualnih programskih vsebin_, ki se opravlja kot gospodarska dejavnost, vključno z dejavnostjo podjetij za javne storitve, _in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve_ ter se prek elektronskih komunikacijskih omrežij _posreduje širši javnosti_ v obliki linearne ali nelinearne avdiovizualne medijske storitve z namenom obveščanja, zabave ali izobraževanja oziroma avdiovizualno komercialno sporočanje (1. točka prvega odstavka 3. člena ZAvMS). Uredniška odgovornost pomeni izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu (4. točka prvega odstavka 3. člena ZAvMS).

16. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik v letu 2016 po pogodbi, sklenjeni z Ministrstvom za kulturo št. 3340-16-081056, prejel 95.000,00 EUR za izvedbo projekta Osrednja redna informativna oddaja .... Sicer pa tožnik tem dejstvom, tj. da gre za tak znesek, in da ga je prejel za produkcijo njegove oddaje, ki jo je v letu 2016 posredoval širši javnosti, v upravnem postopku in v upravnem sporu ni oporekal. V tožbi in na naroku je (še vedno) zatrjeval, da ne gre za prihodek iz televizijske dejavnosti zato, ker ima njegov program status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 8. 10. 2020 izhaja, da je zakoniti zastopnik, zaslišan kot stranka, pojasnil, da je šlo za subvencijo, da se je s pogodbo sofinancirala produkcija vsebine, ki je v javnem interesu in da tožnik za to storitev ni izstavil nobenega računa. Zaslišan na naroku kot stranka pa je še dodal, da ni logično, da je treba plačati državi nadomestilo za delovanje toženke, če država sofinancira programsko vsebino posameznega projekta. Vendar ta izpoved na drugačno presojo o izvoru dohodka ne more vplivati, saj so izpolnjeni zakonski pogoji, pod katerimi se dohodek obravnava kot dohodek ustvarjen s televizijsko dejavnostjo. Sredstva so bila namreč prejeta za produkcijo oddaje, ki je bila predvajana v sporedu izdajatelja in pod njegovo uredniško odgovornostjo. To, ali je oddaja predvajana v javnem interesu ali ima komercialno vsebino, za opredelitev dohodka od televizijske dejavnosti ni pravno relevantno. Sodišče tudi ni pristojno za presojo primernosti ureditve, tj. ali je bolj primerno, da se sredstva, prejeta od države za produkcijo oddaje, vštevajo v osnovo za odmero nadomestila ali da je subvencija nižja in se razlika neposredno nameni financiranju dela toženke. Upoštevaje zakonsko določbo presoja le, ali je šlo za dohodek iz televizijske dejavnosti.

17. Tožnik se po presoji sodišča tudi neutemeljeno sklicuje na določbe standarda 32.7. SRS, ki sicer ureja knjiženje prihodkov izvajalca gospodarske javne službe. SRS vsebujejo pravila, po katerih je treba sestaviti računovodske izkaze in zato ne more biti relevanten predpis za presojo, kateri so tisti prihodki, ki izvirajo iz televizijske dejavnosti. Pri tem tožnik ni izkazal, da opravlja dejavnost (gospodarske) javne službe in to tudi iz veljavnih predpisov ne izhaja, med strankama pa ni sporno, da ima na podlagi odločbe toženke status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena (77. člen ZMed). To pomeni, da Republika Slovenija v skladu s 4. členom ZMed podpira dejavnost televizijskega programa s sredstvi državnega proračuna (82. člen ZMed), ne pomeni pa, da tožnik opravljanja dejavnost javne službe. Prvi odstavek 3. člena Zakona o zavodih namreč določa, da se za opravljanje javnih služb ustanovijo javni zavodi. Nadalje 23. člen tega zakona določa, da javne službe opravljajo javni zavodi (prvi odstavek). Javno službo lahko opravlja tudi drug zavod na podlagi koncesije. Tak zavod ima glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda (drugi odstavek). Opravljanje gospodarskih javnih služb pa ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Po 2. členu ZGJS se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture. Republika oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe skladno s 7. členom tega zakona v naslednjih oblikah: - v režijskem obratu, kadar ... , - v javnem gospodarskem zavodu, kadar ..., - v javnem podjetju, kadar ...,- z dajanjem koncesij.

18. Glede na navedeno dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje. Zato je toženka po presoji sodišča navedeni prejemek pravilno uvrstila med prihodke od televizijske dejavnosti. Drži sicer trditev tožnika, da se obravnavani prejemek po ZAvMS-B ne šteje več za prihodek iz televizijske dejavnosti, saj 38. člen ZAvMS po spremembi izrecno našteva prihodke, ki se vštevajo v osnovo za odmero, med njimi pa ni prejemkov, ki jih izdajatelj prejme za sofinanciranje programa od države. Vendar se ta ureditev, kot je sodišče že pojasnilo, v tej zadevi ne uporablja, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (43. člen ZAvMS-B).

19. Toženka je kot dohodke, ustvarjene s televizijsko dejavnostjo, obravnavala tudi prihodke, pridobljene od občin Celje, Velenje in Šoštanj v višini 116.591,11 EUR. Višino teh prihodkov je ugotavljala z izvedencem za ekonomijo - revizijo, ki je kot dohodke iz televizijske dejavnosti upošteval vse prihodke, knjižene na kontu št. 7602 Prispevki za pokrivanje stroškov. Izvedenec je pojasnil, da jih je obravnaval kot prihodke iz televizijske dejavnosti na podlagi toženkine razlage, kaj so dohodki iz te dejavnosti, ki jih imenuje "sodila AKOS" in so opisana v točki 2.3. mnenja2, ključno pa je bilo, da so bile vsebine predvajane v televizijskem programu. Gre za prihodke iz pogodb o sofinanciranju produkcije in arhiviranja regionalnega informativnega TV programa na nosilcih slike in zvoka, ki jih je tožnik sklenil s posameznimi občinami, tj. Pogodbo o informativnih storitvah za leto 2016, št. POG-0128/2016, sklenjeno 15. 2. 2016 (v nadaljevanju Pogodba 1), Pogodbo o sofinanciranju produkcije in arhiviranju regionalnega informativnega TV programa ... na nosilcih slike in zvoka v letu 2016, sklenjeno 5. 1. 2016 z občino Celje (v nadaljevanju Pogodba 2) in Pogodbo o sofinanciranju produkcije in arhiviranja regionalnega informativnega programa ... na nosilcih slike in zvoka, sklenjene dne 3. 2. 2016 (v nadaljevanju Pogodba 3).

20. Sodišče kot neutemeljeno zavrača trditev tožnika, da se je sodni izvedenec v izvedeniškem mnenju opredeljeval do pravnih vprašanj. Mnenje, koliko znašajo prihodki iz navedenih pogodb, je podal na podlagi toženkine razlage predpisa, kaj sodi med prihodke iz televizijske dejavnosti, ki jo je opisal v točki 2.3. mnenja z naslovom "Sodila AKOS za opredelitev Prihodkov iz televizijske dejavnosti". Enako je pojasnil na svojem zaslišanju, tj. da je ob pregledovanju predmeta pogodb na podlagi te toženkine razlage štel, da gre za izvajanje televizijske dejavnosti. Izrecno je poudaril, da je svojo nalogo razumel kot izražanje mnenja po ustreznosti oziroma neustreznosti prikazovanja določene postavke v računovodskih izkazih, ne pa tudi pravnega interpretiranja posameznih določb pogodbe in zakonodaje3. 21. Sodišče se v obravnavanem primeru ne opredeljuje do pravilnosti vseh postavk v toženkinih „sodilih“, ki so opisane v točki 2.3. izvedenskega mnenja. Za prihodke iz Pogodbe 1, Pogodbe 2 in Pogodbe 3 pa sodi, da je toženka pravilno uporabila predpis, ko je štela, da prihodki prejeti iz teh pogodb sodijo med dohodke iz televizijske dejavnosti. Tožnik namreč relevantnim dejstvom, da je na podlagi teh pogodb produciral informativne oziroma programske vsebine, ki so bile predvajane v njegovem televizijskem programu, niti ne ugovarja; da so bile predvajane v televizijskem programu izhaja tudi iz poročil, poslanim občinam. Zakoniti zastopnik je že v upravnem postopku izpovedal, da so vse posnete vsebine tudi v javnem interesu in so iz teh snemanj in arhiviranja prireditev predvajali del vsebin, lahko le triminutni izsek posamezne prireditve. To pa je za presojo, ali gre za prihodek iz televizijske dejavnosti, ključno. Zatrjeval je še, da je predvajanje dela posnetega materiala v informativnem programu strogo v javnem interesu in zato neodplačno.4 Enako je izpovedal zaslišan kot stranka, tj. da so bili posnetki objavljeni, vendar ne v celotni vsebini; posneti material je bil zmontiran v kratke prispevke, kar je tožnik v javnem interesu predvajal. Vendar je sodišče že pojasnilo da to po določbah ZAvMS, veljavnih v času izpodbijane odločbe, za opredelitev prihodka kot prihodka iz televizijske dejavnosti ni bistveno. Bistveno je, ali je bil iz posnetega materiala pripravljen prispevek, ki je bil predvajan v tožnikovem televizijskem programu in je bil pod njegovo uredniško odgovornostjo ter da je kot izdajatelj programa za t0 prejel plačilo. Kot ugotavlja toženka (čemur tožnik ni oporekal) pa so te vsebine predstavljale celo bistven del tožnikovega programa. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da ni bil objavljen ves posneti material, saj je logično, da se oddaja, razen kadar poteka v živo, pripravi, tj. zmontira iz posnetega materiala. Sodišče tudi ne sledi trditvi zakonitega zastopnika tožnika, da iz dejstva, da bi dogodke lahko posnel vsakdo, ki ima registrirano ustrezno dejavnost, izhaja, da ne gre za dohodke iz televizijske dejavnosti. Tožnik je namreč tisti, ki jih je posnel, iz posnetega materialna (zmontirane) prispevke pa je objavil v svojem televizijskem programu, ki je pod uredniško odgovornostjo.

22. Sodišče glede na navedeno zavrača tožbeni ugovor, da ne gre za televizijsko dejavnost, ker ni pod uredniško odgovornostjo. Snemanje seje občine res ni pod uredniško odgovornostjo, kakor tudi ne osvetljevanje in opravljanje dejavnosti arhiviranja vsebin, je pa pod uredniško odgovornostjo izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo pripravljenih programskih vsebin v sporedu televizijskega programa, kar torej velja za oddaje, ki so nastale z uporabo posnetega materiala in bile predvajane v televizijskem sporedu. Ta material je seveda treba arhivirati, zato toženka pravilno ugotavlja, da gre za enotno storitev, tj. da sta snemanje in arhiviranje fazi, ki ju ne bi bilo, če ne bi bilo produkcije in potem predvajanja programskih vsebin v televizijskem programu tožnika. Sodišče se tudi strinja s toženko, da določbe pogodb, po katerih občine tožniku plačajo zgolj produkcijo - izdelavo in arhiviranje vsebin, predvajanje pa je neodplačno in v interesu ... (4. člen Pogodbe 1, 2. člen Pogodbe 2 in 2. člen Pogodbe 3), pomenijo le navidezno neodplačnost tega dela enotne storitve. Iz pogodb namreč jasno izhaja, da se je tožnik občinam zavezal pripraviti informativne prispevke ter regionalne novice, ki zajemajo poročanje o dogajanjih v občini, kulturnih in športnih prireditvah, sejah organov občine, novinarskih konfrencah in podobno, pri čemer se je izrecno zavezal tudi kakšno število prispevkov oziroma novic bo pripravil in objavil v oddaji .... Če naj bi šlo res zgolj za snemanje dogodkov in arhiviranje, se tožnik ne bi zavezal, koliko prispevkov bo iz posnetega materiala ustvaril in predvajal, ampak bi posnetke zgolj izročil občinam oziroma jih arhiviral. 23. Ker tožnik v tožbi ni utemeljil možnosti drugačne presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov, pri čemer ni pojasnil, katera konkretna pravno relevantna dejstva so zanj (še) sporna, je sodišče dokaz z zaslišanjem izvedenca zavrnilo. Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu namreč ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze5. 24. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik niti ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, da so bile iz posnetega materiala producirane vsebine objavljene v njegovem televizijskem programu, ampak nasprotuje razlagi toženke, da prihodki od predvajanja teh vsebin sodijo v prihodke od televizijske dejavnosti. Pri tem sodišče še poudarja, da tožnik ni postavil trditev, da iz vseh posnetih dogodkov niso bili zmontirani in predvajani prispevki, za katere posnetke konkretno naj bi šlo in kakšna naj bi bila njihova vrednost v razmerju do pogodbene vrednosti. Zgolj v tem primeru pa bi zadostil trditvenemu bremenu, da bi bilo treba ugotavljati, ali te trditve držijo in se vrednost teh storitev odšteje od plačila občin, ki je bilo sicer dogovorjeno v enkratnem znesku za vse storitve, kar že samo po sebi kaže na to, da gre za celoto. Ker konkretnih ugovorov ni podal, pa tudi dokazovanje vrednosti posameznih storitev, ki ne bi bile opravljene v okviru televizijske dejavnosti, ni bilo mogoče. Tudi v upravnem sporu pa velja, da zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, tj. navodilo izvedencu, da naj sam razišče, iz katerih posnetih vsebin prispevki morda niso bili objavljeni in kakšen delež pridhodka iz pogodb z občinami naj bi tožnik s tem dosegel. Tak dokaz informativne narave ni dovoljen.

25. Zaslišanje ostalih prič je sodišče zavrnilo, ker je dokazovanje pravilne uporabe predpisa s pričami neprimeren dokaz. Prav tako tožnik s predlaganim zaslišanjem prič ni izpodbijal ugotovitve, da je od Ministrstva za kulturo prejel 95.000,00 EUR za projekt Osrednja redna informativna oddaja ... in da je bila predvajana v tožnikovem televizijskem programu, ampak je želel z njihovimi izpovedbami dokazati, da tak prihodek glede na določbe ZAvMS ne sodi v prihodke ustvarjene s televizijsko dejavnostjo. Tožnik s pričami ne more dokazovati, da toženka krši 38. člen ZAvMS oziroma katerokoli določbo predpisov, pri čemer je v tožbi (tč. II) navedel, da je s temi dokazi želel dokazati prav to. Vse navedeno velja tudi za dokazne predloge za zaslišanje nekdanjega ministra za kulturo B. B., ministra za javno upravo C. C. in župane Mestne občine Celje, Velenje in občine Šoštanj, pri čemer je župan občine Velenje, kot izhaja že iz izpodbijane odločbe, pokojni. Zakonite zastopnice toženke sodišče ni zaslišalo iz istih razlogov, poleg tega pa se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da je morala toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more s pričanjem pojasnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati utemeljenost le-teh.

26. Glede na navedeno sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je toženka, ker teh dokazov ni izvedla, tožniku odvzela možnost, da dokaže, kaj sodi v televizijsko dejavnost in kaj ne. Pri tem ugotavlja, da je v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku pojasnila tudi razloge, zakaj dokazov ni izvedla. Po presoji sodišča so ti razlogi pravilni. Res je, da je toženka opustila izrecno pojasnilo, zakaj ni zaslišala županov občine Celje in Štore, vendar ta kršitev ni bistvena, saj je utemeljitev te odločitve mogoče razbrati iz razlogov, s katerimi je zavrnila zaslišanje ostalih prič.

27. Po 7. členu Pravilnika se osnova, na podlagi katere se izdajatelj razvrsti v razred, določi upoštevajoč letni prihodek, ki ga izdajatelj pridobi z izvajanjem televizijske dejavnosti ter vrsto televizijskih programov, ki jih izdaja po formuli osnova = letni prihodek x K1 x K2. Količnik K1 se izračuna po formuli (pp x0,5) + d/pp+d, pri čemer pp predstavlja število izdajateljevih programov s statusom programa posebnega pomena oziroma število programov javnega zavoda RTV Slovenija, d pa število programov, ki niso programi posebnega pomena ali programi RTV Slovenija.

28. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upoštevala, da tožnik izdaja program posebnega pomena, saj je ugotovljene prihodke v višini 301.393,41 EUR množila s količnikom K1 v višini 0,5 in na ta način upoštevala nižjo osnovo za odmero, tj. 150.696,71 EUR. Zato so neutemeljene oziroma nerazumljive tožnikove navedbe, da bi se zanj moral upoštevati količnik K1 v višini 1/2 nadomestila, saj je bil tak količnik upoštevan. Ker že iz samega Pravilnika izhaja, da RTV Slovenija plačuje nadomestilo, je neutemeljena tudi trditev, da je tožnik iz tega razloga (ker naj torej RTV Slovenija prispevka ne bi plačevala) v neenakopravnem položaju.

29. Tožnik ugovarja še, da toženka z interpretacijo Pravilnika krši pravila o konkurenci, ker manjše izdajatelje televizijskega programa stroškovno procentualno bolj obremenjuje kot večje ter, da je Pravilnik v nasprotju z 38. členom ZAvMs.

30. To, da se nadomestilo ne plačuje v odstotku od prihodka, ampak je odvisno od uvrstitve izdajatelja v razred, določa zakon in ne Pravilnik. Zato ne more biti v neskladju z zakonom, tožnik pa niti ne zatrjuje, da naj bi bil zakon zaradi take določitve plačila v neskladju z Ustavo in zakaj, medtem ko sodišče samo argumentov za neustavnost ni našlo. To, da je plačilo določeno v razponih, samo po sebi ni neustavno, saj so na tak način npr. določene tudi sodne takse in odvetniška tarifa.

31. Pravilnik torej skladno z zakonom določa razrede, v katerega se uvrsti izdajatelj glede na prihodek. Tožnik ne ugovarja razponom med razredi, ampak trdi, da bi moralo biti nadomestilo, da pravila konkurence ne bi bila kršena, določeno v enakem odstotku za vse izdajatelje. Pri tem ne pojasni, v čem konkretno naj bi ga razponi onemogočali ali omejevali na trgu pri opravljanju svoje dejavnosti in kako naj bi se to odražalo v njegovem poslovanju oziroma kakšen privilegiran položaj na trgu naj bi pridobili ostali izdajatelji programov, za katere velja isti Pravilnik, vendar iz razloga, ker dosegajo višje dohodke, plačano nadomestilo pomeni nižji odstotek celotnih dohodkov poslovnega leta.

32. Sodišče nima pooblastila, da bi ocenjevalo ekonomsko upravičenost in smiselnost določenih razredov. Razredi veljajo za vse izdajatelje televizijskega programa enako in zato po mnenju sodišča ne morejo omejevati konkurence oziroma ne zagotavljajo privilegiranega položaja tistim operaterjem, ki v okviru istega razreda dosežejo višjo osnovo (prihodek), glede na tiste, ki v tem razredu dosežejo nižjo osnovo (prihodek). Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo AKOS-u kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim izdajateljem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke. Da bi ga plačilo agenciji omejevalo pri doseganju višjih prihodkov in na kakšen način pa tožnik ne zatrjuje.

33. Po presoji sodišča obremenitev zavezancev s plačilom toženki ne sme voditi do nedopustne neenakosti pri njihovi obremenitvi glede na vrsto storitve, za izvajanje katere je plačilo namenjeno. Izdajatelji programov s plačili toženki sofinancirajo stroške, ki jih ima iz naslova izvajanja regulacije oziroma nadzora nad vsebinami programov, torej za izvrševanje njenih pristojnosti v zvezi z nadzorom nad pravilnim delovanjem izdajateljev. Na prvi pogled se sicer zdi, da je več regulacije potrebno v primeru, ko izdajatelj oddaja več programa, več emitiranega programa pa pomeni višje prihodke. Vendar tožnik ne izkaže, da naj bi potreba po izvajanju nalog agencije rasla premo sorazmerno z višino prihodkov, tako da bi višja osnova za plačilo pomenila tudi za enak odstotek povečan obseg dela pri izdajatelju, ki dosega višje dohodke. Ob pomanjkanju drugih argumentov, ki bi jih moral sodišču za utemeljitev svoje trditve, da tak način plačila nedopustno omejuje konkurenco, predstaviti tožnik, pa obseg izvajanja potrebnega nadzora nad vsebinami po presoji sodišča ni odvisno zgolj od doseženih prihodkov, ampak predvsem od števila in vrste programov (katerih vsebina se nadzira), kar Pravilnik ustrezno upošteva. Razumno je tudi, da ob določenem obsegu emitiranja potreba po večjem nadzoru „ne raste“ več, zato tudi določitev maksimalnega zneska plačila za izdajatelje z največjimi prihodki, ni v nasprotju s predpisi in ne krši pravil konkurence.

34. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

35. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Zakon je pričel veljati 12. 1. 2022 in spreminja tudi 38. člen ZAvMS. 2 Glej tudi zapisnik o ustni obravnavi št. 4260-13/2017/42 z dne 11. 9. 2020, stran 9 in 10. 3 Zapisnik o ustni obravnavi št. 4260-13/2017/42 z dne 11. 9. 2020. 4 Zapisnik št. 4260-1372017/49 z dne 8. 10. 2020. 5 Glej X Ips 341/2016.