Jedro

Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 (pravilno: 24. 4. 2012) izdana s strani tožene stranke dne 8. 12. 2014 tožnici, po kateri ji je dne 9. 12. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, izreče za nezakonito in se razveljavi, da tožnici dne 9. 12. 2014 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je tožnica od 9. 12. 2014 še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 (pravilno: 24. 4. 2012) in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji od 9. 12. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 (pravilno: 24. 4. 2012) vključno s plačilom plače v znesku 1.088,38 EUR bruto mesečno, ki jo je dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila v 15 dneh (točka I izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, tako v materialno pravnem kot tudi v dejanskem pogledu zmotni in napačni, zato je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo tožbeni zahtevek. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita najprej zato, ker ne vsebuje konkretnih očitkov, ampak le navaja zakonsko dikcijo abstraktnih dejanj po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato zoper njo učinkovito pravno varstvo ni mogoče. Poleg tega pa je v nasprotju sama s sabo, saj v istem opisu tožnici očitanega ravnanja tožnici očita uresničitev obeh abstraktnih znakov hkrati, glede razloga za odpoved po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 pa tudi dejanje v obeh oblikah krivde. Ker je obrazložitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 tako splošna, da je bila konkretizacija očitanega dejanja nemogoča, ni možno uporabiti takšne pravne razlage, kakršno je zavzelo prvostopenjsko sodišče. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in neprepričljivo zaključilo, da naj bi tožnica napeljala sodelavko A.A. k antidatiranju spornih poštnih pošiljk ter da naj bi ji naročila, kako in na kakšen način naj ju antidatira, in da naj bi imela tožnica vpliv na A.A. tako, da jo je napeljala k antidatiranju. Tožnica dne 7. 11. 2014 ni storila nobenega dejanja, ki bi sodilo v okvir njenih nalog na delovnem mestu, saj je bila tega dne popoldan doma. Poleg tega pa sta za nepravilnosti, ki so se v preteklosti dogajale na škodo odvetnice B.B., vedeli poleg tožnice tudi obe zaslišani priči A.A. in C.C. Dokazni postopek je potrdil, da tožnica ni bila osebno odgovorna za nobeno izmed napak v preteklosti. Tožnica je odvetničin klic razumela kot prošnjo, čeprav je odvetnica izpovedala, da tožnice ni ničesar prosila. Tožnica je zato poklicala na pošto v D. in sodelavki A.A., ki se ji je oglasila, povedala za odvetničino prošnjo, da želi imeti potrdilo o oddaji pošiljke na datum 5. 11. 2014. Priča A.A. je svojo izpoved v postopku prilagajala in izpovedala, da je potrebovala navodila, ker sama ni vedela, kako se antidatiranje napravi. Tako se izkaže, da je želela svojo odgovornost do skrajnosti minimalizirati, kar je sicer razumljivo, vendar pa njeni izpovedi ni mogoče podeliti vere. Tožnica vztraja, da ji ni dala podrobnih navodil, saj je bila A.A. že izkušena poštna uslužbenka, ki posebnih navodil ni potrebovala, in je prošnjo odvetnice samostojno uresničila. Tožnica je šla odvetnici na roko izključno zato, ker je zaradi preteklih napak in v želji zaščititi ugled pošte, imela občutek, da ji dolguje uslugo. Zato je odvetnici dejala, da naj njena tajnica prinese pošto, vendar pa A.A. ni poučevala, kako naj antidatira potrdilo o priporočeni pošiljki, niti je k temu ni napeljevala, saj je A.A. dobro vedela, kako se to naredi. Pritožba izrecno uveljavlja, da iz Navodil za uporabo in vzdrževanje poštnih žigov in tehničnih pogojev za izdelavo poštnih žigov na nobenem mestu ne izhaja, da spreminjanje datumov za nazaj na žigih ni dovoljeno, zato očitek antidatiranja ne predstavlja kršitve internih navodil. Tako je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da naj bi tožnica naklepno huje kršila 12. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi ter 34. in 37. člen ZDR-1 in da naj bi njeno ravnanje imelo vse znake napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve poslovnih listin. Poleg navedenega pa pritožba nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno do takšne mere, da nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Tožnica ocenjuje, da je bilo dejanje storjeno v posebnih olajševalnih okoliščinah, ki zagotovo ne utemeljujejo izreka najstrožje sankcije tožnici. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 32 let in ni nikoli kršila delovnih obveznosti. V zadnjem času so se zahteve delovnega mesta močno spremenile, zato so bile uslužbenke zaradi obilice dela pod velikim pritiskom. Tožnica ni storila nobenega konkretnega dejanja in tudi ne ničesar, da bi dejanje prikrila, ampak je želela le s pomočjo odvetnici povrniti ugled pošti. Namen delovnopravnega urejanja položaja tožnice in njenih delovnih obveznosti bi bil dosežen že z izrekom pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zavajajočim in neresničnim pritožbenim navedbam nasprotovala, saj je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov, ki jih tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na te kršitve le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Skladno s 1. odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 1. odstavka 110. člena), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena) in v drugih primerih, ki so v tem členu taksativno našteti. Dokazno breme je na delodajalcu.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas 32 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012 na delovnem mestu „poštni uslužbenec I“ s šifro ... Tožena stranka ji je dne 9. 12. 2014 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, v kateri ji je očitala kršitev internih aktov delodajalca, ZDR-1 in pogodbe o zaposlitvi, njena kršitev pa ima tudi znake kaznivega dejanja napeljevanja po 37. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), saj je na prošnjo odvetnice B.B. napeljala sodelavko A.A., da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj na 5. 11. 2014 in 18.00 uro, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom 5. 11. 2014. Na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 podrobno obrazloženo, katera kršitev se tožnici očita in konkretizirano, da je s tem prekršila 12. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2014 (pravilno: 24. 4. 2014), 34. in 35. člen ZDR-1 in interne predpise, ter da ima njeno ravnanje znake kaznivega dejanja, kar je obrazloženo tudi s citiranjem 37. člena KZ-1. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014 ni sama s sabo v nasprotju, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica vedoma naročila sodelavki, da sprejme pošiljke na način, ki je v nasprotju z internimi predpisi in tehnološkimi navodili za delo, ter sodelavko naklepoma napeljala k storitvi kaznivega dejanja. Obrazložitev izpodbijane izredne odpovedi ni bila splošna, očitano dejanje, ki ga je storila tožnica, je bilo konkretizirano, zato je tudi razlaga sodišča prve stopnje pravilna.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni storila nobenega kaznivega dejanja, ki bi sodilo v okvir njenega delovnega mesta. Ne glede na to, da je bila tožnica ob telefonskem klicu doma, gre vsekakor za kršitev delovnih obveznosti, saj je klic odvetnice B.B. sprejela kot delavka tožene stranke, odvetničina prošnja se je nanašala na njo kot delavko pošte in kot delavka pošte je tudi poklicala sodelavko in ji naročila, kaj naj s poštnima pošiljkama odvetnice stori. To izhaja tudi iz njene pritožbe.

10. Nepomembno je, ali je dala sodelavki A.A. podrobna navodila, kako naj poštni pošiljki antidatira, dovolj je že to, da je sodelavki povedala, da je potrebno obe pošiljki sprejeti ročno, z datumom 5. 11. 2014 in da so nalepke v trezorju, kar je izpovedala v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj so ta navodila dovolj natančna.

11. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da glede na to, da v Navodilih za uporabo in vzdrževanje poštnih žigov ni izrecno določeno, da spreminjanje datumov za nazaj na žigih ni dovoljeno, pa iz navodil jasno izhaja (člen 4), da mora biti datum pravilen, kar pomeni, da se mora glasiti na dan dejanskega prevzema poštne pošiljke in ga tekom dneva ni dovoljeno spreminjati.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje iz točke 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na naravo dela tožene stranke, zelo pomembno, da so datumi sprejema poštnih pošiljk pravilni in da je z datumi nedopustno manipulirati. Škoda, ki lahko uporabnikom poštnih storitev, pa tudi toženi stranki kot izvajalki teh storitev, nastane, je lahko izredno velika. Tožena stranka iz tega razloga takšnih kršitev ne sme tolerirati in jih v obravnavanem primeru ob upoštevanju vseh, tudi v pritožbi navedenih olajševalnih okoliščin, ni.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.