Jedro

Pojem prizadetosti spolne nedotakljivosti osebe obsega le tista dejanja iz sfere spolnosti, ki jih ni mogoče opredeliti kot spolna dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ in pri teh dejanjih pri sami manifestaciji spolnosti ni (nujno) dotikanje teles.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.4.2008 spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo je obsojencu naložilo stroške postopka iz 1. do 5. in 7. točke 92. člena ZKP, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.1.2009 pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 27.3.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ob uporabi 427. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27.5.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca je bil zagovornik seznanjen dne 28.5.2009, obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker obsojenec kljub obvestilu pošte dne 28.5. in 29.5.2009 o pošiljki, le te ni dvignil ter je bilo dne 15.6.2009 sodišču vrnjeno.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da v postopku „ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo“, kar je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. S tem v zvezi zagovornik v zahtevi navaja, da je bistvo obsojencu očitanega kaznivega dejanja iz četrtega odstavka 183. člena KZ v tem, da v tem primeru ne gre za doseganje spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj, temveč k prizadevanju spolne nedotakljivosti oškodovanca; v postopku pa se po navedbah vložnika ni izkazalo, da je obsojenec s svojim ravnanjem zadovoljeval svoj spolni nagon.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča nakazovana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi znaki obsojencu očitanega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem in prvem odstavku 183. člena KZ.

7. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let iz prvega odstavka 183. člena KZ stori, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve. Privilegirano obliko tega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ (kot je v konkretnem primeru očitano obsojencu) pa stori, kdor v okoliščinah iz prvega odstavka kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let. Kot v zahtevi pravilno ugotavlja tudi vložnik, storilčevo dejanje v tem primeru ni usmerjeno k doseganju spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj. Usmerjeno je k prizadetju spolne nedotakljivosti oškodovanca, osebe, ki še ni stara 15 let. Pojem prizadetosti spolne nedotakljivosti osebe obsega namreč le tista dejanja iz sfere spolnosti, ki jih ni mogoče opredeliti kot spolna dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ. Pri teh dejanjih pri sami manifestaciji spolnosti ni (nujno) dotikanje teles, pač pa gre za različna spolno nedostojna ravnanja oziroma dejanja, ki so namenjena zadovoljitvi storilčeve spolne pohote pred otrokom, lahko pa tudi za zadovoljevanje takšne pohote s tem, da otrok opravlja določena spolna dejanja (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 230/2000 z dne 19.6.2003). Ravnanje obsojenca pa ni ostalo v teh okvirih, saj je poleg obsojenčevega obscenega nagovora oškodovanke, prišlo tudi do fizičnega kontakta med obsojencem in deklico staro 11 let, na način, kot je opisan v izreku pravnomočne sodbe. Da pa bi ravnanje obsojenca ne bilo storjeno v okoliščinah iz prvega odstavka istega člena oziroma, da bi ne bilo podano očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca (v času dejanja starega 53 let) in žrtvijo (v času dejanja staro 11 let) pa zahteva niti ne zatrjuje.

8. Zagovornik obsojenca, ko uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona oziroma tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja tudi, „da se v postopku ni izkazalo, da je obsojenec z omenjenim ravnanjem zadovoljeval svoj spolni nagon in da sodišče tega dela obtožbe v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ne pojasni in obrazloži, kateri dokaz bi naj z gotovostjo potrjeval ta del obtožbe“. Tudi te navedbe obsojenčevega zagovornika so neutemeljene, saj se je sodišče ukvarjalo tudi s tem vprašanjem in je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje, str. 5 do 6, sodba sodišča druge stopnje, str. 2) pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec na v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan način zadovoljeval svoj spolni nagon.

9. Zagovornik v zahtevi navaja, da so podane tudi „druge kršitve procesnih pravil“. S tem v zvezi navaja, da obstajajo nasprotja med posameznimi dokazi katere je tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno sodišče spregledalo; da je zavrnitev določenih dokaznih predlogov, predlaganih s strani obsojenca nezakonita, saj ni utemeljena; predlagani dokazi bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede le zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona; pri uveljavljanju razloga iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora vložnik tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodbe. Zagovornik v tem delu zahteve določno ni navedel niti v čem naj bi obstajalo nasprotje med posameznimi dokazi, niti katerimi in ni konkretiziral zavrnitev katerih dokazov naj bi bila po njegovi oceni nezakonita. Zato tako posplošenih navedb o kršitvah določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče ni moglo preizkušati. Ugotavlja pa, da zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da bi „kršitve procesnih pravil“ vplivale na zakonitost sodbe, temveč navaja, da bi izvedba predlaganih dokazov pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja.

10. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilu drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zato se vložnik zahteve ne more sklicevati v zahtevi na to, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče lahko po določbi 427. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti oceni, ali je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zoper katero je zahteva vložena. Tega pa Vrhovno sodišče v konkretni zahtevi ni ugotovilo.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.