Jedro

Ker ni bilo istočasnega napada, ni moglo iti za samoobrambo. Navijanje glasbe oziroma verbalni napad ne opravičuje fizičnega napada.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se sedaj glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 dalje.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 813,25 EUR pravdnih stroškov v roku petnajstih dni po prejemu sodbe. V primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 249,36 EUR pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati na račun odškodnine 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožniku tudi 617,28 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter prizna tožniku višjo odškodnino, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi prispeval k nastanku škode 1/3. Nasprotno njegovega prispevka ni. V konkretnem primeru je potrebno obravnavati le dogodek, ko je toženec tožnika s steklenico piva udaril po glavi in ga pri tem poškodoval. Nobena priča ni potrdila, da naj bi toženec tožnika udaril v samoobrambi. Tudi sam toženec zaslišan kot stranka 20. 12. 2013 je povedal, da ga je tožnik motil z glasbo in ne ker mu je grozil s fizičnim napadom. Pa tudi če je tožnik toženca odrinil, da naj bi ta padel po tleh, je sam toženec povedal, da ga je udaril šele kasneje in torej ni šlo za samoobrambo, kot je to navedeno v odgovoru na tožbo. Da naj bi tožnik toženca porinil, ne izhaja iz kazenske sodbe K 226/2010 z dne 25. 11. 2009. Toženec v tem postopku ni zatrjeval tega, kar je zaključilo sodišče. Pritožnik pa nadalje meni, da je sodišče glede na vse ugotovljene poškodbe, bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel določilo prenizko odškodnino. Če je sodišče menilo, da tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti tega ni upoštevalo pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti. Prenizko je ocenilo škodo za strah. Tožnik je utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Posledično napačno ugotovljenemu temelju in prenizko določeni odškodnini je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravdni stranki sta bili dne 12. 2. 2009 v lokalu X. Med njima je prišlo do dveh ločenih incidentov. Prvi, ki je tudi predmet obravnavane zadeve, se je zgodil v samem lokalu, ko je toženec tožnika s polno steklenico piva udaril po desni strani glave in ga poškodoval. Drugi dogodek, nekaj minut kasneje, se je odvil pred lokalom, ko je tožnik toženca potisnil od sebe tako, da je ta padel in se poškodoval. Tako tožnik kot toženec sta bila zaradi tega obravnavana v kazenskem postopku in spoznana za kriva storitve kaznivih dejanj in obsojena na pogojni kazni (K 226/2009 Okrajnega sodišča v Trbovljah). Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilcev (14. člen ZPP). Tako ni dvoma, da je toženec tožnika udaril s polno steklenico piva po glavi.

5. Toženec je uveljavljal tožnikov soprispevek k nastali škodi. Sodišče je soprispevek ugotovilo in to v višini 1/3. Slediti je pritožbi, ki pravi, da toženec tožnikove soodgovornosti v odgovoru na tožbo ni utemeljeval s kasnejšo ugotovitvijo sodišča, da ga je toženec udaril iz razloga samoobrambe. Toženec je sprva trdil, da mu je tožnik grozil s fizičnim obračunom. Na zaslišanje na naroku dne 20. 12. 2012 pa je povedal, da ga je izzival s tem, da je ves večer spuščal glasbo z mobitela. Stopil je k njemu in mu je rekel naj neha. Šele po tem ga je udaril s steklenico. Povedano pa pomeni, da ni moglo iti za samoobrambo, ker ni bilo istočasnega napada, pa tudi če bi šlo le za navijanje glasbe oziroma verbalni napad, to nikakor ne opravičuje fizičnega napada s strani toženca. Sokrivde – prispevka tožnika k nastali škodi tako ni in je za nastalo škodo v celoti odgovoren toženec.

6. Pritožbi pa ni mogoče slediti v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine tako za telesne bolečine in nevšečnosti, kot tudi za strah. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu OZ, in sicer mora upoštevati stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.

7. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz mnenja izvedenke medicinske stroke in zaslišanja tožnika, pravilno ugotovilo obseg poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožnik teh ugotovitev ne izpodbija. Navaja pa, da je sodišče prve stopnje glede na težo poškodbe odmerilo prenizko odškodnino iz obeh zgoraj omenjenih naslovov. Nasprotno pa je po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo težo poškodbe ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nelagodnosti, ki so bile posledica poškodb (majhna ureznina desnega uhlja, vzporedni odrgnini pred desnim uhljem in 3 cm v premeru velika oteklina za desnim uhljem). Glede na vse ugotovljeno (točka 12 do 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) je določena odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna in primerljiva z odškodninami določenimi v podobnih primerih.

8. Ni dvoma, da je tožnik utrpel primarni strah, ki pa je po oceni izvedenke in tudi sodišča (tožnik je že pet minut po opisanem dogodku napadel toženca) trajal kratek čas. Tožnik utemeljeno trdi, da je bil pri njem prisoten tudi sekundarni strah (temu je pritrdila tudi izvedenka), vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je za to vrsto škode določilo prvo sodišče, tudi ob upoštevanju sekundarnega strahu, ki je bil blažje intenzitete, določena odškodnina v višini 500,00 EUR primerna. Odškodnina res ni visoka, a vendar še vedno v okviru odškodnin, ki se določajo za podobne primere.

9. V posledici delne utemeljenosti pritožbe (1/3 glede temelja) se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je po temelju uspel 100% (50% glede na celoto), po višini pa s 23% zahtevka. Skupni uspeh je tako 61,5% in v takšni višini mu je toženec dolžan povrniti pravdne stroške. Stroške tožnika je prvo sodišče odmerilo v višini 1.341,91 EUR, 61,5% pa predstavlja znesek 825,27 EUR. Toženec stroškov ni priglasil. 10. Tožnik je s pritožbo uspel glede temelja, ne pa tudi glede višine. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo pritožbene stroške v višini 498,73 EUR (nagrada po tarifni št. 3210 v višini 388,80 EUR, pavšal v višini 20,00 EUR, 22% DDV). Glede na polovični uspeh je toženec dolžan tožniku povrniti 249, 36 EUR pritožbenih stroškov.