9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. pri Ž., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 90/2004 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1040 /03 z dne 21. 1. 2004 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 558/2001 z dne 27. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) v zvezi s 25. členom istega zakona. Pritožnikova pritožba je bila zavrnjena, prav tako zahteva za varstvo zakonitosti. Pritožnik je ustavni pritožbi priložil tudi sodbo, iz katere izhaja, da mu je bila v postopku združitve kazni po več pravnomočnih sodbah izrečena enotna kazen petih let in dveh mesecev zapora ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora po navedeni pravnomočni sodbi.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev četrtega odstavka 12. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvo alinejo 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) ter točke b) drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), pravice iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in kršitev 15. člena Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic). Pravnomočna sodba naj bi se opirala na protipravno pridobljene dokaze. Zatrjuje, da mu je bila pravica do obrambe kršena, ker mu sodišče ni omogočilo pregleda spisa, da bi se tako seznanil s pridobitvijo ključnih dokazov in odgovoril na navedbe višje državne tožilke glede protipravno pridobljenih dokazov. S tem naj bi bil glede na državno tožilko v neenakopravnem položaju. Navaja še, da je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do pregleda spisa po petem odstavku 128. člena ZKP, vendar je potrdilo izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče naj bi tudi zmotno razlagalo določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 – v nadaljevanju ZPol), da lahko varnostni pregled osebe in njenih stvari obsega tudi osebno preiskavo, ki se lahko opravi brez odredbe sodišča. Pritožnik navaja tudi, da so bili obremenilni dokazi pridobljeni protipravno, ker niso bili podani utemeljeni razlogi iz 218. člena ZKP, zato so bila protipravna vsa nadaljnja procesna dejanja.

B.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz prve alineje 29. člena Ustave ter točke b) tretjega odstavka 6. člena EKČP (pritožnik očitno pomotoma navaja drugi odstavek 6. člena EKČP), ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko mu na njegovo zahtevo ni omogočilo pregleda sodnega spisa, da bi odgovoril na predlog višje državne tožilke v zvezi z njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa s stališčem, da je drugostopenjsko sodišče s tem sicer zagrešilo kršitev petega odstavka 128. člena ZKP, vendar ta na zakonitost sodbe ni vplivala. Po petem odstavku 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise ter ogledati dokazne predmete. Ta pravica je v funkciji pravice do obrambe iz prvega alineje 29. člena Ustave. Ta vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Enako pravico EKČP v točki b) tretjega odstavka 6. člena zagotavlja tistemu, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Bistvo pravice do obrambe je, da sta obdolženec in državni tožilec v enakopravnem položaju, zagotovljeno mora biti spoštovanje načela enakosti orožij. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja sicer, da je Višje sodišče kršilo obdolžencu pravico do pregleda spisa iz petega odstavka 128. člena ZKP, kar pa na zakonitost sodbe ni vplivalo. Navedlo je, da je višja državna tožilka v pisnem predlogu opozorila le na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile obdolžencu znane med sodnim postopkom na prvi stopnji in pred njim, na nove podatke in dokaze pa se ni sklicevala. Po zatrjevanju Vrhovnega sodišča je bil ta pisni predlog pritožniku vročen s pozivom, da naj nanj odgovori v roku osmih dni. Pri tem pa obdolženec v pisni vlogi za pregled spisa ni navedel nobenega razloga, iz katerega ne bi mogel brez pregleda spisa odgovoriti na predlog višje državne tožilke, pri čemer je imel na voljo osem dni. Na podlagi tega je Vrhovno sodišče zaključilo, da možnost odgovoriti na predlog ni bila pritožniku z ničemer okrnjena. Takim ugotovitvam Vrhovnega sodišča pritožnik v ustavni pritožbi ne oporeka, ampak le ponovno zatrjuje, da ni mogel odgovoriti na predlog višje državne tožilke. Zgolj z nestrinjanjem s stališčem Vrhovnega sodišča pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Glede na to očitno ne gre za zatrjevani kršitvi.

4.Pritožnik zatrjuje, da je bil zaradi kršitve pravice do pregleda spisa v neenakopravnem položaju glede na višjo državno tožilko, s čimer naj bi bila kršena pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 14. člena Ustave (pravica do enakosti). Pravica iz 22. člena Ustave kot poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zagotavlja enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Ker pritožniku s kršitvijo pravice do pregleda spisa ni bila kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, mu s tem na zatrjevani način nista mogli biti kršeni pravici iz 22. člena in drugega odstavka 14. člena Ustave.

5.Pritožnik s trditvijo, da je razlaga Vrhovnega sodišča v zvezi z določbo drugega odstavka 38. člena ZPol napačna, očita napačno uporabo prava. Z očitkom napačne uporabe prava utemeljuje tudi trditev, da obsodilna sodba temelji na protipravno pridobljenih bremenilnih dokazih. Z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor napačne uporabe prava, pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Napačna uporaba prava je lahko v postopku z ustavno pritožbo relevantna le, če pomeni hkrati kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik pa teh kršitev v zvezi očitkom napačne uporabe prava ne utemelji in zato preizkus ustavne pritožbe v tem delu ni mogoč. Ustavno sodišče se pri tem očitku ni spustilo v vprašanje njegove izčrpanosti po vsebini. Kot namreč izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je pritožnik ta očitek uveljavljal šele v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6.Ker 15. člen Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic) ne določa nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, z izpodbijanimi sodbami do njihove kršitve ni moglo priti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer