Jedro

Dovoljena hitrost v naselju ne pomeni, da sme voznik s takšno hitrostjo voziti tudi v območju prehoda za pešce. Prehod za pešce za voznika pomeni, da mora biti v vsakem trenutku pripravljen ustaviti pred prehodom za pešce, saj pešec, ki stopa po prehodu ali stopa nanj zanj nikoli ni nepričakovana ovira. Še bolj bi moral biti pozoren, če ni imel dobrega pregleda nad razmerami, na kar kaže njegova navedba, da je peška prišla na prehod izza parkiranega vozila. Zmotno je zato stališče zagovornice, da sta pešca povzročila nevarno situacijo, ki je bila za obdolženega nepričakovana in neobvladljiva.

Izrek

Pritožba, ki jo je vložila zagovornica obdolženega T.R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi T.R. odgovoren za prekršek po določbi četrtega odstavka 41. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 300,00 EUR in stransko sankcijo pet kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati stroške postopka, in sicer, potne stroške za prihod priče v znesku 4,00 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Zoper takšno sodbo je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo. Kot navaja, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga sodišču, da sodbo spremeni tako, da zagotovi (verjetno: ugotovi), da obdolženi ni storil očitanega mu prekrška, podredno, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi četrtega odstavka 41. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega odstavka tega člena, torej, v nasprotju z določbo, ki voznikom in drugim udeležencem cestnega prometa nalaga, da omogočijo pešcem, ki so na prehodu ali stopajo nanj varno prečkanje vozišča. Obdolženi z navedbami, da je vozil v mejah dovoljene hitrosti, peška pa, da mu je prišla na prehod izza zaparkiranega vozila, zaradi česar je ni mogel pravočasno opaziti, ne more biti uspešen. Dovoljena hitrost v naselju namreč ne pomeni, da sme voznik s takšno hitrostjo voziti tudi v območju prehoda za pešce. Prehod za pešce za voznika pomeni , da mora biti v vsakem trenutku pripravljen ustaviti pred prehodom za pešce, saj pešec, ki stopa po prehodu ali stopa nanj zanj nikoli ni nepričakovana ovira. Še bolj bi moral biti pozoren, če ni imel dobrega pregleda nad razmerami, na kar kaže njegova navedba, da je peška prišla na prehod izza parkiranega vozila. Zmotno je zato stališče zagovornice, da sta pešca povzročila nevarno situacijo, ki je bila za obdolženega nepričakovana in neobvladljiva.

Višje sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi poškodoval oba pešca, torej tudi M.C. Tudi v tem delu je namreč sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo na podlagi skrbnega tehtanja vseh dokazov (zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, zdravniškega obvestila o poškodbi obeh pešcev in njunih izpovedi) ter svoje zaključke tudi prepričljivo obrazložilo v sodbi (točka 6 obrazložitve).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ko zagovornica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti obdolženca za prekršek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to tudi prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe, je obdolženi storil prekršek iz malomarnosti, glede na vsebino obrazložitve, nezavestne. O odgovornosti obdolženca za očitani prekršek torej ni dvoma.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankciji nima, je višje sodišče ta preizkus opravilo na podlagi določbe 165. člena ZP-1 po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sta bili obdolžencu za prekršek izrečeni predpisani globa in število kazenskih točk, zato v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij namreč niso bile ugotovljene v postopku pred sodiščem na prvi stopnji niti jih ne zatrjuje zagovornica v pritožbi.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo, ki jo je vložila obdolženčeva zagovornica, ob uporabi določb tretjega odstavka 163. člena ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147 .člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Obdolžencu bo odmerjena sodna taksa s plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).