Jedro

Ker se šteje, da je utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitana jima kazniva dejanja, izkazan z izdajo ENPP, saj gre v konkretnem primeru za načelo medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe1, očitki zagovornikov obdolženih, da iz ENPP ni mogoče izluščiti niti opisa kaznivega dejanja, niti vloge posameznih obdolžencev, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja verjetnosti, ali sta zahtevani osebi v tuji državi storili kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje. Pri tem se za očitani kaznivi dejanji glede na drugi odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1 ne ugotavlja niti dvojna kaznivost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z drugim odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) zoper obdolžena podaljšal pripor za dva meseca, in sicer za obdolženega A. A. do vključno dne 29. 1. 2025 do 13.15 ure, za obdolženo B. B. pa do vključno dne 29. 1. 2025 do 13.21 ure.

2.Uvodoma navedeni sklep s pravočasnima pritožbama izpodbijata zagovornika obdolženih.

3.Zagovornik obdolženega A. A. pritožbenih razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP izrecno ne zatrjuje, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje glede podane begosumnosti pri obdolženem ter sorazmernosti izrečenega oziroma podaljšanega ukrepa. Predlaga ugoditev pritožbi, odpravo izpodbijanega sklepa ter nadomestitev pripora z milejšim ukrepom kot je določitev varščine, obvezno javljanje na policijski postaji in odvzem potne listine.

4.Zagovornica obdolžene B. B. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Zatrjuje nepopolnost evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) ter izpodbija zaključek o obstoju begosumnosti ter nujnosti in sorazmernosti podaljšanega ukrepa. Predlaga ugoditev pritožbi, odpravo izpodbijanega sklepa oziroma nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, kot je določitev hišnega pripora, določitev in položitev varščine, obvezno javljanje na policijski postaji in odvzem potne listine.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprta obdolženca in sicer, da sta še vedno begosumna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben, da se lahko postopek predaja državi odreditve ENPP uspešno izvede, da zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenih milejših ukrepov in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obeh obdolženih tudi sorazmeren ukrep.

7.Po sedmem odstavku 24. člena ZSKZDČEU-1 se sme pripor po sklepu izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča podaljšati, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev.

8.Oba pritožnika zatrjujeta nepopolnost ENPP z dne 25. 10. 2024 ter ta očitek utemeljujeta s trditvami, da iz ENPP ne izhaja, česa konkretno naj bi bila obdolžena sploh osumljena oziroma kakšna je njuna vloga pri sicer nekonkretiziranem opisu kaznivega dejanja v ENPP. Takšen pritožbene trditve so neutemeljene, ker iz navedenih ENPP izhaja, da je bila podlaga za izdajo ENPP "sodni nalog", hkrati pa je navedena opravilna številka predkazenskega postopka, v okviru katerega je bila izdana ta sodna odločba, zato vsebina ENPP zadošča za izrek izpodbijanega ukrepa. Podrobnejša konkretizacija in točna navedba sodne odločbe pa bo predmet poslovanja v nadaljnjem postopku in predmet presoje tekom postopka predaje ob odločanju o predaji zahtevanih oseb.

9.Ker se šteje, da je utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitana jima kazniva dejanja, izkazan z izdajo ENPP, saj gre v konkretnem primeru za načelo medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe1, očitki zagovornikov obdolženih, da iz ENPP ni mogoče izluščiti niti opisa kaznivega dejanja, niti vloge posameznih obdolžencev, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja verjetnosti, ali sta zahtevani osebi v tuji državi storili kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje. Pri tem se za očitani kaznivi dejanji glede na drugi odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1 ne ugotavlja niti dvojna kaznivost. Glede na navedeno se tudi pritožbena zavzemanja, da medsebojno institucionalno zaupanje ne more prevladati nad posameznikovo pravico do osebne svobode, glede na prej povzeto načelo vzajemnega priznavanja odločb (3. člen ZSKZDČEU-1), izkažejo za neutemeljena.

10.Pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je pri obdolženima še vedno podan priporni razlog begosumnosti, saj se strinja, da glede na po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine, pri obdolženih še vedno obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi oba v primeru izpustitve na prostost, zapustila našo državo in tudi območje Evropske unije in s tem onemogočila izvršitev postopka predaje.

11.Pritožbi očitata, da glede navedenega pripornega razloga niso obrazloženi konkretni razlogi, temveč sklep vsebuje predvsem pavšalne navedbe glede hipotetične možnosti pobega. Pritožbeno sodišče takim pritožbenim očitkom ne sledi, saj je izpodbijani sklep glede razloga begosumnosti zadosti konkretiziran in obrazložen (glej točko 9 obrazložitve), da je mogoče preizkusiti zaključek sodišča prve stopnje o obstoju resne in konkretne nevarnosti pobega.

12.Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek utemeljilo z naslednjimi dejstvi: (-) da sta obdolžena tujca, državljana držav Ukrajine, Izraela in Cipra, (-) da Ukrajina in Izrael nista članici Evropske unije, (-) da ima obdolženi A. A. stalno prebivališče v Ukrajini, začasno pa na Cipru, obdolžena B. B. pa stalno prebivališče na Cipru, (-) da ju na Republiko Slovenijo ne veže nobena osebna ali dejanska navezna okoliščina, zaradi katere bi imela interes ostati in prebivati v naši državi in sta glede na navedeno obdolženca izredno mobilna ter (-) da po lastnih navedbah razpolagata s premoženjem večjega obsega, ki bi jima lahko omogočalo in olajšalo beg ter nato otežitev oziroma onemogočenje dokončanja postopka predaje.

13.Zagovornika obdolženih izpostavljata, da sta obdolžena poročena, imata mladoletnega otroka v starosti 5 let, obdolženi A. A. pa se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, kar bistveno zmanjšuje možnost in motiv za izogib kazenskemu postopku, vendar pritožbenega sodišča, ob po sodišču prve stopnje ugotovljenih in zgoraj povzetih okoliščinah, ne prepričata v napačnost zaključka o obstoju resne in konkretne nevarnosti obdolženih za beg. Kot je v zvezi s tem zaključkom pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, obdolžena na našo državo ne veže ničesar, saj tukaj nimata nobenega premoženja, zaposlitve in prebivališča, sta izredno mobilna, saj imata kar tri različna državljanstva ter po lastnih navedbah razpolagata s premoženjem večjega obsega. Pripornega razloga begosumnosti ne utemeljuje zgolj pobeg v matično državo, ki je v njunem primeru tudi Ukrajina in Izrael, zato tudi pritožbeno zatrjevano dejstvo s strani obeh obdolženih, da je tako v Ukrajini in Izraelu vojno stanje in da tja ne moreta pobegniti, ne omaje pravilnosti zaključka o njuni begosumnosti. Ker gre pri predmetni zadevi za kazenski postopek po ZSKZDČEU-1 oziroma ZKP, pa tudi pritožbeni očitki zagovornice obdolžene, da se sodišče ni opredelilo oziroma pri svoji odločitvi ni upoštevalo koristi otroka, niso utemeljeni. Na tem mestu pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da zagovornika obdolženih v odgovoru na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju za podaljšanje pripora koristi svoje 5 letne hčerke nista zatrjevala oziroma problematizirala (vpogled v l. št. 199-200 spisa ter l. št. 210-211 spisa).

14.Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben, nujen in tudi sorazmeren ukrep zoper oba obdolžena ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da je za očitani kaznivi dejanji predpisana kazen zapora do 8 let oziroma do 6 let, da obdolžena v naši državi nimata prebivališča, premoženja ali zaposlitve, sta državljana kar treh držav, po lastnih navedbah pa imata premoženje večje vrednosti in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad njuno pravico do osebne svobode.

15.Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj kot je pravilno in obrazloženo pojasnilo sodišče prve stopnje, ob premoženju kot sta ga obdolžena navajala, predlagani milejši ukrepi (določitev varščine, odvzem potne listine ter javljanje na policijski postaji), ne bi preprečili njunega morebitnega bega in zapustitve naše države ter posledične predaje državi prosilki. Zagovornika zatrjujeta nesorazmernost ukrepa in pretiran poseg v pravico obdolženih do njune osebne svobode ter v zvezi s tem izpostavljata, da je bila varščina predlagana v znesku 250.000,00 EUR za oba obdolžena, v zadevi Kavaški klan ter zadevi zoper bivšega katalonskega voditelja Puigdemonta pa so bili obdolženi izpuščeni na prostost proti plačilu bistveno nižje varščine. Vendar ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da imata obdolžena po lastnih navedbah (poleg ogromnega premoženja) mesečne prihodke v višini 160.000,00 EUR (vpogled v l. št. 23-24 spisa), pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je ob vsem ugotovljenem pripor edini ukrep, s katerim je mogoče doseči želeni cilj, da obdolžena ne bosta pobegnila iz naše države pred njuno predajo državi prosilki ter da navedeno pretehta nad pravico obdolženih do njune osebne svobode.

16.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornikov obdolženega in zagovornice obdolžene niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Iz 3. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da v postopkih po II. delu (kamor sodi tudi postopek za prijetje in predajo med državami članicami) ter po 8., 9., 9.a, 12., 14., 16., 17.a, 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.