Jedro

Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o višini denarne odškodnine (tč. I izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se znesek 10.750,00 EUR nadomesti z zneskom 5.250,00 EUR, znesek vsakega od petih obrokov v višini 2.150,00 EUR se nadomesti z zneskom 1.050,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (za 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 dalje do plačila) pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. III izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 do plačila, pri čemer zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, in sicer v petih letnih obrokih po 2.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 dalje. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 4.536,00 EUR.

2. Pravdni stranki sta zoper sodbo vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prave stopnje v novo odločanje. Meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, o odškodnini za telesne bolečine pa sodišče sploh ni odločilo, napačno pa je odločilo tudi o povrnitvi stroškov postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine napačno upoštevalo zgolj škodo, ki je tožniku nastala v obdobju izbrisa. Sodišče bi moralo upoštevati, da je trpel duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tudi po tem, ko je pridobil dovoljenje za prebivanje tujca v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tudi v premajhni meri upoštevalo, da bo rezidualna simptomatika prilagoditvene motnje pri tožniku trajala vse življenje. Iz izvida izvedenca namreč izhaja, da gre pri tožniku za trajno stanje. Sodišče je tudi v premajhni meri upoštevalo navedbe izvedenca, ko je skladno z Mednarodno klasifikacijo funkcioniranja razdelil okrnjenosti na posameznih življenjskih aktivnostih pri tožniku po posameznih življenjskih področjih z uporabo ocenjevalne lestvice. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnega odstotka zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ocenil, da je trajno skupno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika blage narave in jo v odstotku ocenil od 5 do 24 %, kar predstavlja relativno velik razpon. Sodišče bi moralo navedeni odstotek konkretneje določiti, ker tega ni storilo, sodba nima zadostnih razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je tožnik utrpel v času izbrisa. V tem delu gre za utrpele duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar sicer sodi pod odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, ki jo je tožeča stranka tudi uveljavljala. Sodba tudi o tem nima razlogov. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo ustrezno izračunati, v kolikšnem delu je tožeča stranka uspela po temelju in v kolikšnem delu po višini.

4. Toženka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ravnalo materialnopravno napačno, ko je kot vsebinsko primerljivo zadevo navedlo zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 255/2016 in tožniku odmerilo primerljivo odškodnino kot v omenjeni zadevi. Tožnik je bil v omenjeni zadevi izbrisan 11 let oziroma 131 mesecev in ne 8 let, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje. V domnevno primerljivi zadevi so bile ugotovljene okoliščine, ki kažejo na večje posledice izbrisa kot v obravnavni. Pri tožniku v obravnavani zadevi se niso pojavljale okoliščine, kot so se pri drugih izbrisanih, kot npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad zakona, družinskih vezi. Glede na navedeno bi odškodnina, ki jo je tožnik prejel na upravni enoti v višini 4.750 EUR zadostovala. Izbris pri tožniku tudi ni pustil opaznih posledic, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Opazne posledice prilagoditvene motnje ne izhajajo ne iz izvedenskega mnenja niti iz medicinske dokumentacije. Prav tako pa tudi nimajo opore v trditveni podlagi tožnika. Tako je napačna ugotovitev sodišča, da je tožnik zaradi prilagoditvene motnje trpel okrnjeno delazmožnost. Že dejstvo, da je tožnik v času izbrisa delal in da je bila II. kategorija invalidnosti podana šele 21. 9. 1999, ne izkazuje okrnjene delazmožnosti, kar pomeni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik tudi ni podal trditev, ki bi privedle do zaključka o zmanjšanju življenjskih aktivnosti na posameznih področjih. Tako ni podal trditvene podlage o okrnjenosti funkcioniranja na področju učenja in uporabe znanja ob pojavu spominov na stresorje, na področju splošnih opravil in zahtev, na področju sporazumevanja oziroma omejene in ovirane komunikacije z drugimi osebami, na področju gibanja zunaj in znotraj države ob neurejenih listinah (sodišče je celo samo ugotovilo, da tožnik ni utrpel posledic zaradi neurejenih potnih listin oziroma osebnih dokumentov in da mu gibanje ni bilo omejeno, prav tako pa mu ni grozil izgon iz države), okrnjeno funkcioniranje na področju skrbi zase, na področju življenja doma, na področju medsebojnih stikov in odnosov, na področju življenja v skupnosti, družbi in državi, kjer naj bi bil dolžnik okrnjen na področju prostočasnih aktivnosti in pri vključevanju v družbo. Navedenim ugotovitvam izvedenca je sodišče nepravilno sledilo, saj tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Sodišče je napačno ugotovilo škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in napačno določilo odškodnino. Napačna je tudi ugotovitev, da je prva epizoda shizofrenije vzročno povezana z dejanjem izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, da naj bi se razvila zaradi vzpostavitve stresorjem okoli izbrisa oziroma da naj bi hospitalizacijo podaljšala psihoza, ki se je pojavila med zdravljenjem zaradi prilagoditvene motnje oziroma stresa ob izbrisu. Med prvo hospitalizacijo 10. 2. 1992 in izbrisom ni nobene zveze. Izbris se je namreč zgodil 26. 2. 1992, v tem času pa je bil tožnik že hospitaliziran. V času prve hospitalizacije tožnik nikakor ni mogel vedeti, da je formalno izbrisan, zato tudi ni mogel trpeti nobenih posledic. Iz izvida izvedenca izhaja, da je bil tožnik napoten na bolnišnično zdravljenje zaradi depresivne simptomatike, ki s samim izbrisom ni imela povezave. Izvedenec je na zadnjem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je tožnik verjetno prejel informacijo o izbrisu med zdravljenjem in je zato prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, pri tem pa navedel, da gre le za njegovo domnevo. Tudi tožnik sam ni v nobeni vlogi, niti ko je bil zaslišan, navajal, da je med bolnišničnim zdravljenjem izvedel za izbris ali o tem dobil kakšne podatke. Ugotovitve sodišča, da je prva epizoda shizofrenije vzročno povezana z dejanjem izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da naj bi se razvila zaradi vzpostavitve stresorjev okoli izbrisa oziroma da naj bi hospitalizacijo podaljšala psihoza, ki se je med zdravljenjem pojavila zaradi prilagoditvene motnje oziroma stresa ob izbrisu, je v nasprotju z zapisnikom o izvedbi dokazov ter v nasprotju z drugimi listinami v spisu. Nobena hospitalizacija niti psihiatrično zdravljenje tožnika ni povezana z izbrisom. Sodišče tudi ni upoštevalo, da prilagoditvena motnja ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije in da jo je konstruiral šele izvedenec. Meni, da tožniku dodatna škoda zaradi izbrisa ni nastala oziroma je ta veliko manjša, kot jo je ugotovilo sodišče, ki je zato nepravilno določilo odškodnino.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali njuni zavrnitvi.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik je upravičenec do povračila škode po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP)1. Navedeni zakon je vzpostavil dva načina uveljavljanja povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in sicer uveljavljanje denarne odškodnine v upravnem postopku (določbe II. poglavja zakona) in uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku (določbe III. poglavja zakona). V upravnem postopku določen način odškodnine je odvisen od obdobja izbrisa upravičenca iz registra stalnega prebivalstva, za vsak zaključen mesec izbrisa pa je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine (7. člen ZPŠOIRSP). Upravičenec, ki ni zadovoljen s tako določeno odškodnino, jo lahko uveljavlja še v sodnem postopku (10. člen ZPŠOIRSP). Za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v sodnem postopku se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ZPŠOIRSP ne določa drugače (11. člen ZPŠOIRSP). Za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002 se uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)2. 8. Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v času do 26. 2. 1992 do 14. 2. 2000 oziroma 95 mesecev, za kar mu je bila v upravnem postopku že pravnomočno določena odškodnina v višini 4.750 EUR. V tem sodnem postopku je zahteval denarno odškodnino za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Tožnikov zahtevek za premoženjsko škodo je bil zavrnjen, njegovemu zahtevku za nepremoženjsko škodo pa je bilo delno ugodeno. Sodišče prve stopnje je nepremoženjsko škodo tožnika odmerilo v višini 15.500 EUR in mu po odštetju zneska odškodnine, določene v upravnem postopku (4.750 EUR), prisodilo 10.750 EUR denarne odškodnine. V pritožbenem postopku je sporen zgolj še obstoj oziroma odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Tožnik je zahteval denarno odškodnino za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic3. V teh primerih se je zato uveljavila enotna odmera odškodnine, znotraj katere pa mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine opraviti tudi primerjavo odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Da je razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode nelogično in neživljenjsko, je poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa je v razlogih sodbe sledilo razmejitvi odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode, kot jih je tožnik navedel v tožbenih trditvah in zatrjevano škodo tudi presojalo po posameznih oblikah, navsezadnje pa za vso ugotovljeno škodo določilo enotno odškodnino.

10. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da vtoževana škoda izvira iz duševne bolezni, ki je nastala v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Navajal je, da je bil začetek nastajanja škode pogojevan z dogodkom, do katerega je prišlo na Upravni enoti Ljubljana 26. 2. 1992, ko mu uradna oseba ni želela podaljšati veljavnosti osebne izkaznice. Dober mesec po navedenem dogodku naj bi duševno zbolel in bil hospitaliziran v UPK ... Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno zaključilo, da do v tožbi zatrjevanega sprožilnega dogodka ni prišlo 26. 2. 1992, saj je bil v tem času tožnik že hospitaliziran (od 10. 2. 1992). Prav tako je ugotovilo, da je bil tožnik tekom izbrisa ves čas zaposlen (v A., d.d.), da je 21. 9. 1999 dobil status invalida II. kategorije s pravico do dela s polovičnim delovnim časom, 1. 12. 2002 pa je postal invalid I. kategorije. Razlog tožnikove upokojitve je bila duševna bolezen - paranoidna shizofrenija (ob vzporednih drugih telesnih težavah - težave z vidom, hrbtenico), ki pa ni v vzročni zvezi z izbrisom. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je bil tožnik iz naslova zaposlitve deležen s tem povezanimi pravicami, ki se odražajo v njegovem socialno-ekonomskem statusu in v zavarovanjih.

11. Sodišče prve stopnje je obstoj nepremoženjske škode ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca psihiatrične stroke prof. dr. B. B. Ta je ugotovil, da je pri tožniku prisotna psihična motnja, in sicer paranoidna shizofrenija. Gre za več vzročno pogojeno psihično motnjo s prevladujočim deležem genetskih dejavnikov, ki se je pri tožniku pojavila že pred izbrisom iz registra prebivalstva. Zaradi nje je bil tožnik, že pred izbrisom hospitaliziran, čeprav takrat še ni bila prepoznana. Razlog za napotitev tožnika na bolnišnično zdravljenje je bila depresivna epizoda in samomorilna ogroženost ob znižanem razpoloženju. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, ko je navedlo, da tožnikovih hospitalizacij4, razen prve, ni mogoče povezovati s tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je bil tožnik sicer hospitaliziran zaradi shizofrenije, njegovo hospitalizacijo pa je podaljšala psihoza, ki se je pojavila med zdravljenjem zaradi stresa ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva.

12. S tožnikovo duševno boleznijo (paranoidna shizofrenija) bi bilo torej mogoče povezovati zgolj trajanje prve hospitalizacije. Kar bi torej lahko bilo sporno, je zgolj vprašanje, ali je pojav psihoze med tožnikovo prvo hospitalizacijo, ki je bolnišnično zdravljenje podaljšala (do 2. 4. 1992), v vzročni zvezi s tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Izvedenec je pri ustnem podajanju svojega mnenja na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedel, da bi lahko bila izpostavitev stresu zaradi izbrisa sprožilni dejavnik s prvo psihotično epizodo, to pa zato, ker, kot navaja, nekako časovno sovpada z njenim nastankom, da pa ne more vedeti, ali je tožnik res prejel informacije o izbrisu med zdravljenjem oziroma ali jih je prejel pred pojavom psihoze, v katero je prešla depresivna psihoza, zaradi katere je bil tožnik hospitaliziran. Iz takšnih navedb izvedenca pa ni mogoče sklepati na obstoj vzročne zveze med izbrisom in nastopom (prve) psihoze, predvsem pa ne, ali je navedena okoliščina (prehod iz depresivne v psihotično epizodo) sploh vplivala in na kakšen način na pojavnost škode ter na njen obseg, kar je za ugotovitev nepremoženjske škode in njeno odmero edino pravno relevantno. Tožnik v zvezi s tem ni postavil nikakršnih trditev, zato navedene okoliščine (podaljšanje hospitalizacije) pri odmeri odškodnine tudi ni mogoče upoštevati.

13. V zvezi z izbrisom pa je bila v postopku ugotovljena druga psihična motnja - prilagoditvena motnja5, ki sodi v skupino s stresom povezanih psihičnih motenj in se kaže predvsem s simptomi povečane anksioznosti in znižanega razpoloženja, vendar v relativno blagi intenziteti, ker je časovno omejena na trajanje izpostavitve posameznika stresorjem in še določeno obdobje po tem. Izvedenec je ugotovil, da je navedena motnja trajala v času izbrisa in da je zaradi nje tožnik trpel zaradi negativnih čustvenih stanj, in zaradi okrnjenosti funkcioniranja na različnih področjih.

14. Tožnikovo funkcioniranje na različnih področjih pa je dodatno krnila še tožnikova duševna bolezen - paranoidna shizofrenija, ki sicer ni v vzročni zvezi z izbrisom. Prav zaradi te se je pri tožniku pojavljala izkrivljenost dojemanja okolja z doživljanjem tudi nerealnih nevarnosti, kar je pogojevalo njegovo večjo opreznost ob vstopanju v razne aktivnosti. V teh izvedenčevih navedbah je tudi odgovor na pritožbeni očitek toženke, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev tožnikove okrnjene delazmožnosti.

15. Iz navedenega razloga je bil tožnik po ugotovitvah izvedenca omejen v življenjskih aktivnostih6, vendar pa je bila intenziteta teh omejitev nizka. Izvedenec je navedel, da je šlo v času izbrisa za zmerno nato pa za relativno blago intenziteto. Tožnik neutemeljeno zahteva od sodišča natančno odstotkovno opredelitev zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar glede na navedbe sodnega izvedenca ni mogoče. Glede na navedeno pa takšna odstotkovna opredelitev tudi v ničemer ne bi mogla vplivati na odmero denarne odškodnine. Hkrati je sodni izvedenec ugotovil, da se pri tožniku tudi po obdobju izbrisa in kot posledica izbrisa pojavlja rezidualna simptomatika prilagoditvene motnje s pojavljanjem negativnih čustvenih stanj ob pojavljanju spominov na obdobje izbrisa, kar bo trajalo tudi v prihodnje. Ne drži torej tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje te okoliščine ni upoštevalo.

16. Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih. Pritrditi je treba toženki, da obravnavani primer ni primerljiv s tistim iz zadeve II Ips 255/2016, v kateri je tožnikov neurejen status trajal približno 11 let ne pa 8, kot je navedlo sodišče prve stopnje, pri tem pa je prišlo pri oškodovancu za tako visoko stopnjo trpljenja zaradi izbrisa, da je terjalo zdravljenje pri psihiatru, kar je bilo torej v vzročni zvezi z izbrisom. Glede na ugotovljene okoliščine v tem primeru in glede na materialnopravno izhodišče iz 200. člena ZOR predstavlja pravično denarno odškodnino, ki jo je tožniku dolžna plačati toženka, znesek 10.000,00 EUR, kar predstavlja približno 8 mesečnih neto plač v času izdaje sodbe7. Takšna odškodnina je tudi v ustreznem razmerju z drugimi sodno določenimi odškodninami zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 5.250 EUR (znesek 10.000 EUR zmanjšan z v upravnem postopku priznanih 4.750 EUR) v petih obrokih po 1.050 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo in glede odločitve o glavni stvari v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev, ko navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, v kolikšnem delu je tožnik uspel po temelju in v kolikšnem delu po višini. Dokazni postopek v tej pravdi je tekel predvsem glede vprašanja enega od elementov odškodninskega delikta, in sicer nastanka škode, zato je s tem povezanih tudi večina nastalih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožniku v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala škoda, vendar ne v tolikšnem obsegu, kot je tožnik navajal v svoji tožbi. Po višini pa tožnik s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspel, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je materialnopravna podlaga za odločitev o stroških drugi odstavek ne pa tretji odstavek 154. člena ZPP. Iz drugega odstavka pa izhaja, da je treba pri presoji stroškovnih zahtevkov ob delnem uspehu strank upoštevati vse okoliščine primera. To pomeni, da ne gre slediti zgolj matematični logiki uspeha glede na višino vtoževane obveznosti. Upoštevajoč vse okoliščine primera je pritožbeno sodišče odločilo, da je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopke in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na istem določilu ZPP. Vsaka od pravdnih strank je imela v pritožbenem postopku delni uspeh, zato naj vsaka sama krije svoje stroške tega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 99/13, 24/18 - Odločba OS 85/18. 2 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l., št. 83/01, ...) 3 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2017. 4 Do vložitve tožbe je bil tožnik trinajstkrat hospitaliziran. 5 Obstoj te je ugotovil sodni izvedenec psihiatrične stroke, v katerega ugotovitve, zaradi strokovnega znanja, s katerim sodišče in stranke ne razpolagajo, ne gre dvomiti. 6 Izvedenec jih je naštel: splošna opravila in zahteve, gibanje, skrb zase, življenje doma, medosebni stiki in odnosi ... 7 V avgustu 2021 je znašala povprečna mesečna neto plača 1.228,05 EUR.