Jedro

Prosilec ima možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila brezplačno pravno pomoč, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, pa določi to osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. Zakon torej pri izbiri in določanju izvajalcev brezplačne pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo Bpp 273/2022 z dne 13. 5. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je toženka odločila: da se ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP), ki jo je 19. 4. 2022 vložil A. A., in se mu dodeli izredna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi zoper prosilca kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod št. I K 46342/2021, in sicer od 20. 4. 2022 do vročitve sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka); da se prošnja za BPP v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje na drugi stopnji v navedenem kazenskem postopku, zavrne (II. točka izreka); da se za izvajanje odobrene BPP določi odvetnik B. B. iz A., d. o. o., ..., Ljubljana (III. točka izreka) ter kako je izvajalec BPP dolžan ravnati z napotnico po končani storitvi pravne pomoči (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec A. A. (s stalnim prebivališčem ..., začasnim pa v ZPKZ Koper, Ankaranska 3, Koper) v obravnavani prošnji uveljavljal dodelitev BPP za pravno svetovanje na prvi in drugi stopnji v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 46342/2021 ter predlagal izvajalca BPP. Toženka obrazloži, da se pri odločanju o dodelitvi BPP, skladno z 11. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji. Glede na relevantne določbe ZBPP in Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) ugotavlja, da prosilec izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, v zvezi z odobreno BPP iz I. točke izreka odločbe pa je izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP. Pri tem navaja, da je kazenska zadeva pomembna za osebni in socialno - ekonomski položaj prosilca, saj se mu očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katero je zagrožena kazen zapora do petih let oziroma od enega do osmih let. Pravica do BPP je v kazenskih postopkih še posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot bistveni element pravice do poštenega sojenja, zaradi česar je treba obdolžencu, ki mu grozi odvzem prostosti in ki si zagovornika v kazenskem postopku ne more sam privoščiti, to dodeliti v obliki BPP. V zvezi s časovno zamejitvijo odobrene BPP toženka citira drugi odstavek 11. člena ZBPP. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da lahko po določbah prve in druge alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP določi drugačen obseg posameznih oblik BPP od predlaganega, če oceni, da bo tudi tako dosežen pričakovani rezultat. Prosilec je navedel, da potrebuje BPP tudi za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem kazenskem postopku pred sodiščem na drugi stopnji. Vendar dodelitev takšne BPP preprečuje še nezaključen kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje, v tem delu je prošnja za BPP trenutno nerazumna, ker je preuranjena in tako niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Ko bo postopek pred sodiščem prve stopnje zaključen, pa bo tožnik lahko vložil novo prošnjo za BPP. Sklepno toženka še obrazloži, da je izvajalca BPP določila upoštevajoč določbe prvega odstavka 29. člena in prvega odstavka 30. člena ZBPP ter željo prosilca.

3. Državno odvetništvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožnica) je vložilo tožbo zoper izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v I. točki izreka, to je v delu glede neomejene dodelitve izredne BPP, odpravi in samo meritorno odloči o omejitvi pravice na način, da se upravičencu dodeli BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v predmetni kazenski zadevi, brez pravice do povračila stroškov, potrebnih za prihod izbranega odvetnika na razdalji med Ljubljano in Koprom oziroma za njegov prihod do kraja (začasnega) bivališča in kraja sojenja; podrejeno pa tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje z napotkom, da pri ponovnem odločanju upošteva stališča sodišča. 4. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe, tožnica navaja, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj je bilo prošnji za dodelitev BPP ugodeno v celoti oziroma tudi v delu, kjer je prosilec zahteval odvetnika iz relativno precej oddaljenega kraja. Kot poudarja tožnica, bi bilo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in okoliščin primera ter pravilni uporabi določb ZBPP (zlasti njegovega namena in splošnih načel) treba dodeljeno BPP omejiti tako, da ne zajema kritja stroškov, povezanih z izbiro odvetnika iz drugega območja. Toženka ni upoštevala, da je imel prosilec vsaj do 6. 4. 2022 drugega odvetnika, kasneje (14. 4. 2022) pa je vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP. V njej ni pojasnil, zakaj bi ravno z izbranim odvetnikom praktično čez noč ustvaril zaupen odnos in tudi ne, da bi imel izbrani odvetnik specialno znanje za zastopanje. Prosilec, ki je bil v priporu od 27. 8. 2021, je izbranega odvetnika prvič videl šele, ko sta skupaj izpolnila prošnjo za BPP, kar kaže, da si z njim ni mogel zgraditi posebnega zaupnega odnosa. Iz vrste kaznivega dejanja, ki ga je obtožen, ter opisa njegovih znakov pa tudi ni moč sklepati, da bi bilo za zastopanje potrebno posebno specialno znanje odvetnika. Tožnica meni, da z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP-B) v letu 2008 sprejeta možnost izbire odvetnika ni bila predvidena kot absolutna izbira prosilca, brez utemeljitve razlogov zanjo. Za takšno razlago 14. člena ZBPP-B ni podlage, saj gre za javna, proračunska sredstva, pri porabi katerih je treba spoštovati tudi druge predpise, npr. Zakon o javnih financah in v njem določeni načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Prosta izbira odvetnika ni vedno povezana z uresničevanjem pravice do sodnega varstva in tudi ne brezpogojno z načelom enakopravnosti strank, ne glede na njihov socialni položaj. Sodišče oziroma toženka bi morala v konkretni zadevi pravico do sodnega varstva in enakih pravic tehtati tudi z vidika smotrne in koristne porabe javnih sredstev, saj se skozi to posredno uresničuje ustavno načelo socialne države. Tudi splošna določba tretjega odstavka 1. člena ZBPP dopušča, da se upravičencu sredstva za pokritje stroškov BPP krijejo le delno. Ob tehtanju te sorazmernosti bi morala toženka upoštevati, da je prosilec, obtožen velike tatvine, odpovedal pooblastilno razmerje prejšnjemu odvetniku, pri čemer ni izbral nobenega izmed 32 odvetnikov, vpisanih v imenik odvetnikov za BPP pri koprskem območnem zboru Odvetniške zbornice, ampak odvetnika iz več kot 100 km oddaljene Ljubljane, kar, kot utemeljuje tožnica, pomeni višje pričakovane stroške iz naslova potnih stroškov in porabljenega časa za potovanje.

5. V nadaljevanju tožbe tožnica pojasnjuje, da se je sodna praksa do tega vprašanja različno opredeljevala. Pred ZBPP-B (in tudi še nekoliko kasneje) je bilo zavzeto stališče, da je skladno z načelom ekonomičnosti in hitrosti razumno in pravilno, da je prosilcu za BPP določen odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 73/2007 ter sodbi Upravnega sodišča III U 204/2013 in I U 85/2017). Tudi Višje sodišče v Ljubljani (sklep I Cp 3099/2014) je navedlo, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa, vendar mora biti njena zahteva razumna ali pa morajo biti za izbiro točno določenega odvetnika podani posebni pogoji. Pozneje pa so sodišča dopuščala prosto izbiro odvetnika z utemeljitvijo, da načela ekonomičnosti vodenja postopka iz 37. člena ZBPP ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti odločitve, konkretno z omejevanjem prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški izvajanja BPP nižji (tako Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 62/2017, takšnemu stališču v zadnjih odločitvah sledi tudi Upravno sodišče, npr. v zadevi III U 9/2017). Pri tem tožnica navaja, da je v zadevi III U 9/2017 sodišče odločalo o tožbi, ki jo je za priznanje vseh stroškov postopka vložil odvetnik, ko je bila upravičencu že dodeljena BPP v celoti za izbranega odvetnika iz drugega kraja, zato omenjena zadeva ni primerljiva s to tožbo. Tožnica sklepno ponavlja, da toženka ni opravila testa sorazmernosti med pravico prosilca do izbire odvetnika in obsegom BPP, ki bo prosilcu zagotavljal uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, ob upoštevanju smotrne in učinkovite porabe javnih sredstev. Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov glede konkretnih okoliščin na strani prosilca, ki bi utemeljevale neomejeno dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje po izbranem odvetniku iz več kot 100 km oddaljenega kraja, zato je nezakonita.

6. Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo Bpp 273/2022, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. S tožbo in nadaljnjim potekom upravnega spora sta bila glede na določbe 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) seznanjena še upravičenec do BPP A. A., ki svojega odgovora na tožbo ni podal in se postopka v upravnem sporu niti s kakšnimi drugimi opravljenimi dejanji ni udeleževal, ter odvetnik B. B. iz A., d. o. o., ki v vlogah zavrača tožničina stališča. Sklicuje se predvsem na strankino svobodno izbiro zagovornika, v kontekstu katere je treba razumeti tudi povrnitev njegovih stroškov, ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožnica v nadaljnjih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in stališčih ter jih dodatno argumentira ter opozarja, da izbrani odvetnik prepogosto obiskuje stranke.

9. Sodni senat je s sklepom III U 131/2022-32 z dne 14. 10. 2022 na podlagi določb tretje alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka pod I. točko izreka prosilcu dodelila izredno BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v predmetnem kazenskem postopku, vodenem pri Okrožnem sodišču v Kopru, pod III. točko izreka za izvajanje odobrene BPP določila odvetnika B. B. iz A., d. o. o. iz Ljubljane. Tožnica odločbo izpodbija, ker meni, da bi toženka, kolikor je za izvajanje BPP na predlog prosilca določila odvetnika iz Ljubljane, torej kraja, ki je oddaljen od tožnikovega prebivališča in kraja sojenja, morala odobreno BPP omejiti tako, da ne bi zajemala stroškov, potrebnih za prihod izbranega odvetnika do Kopra kot kraja sojenja in začasnega bivališča prosilca.

12. Pravno podlago za odločanje v zadevi predstavljajo določbe ZBPP. Po tretjem odstavku 1. člena tega zakona BPP pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Kot določa prvi odstavek 26. člena ZBPP, se BPP v isti zadevi lahko dodeli v naslednjih oblikah: - za pravno svetovanje; - za sestavo, overitev in potrditev listin o pravnih razmerjih, dejstvih in izjavah; - za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave; - za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji; - za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi; - za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo; - za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči; - za pravno svetovanje in zastopanje pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti; - kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

13. BPP se dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena (prvi odstavek 28. člena ZBPP). Na podlagi drugega odstavka tega člena pa pristojni organ za BPP lahko: - določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; - dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji); - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja; - omeji BPP na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški, - iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 24. člena tega zakona, upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek BPP, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena BPP, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči. Dodelitev BPP lahko veže tudi na določen rok ali pogoj (tretji odstavek 28. člena ZBPP).

14. Pravno pomoč po ZBPP v skladu s prvim odstavkom 29. člena izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo, ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat. V skladu s prvim odstavkom 30. člena ZBPP lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, in jo navede v prošnji BPP. Če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki mu ga za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP). Po šestem odstavku tega člena je za pravno pomoč po ZBPP odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Kakršnikoli dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, so nični (sedmi odstavek 30. člena ZBPP). Dodati je treba še, da Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT, glej 10. člen) ureja pravico odvetnika do plačila prevoznih stroškov in parkirnine, če so ti izdatki v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko.

15. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanj, povezanih s pravilno uporabo prvega (in drugega) odstavka 30. člena ZBPP, že opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017. Glede na tožbene navedbe, da se je sodna praksa do tega različno opredeljevala, sodišče pojasnjuje, da je bila upravnosodna praksa v preteklosti res drugačna, vendar je vzrok za to predvsem v spremembi zakonodaje. Sodne odločitve, na katere se v tožbi sklicuje tožnica, so bile sprejete v času, preden je stopila v veljavo novela ZBPP-B, oziroma pomenijo odločitve v zadevah, kjer je bilo treba uporabiti prej veljavno ureditev, ki je bila drugačna. Tožnica se tako neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007, saj se v njej zavzeto stališče nanaša na razlago prvega odstavka 30. člena ZBPP pred uveljavitvijo ZBPP-B. Po uveljavitvi te novele pa je Vrhovno sodišče ta vprašanja, kot že navedeno, obravnavalo v zadevi X Ips 62/2017, kjer je obrazložilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca BPP. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč; le če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi to osebo organ za BPP po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev BPP omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

16. Vrhovno sodišče je dalje pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval ZBPP-B. Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev (Poročevalec DZ, št. 131/2007) v zvezi z omenjenim načelom izpostavil, da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca BPP, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj BPP posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave in načelo socialne države iz 2. člena Ustave. Glede možnosti prosilca, da sam izbere izvajalca BPP, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le če si ga prosilec sam ne izbere, mu bo dodeljen s strani pristojnega organa. Po ureditvi, ki je veljala do sprejema ZBPP-B, je lahko prosilec za izvajalca izbral le odvetnika s seznama, ki ga je organu predložil območni zbor odvetnikov oziroma s seznama, ki ga je predložila Notarska zbornica Slovenije, oziroma iz registra, ki ga je vodilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po stališču predlagatelja novele ZBPP-B se s takšno omejitvijo pri izbiri izvajalca prosilca spravlja v neenak položaj v pravici do sodnega varstva z osebami, ki si pooblaščenca prosto izbirajo, novela ZBPP-B pa to odpravlja in daje tudi prosilcu za BPP možnost izbire izvajalca te pomoči. Opisana stališča so bila upoštevana v 14. členu ZBPP-B, s katerim sta bila spremenjena dotedanja prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP. Obrazložitev k temu členu, poleg sklicevanja na pomen proste izbire za zgraditev zaupnega odnosa med klientom in odvetnikom, posebej dodaja, da prosta izbira ni omejena le na listo, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi storitve plačal sam. To pomeni, da si lahko izbere tudi odvetnika, ki ni na omenjeni listi. Da bi bila ta razširjena izbira vezana izključno na odvetnike s sedežem na teritoriju območnega zbora, to je sedežem na območju okrožnega sodišča, pri katerem je prosilec vložil prošnjo za BPP oziroma kjer ima stalno ali začasno prebivališče, iz predloga ne izhaja, tako kot tudi ne iz zakonskega besedila. Te meje ne postavlja niti neopredeljen obseg finančnih sredstev osebe, s katero naj bi se prosilec izenačil, saj ni izključeno, da si oseba z "zadosti sredstvi, da si nudenje pravne pomoči lahko zagotovi brez pomoči države," ne bi izbrala odvetnika iz drugega sodnega okrožja (11., 12. in 13. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 62/2017).

17. Vrhovno sodišče je ob tem še navedlo, da ne izključuje, da bi zakonodajalec prosilčevo prosto izbiro lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil in je spremenil dotlej veljavni prvi odstavek 30. člena ZBPP tudi v delu, ki je pristojnemu organu do tedaj omogočal, da za izvajanje pravne pomoči ni določil odvetnika ali osebe, ki jo je predlagal prosilec, pri čemer je moral v odločbi navesti razloge za takšno odločitev. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča tudi izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja (14. točka obrazložitve sklepa X Ips 62/2017).

18. Na podlagi vsega navedenega sodišče sodi, da ni podlage za sprejem odločitve, za kakršno se v tožbi zavzema tožnica. Iz prošnje v upravnem spisu izhaja in med strankami ni sporno, da je prosilec predlagal izvajalca BPP, zato je toženka ravnala pravilno in skladno s prvim odstavkom 30. člena ZBPP, ko je temu predlogu v izpodbijani odločbi sledila. Pri tem glede na opisano zakonsko ureditev tudi ni imela podlage, da prosilcu omeji dodeljeno BPP na način, da ta ne zajema stroškov za prihod izbranega odvetnika do kraja sojenja oziroma (začasnega) bivališča prosilca.

19. Prav o tem se je (drugače kot to v tožbi navaja tožnica) tukajšnje sodišče že izreklo v sodbi III U 9/2017 z dne 22. 2. 2017. Pojasnilo je, da ZBPP z generalno določbo tretjega odstavka 1. člena sicer dopušča možnost, da se upravičencu do BPP sredstva za pokritje stroškov sodnega postopka iz BPP krijejo le delno. Konkretne pogoje oziroma omejitve obsega odobrene oblike BPP pa določa 28. člen ZBPP (tako tudi obrazložitev k spremembi tega člena v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP-C, Poročevalec DZ RS z dne 12. 12. 2014). Vendar pa nobena od možnosti iz (drugega odstavka) 28. člena ZBPP ne ustreza v zadevi III U 9/2017 izpodbijani odločitvi, za kakršno se zavzema tudi tožnica v tem upravnem sporu. Takšna odločitev bi namreč po vsebini pomenila (tudi) odločitev, da toženka odvetniku, ki ga je določila za izvajanje odobrene BPP, nekaterih s tem nastalih stroškov ne bo plačala. Za to pa ni podlage v zakonski ureditvi iz ZBPP, po kateri si lahko prosilec prosto izbere osebo za izvajanje BPP, odvetnik, ki je določen za izvajanje BPP, pa ima za opravljene storitve pravico do nagrade in povračila stroškov (vključno s potnimi) v višini, izračunani po OT.

20. Tožnica meni, da pravica do BPP in v tem okviru pravica do izbire odvetnika ni neomejena ter da je pri odobravanju BPP, ker gre za javna, proračunska sredstva, treba upoštevati tudi stroške in uresničevanje pravice do sodnega varstva omogočiti čim večjemu krogu oseb, ki za to izpolnjujejo pogoje. Tej argumentaciji bi sodišče lahko sledilo, če bi zakonodajalec načela, na katera se sklicuje toženka, temu ustrezno konkretiziral v ZBPP. Vendar določbe tega zakona, ki konkretno urejajo predvidene oblike in omejitve obsega odobrene BPP, pravico prosilca do izbire izvajalca BPP in pravico z odločbo določenega izvajalca BPP do plačila za opravljene storitve, ne dajejo podlage za odločitev, za katero se zavzema tožnica. Iz določb ZBPP ne izhaja, da bi moral prosilec bodisi izbrati odvetnika z območja sodišča, pri katerem se bo vodil postopek, bodisi s posebnimi razlogi utemeljiti izbiro odvetnika z drugega območja, ampak je glede na veljavno ureditev prosilčeva izbira odvetnika v okviru izvajalcev BPP prosta. V vprašanje, ali je zakonska ureditev primerna oziroma smotrna, pa se sodišče, kot je navedlo že v zadevi III U 9/2017, ne more spuščati, ampak je to stvar presoje zakonodajalca.

21. Glede na vse povedano sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre v zadevi predvsem za vprašanje razlage materialnega prava. Poleg tega so stranke tudi pisno soglašale, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi pisnih vlog in dokazov brez glavne obravnave ter so se glavni obravnavi odpovedale (279.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), razen upravičenca do BPP, ki pa z dejanji v postopku upravnega spora, čeprav mu je bila dana možnost za to, ni sodeloval; tudi sicer pa odločitev sodišča ne spreminja njegovega pravnega položaja.

**K II. točki izreka:**

23. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob tem v zvezi z zahtevo odvetnika B. B. iz A., d. o. o. kot stranskega intervenienta oziroma stranke z interesom v tem upravnem sporu, naj mu stroške postopka povrne tožeča stranka, sodišče dodaja, da tej zahtevi ni sledilo, ker glede na stališča, kot so pojasnjena v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, stranka z interesom s svojimi vlogami ni pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).