Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni pretrgana vzročna zveza med najdenim zapuščenim materialom in nastalo poškodbo, če je bil tak material najden in odnešen s kraja najdbe po otroku brez vednosti staršev in je otrok iz njega (bombe) demontiral detonator, zaradi česar je prišlo do eksplozije in poškodbe otroka.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 1.9.1995.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila prvostopno odločbo in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. Navaja, da je prvostopni organ priznal tožniku status civilnega invalida vojne v nasprotju z materialnim predpisom (1. in 2. člen Zakona o civilnih invalidih vojne). Invalidnost tožnika je nastala zaradi poškodbe, ki jo je povzročila eksplozija vojaškega materiala oziroma detonatorja bombe italijanske izdelave. Ker po izjavi tožnika, ta je bombo, ki naj bi jo leta 1949 našel na poti iz šole, naskrivaj prinesel domov, jo nato poskušal odpreti tako, da je po njej tolkel in jo nato zažgal, vse z namenom, da dobi detonator tega eksplozivnega telesa, te zaradi navedenih okoliščin ni mogoče šteti za zapuščen vojaški material iz 2. odstavka 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne, dobljene poškodbe pa ne za poškodbo, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu. S tem, ko je tožnik vojaški material odnesel s kraja, kjer ga je našel in ga poskušal razstaviti z določenim namenom, je ta izgubil lastnost zapuščenega vojaškega materiala, pretrgana pa je tudi vzročna zveza med najdbo materiala in nastankom poškodbe. Zato tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic civilnega invalida vojne.
Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Navaja, da je bombo, ki jo je našel na poti iz šole, naskrivaj, brez vednosti staršev, odnesel domov in ker kot otrok ni znal demontirati detonatorja, je po njej tolkel in jo zažgal, pri tem pa je detonator eksplodiral in mu potrgal prste leve roke in poškodoval desno oko. Tožena stranka sklepa, da je bomba s tem, ko jo je tožnik odnesel s kraja, kjer jo je našel, izgubila lastnost zapuščenega vojaškega materiala, ni obrazložila. Iz določbe, na katero se tožena stranka sklicuje, to ne izhaja. Kot otrok, star 11 let, tožnik za svoja dejanja ne more biti odgovoren in tudi se mu ne more pripisovati razumevanja pomena navedenega ravnanja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Tožba je utemeljena.
Po določbi 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne - ZCI (Ur. l. RS, št. 56/92) je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko in funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. V zadevi je sporno pravno vprašanje, kaj je v smislu navedene zakonske določbe šteti za poškodbo, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu, kar je zakonski predpogoj za priznanje statusa civilnega invalida vojne - žrtve vojnega materiala. Tožena stranka v izpodbijani odločbi izključuje vsakršen poseg v ta zapuščeni vojaški material. Sodišče se z navedenim stališčem tožene stranke ne more strinjati. Sicer v stvari ni sporno, da do navedene poškodbe ni prišlo na mestu najdbe bombe, vendar ne glede na to pravno pomembno okoliščino sodišče opozarja, da je v tem primeru enako pravno pomembna tudi okoliščina, da je bila navedena bomba najdena po otroku. Glede na splošno znano dejstvo, da otroke, še posebej pa fante tedanje tožnikove starosti (11 let) strelno orožje in sploh strelni material posebej privlači, je od njih v primerih, ko tak material najdejo, nerealno pričakovati oziroma od njih zahtevati enako ravnanje kot od odraslih oseb, ki so sposobne presojati svoja ravnanja in zanje tudi odgovarjati. V skladu z navedenim je po mnenju sodišča šteti bombo, ki je tožniku (kot 11 letnemu otroku) leta 1949 povzročila poškodbo, za zapuščeni vojaški material, ne glede na okoliščino, da do poškodbe ni prišlo na samem kraju najdbe te zapuščene bombe. To nadalje tudi pomeni, da ni podano pretrganje vzročne zveze med tožnikovo poškodbo in najdenim zapuščenim vojaškim materialom, na kar tožena stranka opira svojo odločitev.
Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).