Jedro

Pri presoji ničnosti zaradi nagiba je relevanten nedopusten nagib. Interpretativno vodilo pri opredelitvi nedopustnega nagiba je uzakonjeno v drugem odstavku 39. člena OZ. Oškodovanje upnikov družbe in oškodovanje proračuna RS pomeni protipravno ravnanje, zato je nična pogodba, ki je sklenjena s takim namenom.

Dogovor med prodajalcem in kupcem, s katerim se kupec zaveže plačati tretjemu (hipotekarnemu upniku) in slednji pri tem ne sodeluje, ima pravno naravo prevzema izpolnitve.

Ugotavljanje notranjega odnosa stranke do ravnanja (t. i. „dejstva notranjega življenja“) predstavlja ugotavljanje dejstev (in ne pravno sklepanje).

Zaradi načela kavzalnosti, ki opredeljuje povezanost med zavezovalnim pravnim poslom in razpolagalnim pravnim poslom, je pravilna odločitev sodišča o ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je: - v tretjem odstavku I. točke izreka, - v tretji alineji II. točke izreka, - v zadnjem odstavku II. točke izreka glede parcel št. 000, k. o. X, do 1/1; parc. št. 001, k. o. X, do 1/1; parc. št. 002, k. o. X, do 1/1; parc. št. 003, k. o. X, do 3/10 ter parc. št. 004, k. o. X, do 3/10 in - v III. točki izreka.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so nične prodajne pogodbe, ki so jih sklenile pravdne stranke, in sicer prodajna pogodba med tožnikom in prvim tožencem z dne 11. 7. 2012, prodajna pogodba med prvim in drugim tožencem z dne 30. 7. 2012 in prodajna pogodba med drugim in tretjim tožencem z dne 27. 9. 2012 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da so vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah neveljavne in odločilo, da se izbrišejo ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (II. točka izreka). Tožencem je nerazdelno naložilo povrnitev 19.169,83 EUR pravdnih stroškov tožnika (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tretji toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da „je prodajna pogodba med drugim in tretjim tožencem veljavna“ oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba tretjega toženca je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Priglasil je pritožbene stroške.

Dosedanji potek postopka in relevantno dejansko stanje

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost prodajne pogodbe med tožnikom in prvim tožencem z dne 11. 7. 2012 in prodajne pogodbe med prvim in drugim tožencem z dne 30. 7. 2012, in sicer zaradi namena oškodovanja tožnikove stečajne mase in oškodovanja proračuna Republike Slovenije. Iz podatkov spisa izhaja, da zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v posledici pravnomočne odločitve ti dve pogodbi nični.

5. Tretji toženec je z drugim tožencem sklenil prodajno pogodbo z dne 27. 9. 2012, s katero mu drugi toženec ni prenesel vseh nepremičnin, ki jih je pred tem sam pridobil od prvega toženca, temveč so bile predmet pogodbe z dne 27. 9. 2012 le naslednje nepremičnine (parcele): št. 000, k. o. X, do 1/1; parc. št. 001, k. o. X, do 1/1; parc. št. 002, k. o. X, do 1/1; parc. št. 003, k. o. X, do 3/10 ter parc. št. 004, k. o. X, do 3/10. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so pravdne stranke v kratkem časovnem obdobju sklenile verigo prodajnih pogodb kot odziv na vložen predlog za začetek stečajnega postopka nad tožnikom s strani banke (hipotekarne upnice). S sklenjenimi pogodbami so skušale stranke ogoljufati upnike in državni proračun, saj zaradi odtujitve nepremičnin tožnik (sedaj stečajni dolžnik) ni imel nikakršne stečajne mase več.

7. Tretji toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sodeloval, saj odgovora na tožbo ni vložil in tudi ni pristopil na prvi narok za glavno obravnavo 10. 6. 2014. Zato so tudi ostale neprerekane tožnikove tožbene navedbe, da je bil namen sklenjenih pogodb oškodovanje tožnikovih stečajnih upnikov. Tožnik je namreč trdil, da so pogodbe vsebovale le zavezo o poplačilu hipotekarnega upnika v višini njegove terjatve, v presežku nad tem zneskom pa ni bila določena obveznost plačila tožniku. Zato je bil namen pravdnih strank s prenosom lastninske pravice na nepremičninah v presežku (tj. razliki med vrednostjo nepremičnine in vrednostjo poplačila hipotekarnega upnika) protipravno obogateti in v tem obsegu zmanjšati stečajno maso.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

8. Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, načeloma ne vplivajo na njeno veljavnost (prim. prvi odstavek 40. člena OZ). V skladu z drugim odstavkom 40. člena OZ pa je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Nagibi (motivi), ki stranko vodijo k sklenitvi pogodbe, so številni konkretni in posamični interesi, zaradi katerih je pogodbena stranka izjavila voljo za sklenitev pogodbe. Nekateri od njih tvorijo del poslovne podlage (kavze).(1) Pri presoji ničnosti zaradi nagiba je relevanten nedopusten nagib. Interpretativno vodilo pri opredelitvi nedopustnega nagiba je uzakonjeno v drugem odstavku 39. člena OZ. Podlaga (kavza) je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Kadar je podlaga nedopustna, je pogodba nična (prim. četrti odstavek 39. člena OZ). Nedopusten pa je tisti nagib, ki je usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.(2)

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialno pravni oceni sodišča prve stopnje, da je protipravno oškodovanje upnikov družbe in oškodovanje proračuna RS. Zato je nična pogodba, ki je sklenjena s takim namenom. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik (stečajni dolžnik) s prvim tožencem sklenil pogodbo, s katero mu je odsvojil nepremičnine in s tem izčrpal celotno stečajno maso. Nato sta bili sklenjeni še pogodbi, s katerima so bile te nepremičnine (ali del njih) odsvojene dalje, in sicer prva med prvim in drugim tožencem, druga pa med drugim in tretjim tožencem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen pravdnih strank (a) ogoljufati proračun RS z izogibanjem plačilu davkov in tudi (b) oškodovati upnike, ker v stečajni masi tožnika ni ostalo nobenega premoženja, saj je posel potekal brez denarnega toka.

10. Iz tipskih prodajnih pogodb, ki so bile sklenjene za realizacijo poslov (priloge A4 - A6), izhaja, je bilo plačilo kupnine določeno na primerljiv način. Vsakokratni kupec se je od svojega prodajalca zavezal prevzeti obveznost, ki jo ima ta do hipotekarnega upnika - banke A. d. d. Dogovor med prodajalcem in kupcem, s katerim se kupec zaveže plačati tretjemu (hipotekarnemu upniku) in slednji pri tem ne sodeluje,(3) ima pravno naravo prevzema izpolnitve. V skladu s prvim odstavkom 434. člena OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom (v konkretnem primeru prodajalcem) in nekom tretjim (v konkretnem primeru kupcem), s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku (v konkretnem primeru hipotekarnemu upniku - banki). Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno svoje obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar on ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice (tretji odstavek 434. člen OZ). Prevzem izpolnitve namreč prvotnega dolžnika ne razbremenjuje obveznosti nasproti upniku (kot je to pri prevzemu dolga - prim. prvi odstavek 429. člena OZ) in tudi upniku ne daje nobene pravice nasproti novemu dolžniku (kot je to pri pristopu k dolgu - prim. 432. člen OZ). Zato je pravilno pritožbeno naziranje tretjega toženca, da soglasje hipotekarnega upnika za sklenitev pogodbe z dne 27. 9. 2012 med njim in drugim tožencem ni bilo potrebno. Vendar to za presojo tožbenega zahtevka niti ni pomembno, saj je je bil tožnikov glavni očitek ta, da je bila s temi posli (v verigi katerih je zadnja prodajna pogodba z dne 27. 9. 2012) izčrpana stečajna masa tako, da v njej ni ostalo nobenega drugega premoženja. Temu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje. S časovno povezanimi posli so bili namreč v končni fazi oškodovani vsi upniki tožnika in ne le hipotekarni upnik.

11. ZPP v 196. členu določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Iz pravil materialnega prava je neposredno ali posredno razvidno, kdaj je več oseb v takšnem materialno pravnem razmerju, da se štejejo za enotno pravdno stranko. Tak primer je tožba na ugotovitev ničnosti pogodbe, saj po naravi pravnega razmerja za stranki pogodbe spora v zvezi s to pogodbo ni mogoče rešiti drugače kot za obe stranki hkrati in enako. Zato imata položaj enotnih sospornikov. Kadar sta v takem sporu udeleženi na pasivni strani, pa tudi položaj nujnih sospornikov.(4)

12. V konkretnem primeru to pomeni, da se je učinek vloženega odgovora na tožbo s strani drugega toženca raztegnil tudi na tretjega toženca, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje odgovora na tožbo ni vložil. Refleksni učinek zajema tudi vsebino trditev in dokazov nujnega sospornika, vendar pod pogojem, da v procesu dejavni sospornik uveljavlja takšne trditve in predlaga dokaze, ki koristijo tudi nedejavnemu sosporniku oziroma se po vsebini nanašajo tudi nanj. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le pod pogojem, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prim. četrti odstavek 286. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze le, če se izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi toženec do nastanka prekluzije, tj. do konca prvega naroka za glavno obravnavo 10. 6. 2014 (r. št. 15), ni prerekal tožnikovih trditev, da je bil posel izpeljan tudi z namenom izogibanja plačila davkov (oškodovanje proračuna). Tretji toženec tožnikovih trditev ni prerekal niti v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2015, vloženi po drugem naroku za glavno obravnavo 17. 10. 2014. Zato je prepozno njegovo podajanje trditev in dokaznih predlogov v zvezi z davčnim izogibanjem šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Prav tako so prepozne tudi sicer nekonkretizirane pritožnikove navedbe, da je bila kupnina deponirana pri notarju in da je hipotekarni upnik ni želel prevzeti. S temi navedbami pritožnik očitno želi izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju denarnega toka pri izpeljanem poslu. Te trditve je v prepavšalni obliki tretji toženec podal sicer že v vlogi 3. 2. 2015, ki pa je bila vložena po drugem naroku za glavno obravnavo. V tej vlogi pa ni navedel razlogov nekrivde v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Okoliščina, ali je bila terjatev hipotekarnega upnika zavarovana še z drugimi realnimi ali osebnimi jamstvi, pa je za presojo spornega posla irelevantna, kar velja tudi za dokaze, predlagane za ugotavljanje teh dejstev.

14. Tretji toženec šele v pritožbi prereka tožnikove navedbe iz tožbe, da je bil celoten sklop poslov v kratkem časovnem obdobju sklenjen izključno z goljufivim namenom oškodovanja upnikov tako, da bi bil poplačan le hipotekarni upnik, v presežku nad zneskom poplačila tega upnika, pa je bil namen vseh udeležencev protipravno obogateti. Tretji toženec, ki je s sklenitvijo pogodbe z dne 27. 9. 2012 z drugim tožencem pridobil del spornih nepremičnin, ni prerekal, da je imel v tem obsegu tudi sam namen oškodovati upnike. Le on sam namreč pozna odgovor na vprašanje, ali je takšen namen (motiv) tudi v resnici zasledoval. Ugotavljanje notranjega odnosa stranke do ravnanja (t. i. „dejstva notranjega življenja“) predstavlja ugotavljanje dejstev (in ne pravno sklepanje).(5) Tožniku glede trditvene podlage tudi ni mogoče očitati, da je uporabljal pravne standarde, zaradi katerih priznanje sploh ne bi bilo mogoče.(6) V trditveni podlagi tožbe je uporabil enostavne in v življenju pogosto uporabljene pojme. Pojmi, kot so goljufivost, oškodovanje in obogatitev, povsem jasno izražajo namen pridobitve (premoženjske) koristi na škodo nekoga drugega. Uporabljeni pojmi bi terjali tožnikovo podrobnejšo razčlenitev in utemeljitev le v primeru konkretiziranega prerekanja tretjega toženca. Zaradi procesne neaktivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje pa teh dejstev ni zanikal, zato se štejejo ta za priznana v skladu z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov. Prav tako pa je tretji toženec šele v pritožbi konkretiziral vrednost nepremičnin in jih ocenil na 70.000 - 75.000 EUR.(7) S temi pritožbenimi trditvami tretji toženec najbrž meri na to, da naj stečajna masa ne bi bila oškodovana za preostale upnike, ker vrednost nepremičnin ne bi zadostovala niti za poplačilo hipotekarnega upnika. Vendar so tudi te trditve nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj jih tretji toženec ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih zanj tudi ni uveljavljal nujni sospornik (drugi toženec). Isto usodo delijo tudi pritožbene navedbe, s katerimi tretji toženec zanika povezanost vpletenih gospodarskih subjektov oziroma njihovega personalnega substrata ter poznavanje vsebine posla ter s tem povezano izpodbijanje goljufivega namena.

15. Glede pritožbenih trditev o nepravilnem vodenju naroka za glavno obravnavo pri zaslišanju strank in prič, kot na primer, da je stečajni upravitelj med zaslišanjem zakonitega zastopnika tretjega toženca vpadal v besedo, na kar sodišče prve stopnje ni reagiralo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretji toženec teh kršitev ni uveljavljal takoj, ko je to mogoče, torej že na samem naroku. Tako dolžnost mu nalaga prvi odstavek 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. „Vpadanje v besedo“ s strani zakonitega zastopnika tožnika na glavni obravnavi bi tretji toženec lahko uveljavljal že takrat. 16. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tretjemu tožencu ni uspelo izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje o ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 9. 2012, ki jo je sklenil z drugim tožencem. Zaradi načela kavzalnosti, ki opredeljuje povezanost med zavezovalnim pravnim poslom (v konkretnem primeru prodajno pogodbo) in razpolagalnim pravnim poslom (pri nepremičninskih razpolaganjih ZK dovolilom), pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (prim. prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Tudi odločitev o ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitvi prejšnjega stanja je pritožbeno sodišče smelo preizkušati le v obsegu, ki zadeva tretjega toženca, tj. glede parcel, glede katerih je bila nanj prenesena lastninska pravica. Pritožbeno sodišče je pritožbo tretjega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških

17. Izrek o pritožbenih stroških tretjega toženca je odpadel, ker teh stroškov ni priglasil. Tožnik sam nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 320. Op. št. (2): N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 321. Op. št. (3): Tako kot je to pri prevzemu dolga - prim. prvi odstavek 427. člena OZ.

Op. št. (4): N. Betetto v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 256-259; prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 1187/2008. Op. št. (5): Prim. L. Ude, Razlikovanje dejanskih in pravnih vprašanj, Pravni letopis 2005, IPP PF, Ljubljana, str. 130. Op. št. (6): Podrobneje v A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, Pravni letopis 2005, IPP PF, Ljubljana, str. 108. Op. št. (7): Tožnik je vsako od devetih nepremičnin ocenil na 250.000 EUR, pri čemer bi skupni znesek 2.250.000 EUR zadostoval za poplačilo hipotekarnega upnika v višini njegove (skupne) hipoteke 1.200.000 EUR (prim. navedbe na l. št. 10 v spisu). Razlika med zneskoma 1.050.000 EUR pa predstavlja oškodovanje stečajne mase za preostale upnike, na čimer je tožnik utemeljeval ničnost poslov že v tožbi.