Jedro

Tožena stranka dokaznih predlogov sploh ni upoštevala in jih je pri svoji odločitvi v celoti prezrla, saj dokazov z zaslišanjem predlaganih prič sploh ni izvedla, niti jih ni obrazloženo zavrnila in se do teh dokaznih predlogov tudi ni kakorkoli drugače opredelila s svojimi razlogi, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A. št. 216-296/2017/28 z dne 20. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota A. (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila izdajo dovoljenja za nabavo orožja tožniku ter ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti; vlogo je naknadno dopolnil s predložitvijo listin, in sicer z zdravniškim spričevalom o zdravstveni zmožnosti za posest in nošenje orožja, potrdilom o opravljenem preizkusu znanja o ravnanju z orožjem, izjavo o ogroženosti ter potrdilom Policijske uprave B., ..., ki so ga dne 1. 10. 2017 obravnavali policisti na škodo tožnika zaradi poskusa uboja po členu 115/I KZ - 1B v zvezi s 34. členom KZ-1B ter so podali kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo. Upravna enota je po uradni dolžnosti skladno z 2. in. 3. točko 2. odstavka 14. člena Zakona o orožju pridobila našteta dokazila: potrdili Ministrstva za pravosodje, obe z dne 15. 11. 2017, da tožnik ni zabeležen v kazenski evidenci in da ni bil kaznovan za prekrške, potrdilo Okrajnega sodišča v C., da tožnik ni v kazenskem postopku, odgovor Ministrstva za obrambo, da tožnik ni uveljavljal pravice do ugovora vesti, odgovor Policijske postaje Č., da se zoper tožnika ne zbira obvestil za sum kaznivega dejanja ali prekrška, pač pa je bil tožnik žrtev kaznivega dejanja poskusa uboja po 1. odstavku 115. člena KZ-1B v zvezi s 34. členom KZ-1B in da gre za najhujše kaznivo dejanje, in sicer poskus odvzema življenja, kar je največja dobrina družbe, ki jo je potrebno močno varovati; glede morebitne trenutne ogroženosti nimajo informacij, saj s strani tožnika niso prejeli nobene prijave o morebitnih grožnjah ali ogroženosti, po omenjenem dogodku pa niso izvajali intervencij za nudenje zaščite tožniku. Na poziv Upravne enote je tožnik podal dodatna pojasnila o dogajanju na dan 1. 10. 2017, ko je bil nad njim izvršen poskus uboja v gostilni ..., kjer je bil tožnik na poslovilni zabavi s prijatelji, kamor je opolnoči vstopil D. D. v spremstvu še dveh Romov in tožnika začel izzivati, s čimer kljub opozorilom ni prenehal vse dokler ga ni odstranil iz gostilne. Ko je po zaključku zabave tožnik zapustil gostilno, ga je zunaj pričakal in napadel D. D., sprva z udarcem, ko pa je tožnik padel, ga je še zabodel in mu z nožem povzročil tako hude poškodbe, da je bilo ogroženo tožnikovo življenje. Od omenjenega dogodka je tožnika strah za svoje in za življenje svoje partnerice in otroka, še zlasti, ker se od omenjenega dogodka vsakodnevno mimo njegove hiše vozijo Romi, ki tožnika ob osebnih srečanjih sprašujejo, ali bo tožil D. D., zato se boji, kaj se bo zgodilo, ko bo D. D. obsojen, saj je prepričan, da tožnika družina D. D. ne bo pustila pri miru in se bodo hoteli maščevati. Groženj policiji ni prijavil, saj mu ni nihče direktno grozil, pač pa občuti močen psihični pritisk. Upravna enota je glede izvršenega kaznivega dejanja zaprosila za dodatna pojasnila še Policijsko upravo B.. Da bi ugotovila, kakšno grožnjo tožniku in družbi predstavlja D. D., predvsem, ali gre za osebo, ki je nagnjena k nasilju, je Upravna enota opravila dodatne poizvedbe pri Policijski postaji Č., Okrajnem sodišču v C. in Ministrstvu za pravosodje ter na podlagi pridobljenih podatkov zaključila, da gre za osebo, ki v neki meri predstavlja grožnjo celotni družbi in ne samo določenim posameznikom ter da bi omenjeno kaznivo dejanje lahko izvršil nad komerkoli; meni, da je bil tožnik naključna žrtev, država pa je dolžna poskrbeti za varnost svojih državljanov, skupaj s policijo in sodno vejo oblasti. Po izvedenem ugotovitvenem postopku Upravna enota ugotavlja, da pri tožniku ni zadržkov iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke 2. odstavka 14. člena Zakona o orožju, vendar meni, da ne obstaja utemeljen razlog za nabavo in posest varnostnega orožja; s tem pa tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 2. odstavka 14. člena Zakona o orožju, saj morajo za pridobitev varnostnega orožja obstajati konkretni razlogi ogroženosti, ki bi bili s posedovanjem orožja zmanjšani, odpravljeni in preprečeni. Pri tožniku, četudi je bilo njegovo življenje dne 1. 10. 2017 dejansko ogroženo, pa po navedenem dogodku ne obstajajo dokazi, da bi bilo njegovo življenje ali življenje njegovih družinskih članov še ogroženo, ker iz vseh zbranih dokazil izhaja, da je tožnik postal žrtev napada naključno, ne pa zato, ker bi storilec kaznivo dejanje naklepal. Do kaznivega dejanja je prišlo zaradi spleta okoliščin, ki so pripeljale do trenutne ogroženosti, po opisanem dogodku pa ta ogroženost ni več obstajala, oziroma ni bila nič večja, kot za vse ostale občane. Tožnikov strah in predvidevanja, kaj se lahko še zgodi, ne dokazujejo konkretne ogroženosti, pač pa gre za subjektiven občutek, ki je posledica nad njim izvršenega kaznivega dejanja, četudi je sicer razumljivo, da tožnik občuti strah za svoje življenje in od tistega dne dalje živi v stiski. Četudi njegov strah temelji predvsem na bojazni, da ga bo D. D. ponovno napadel, ko bo imel priložnost, vendar Upravna enota v tej zvezi poudarja, da je za zagotavljanje varnosti ljudi dolžna skrbeti pravna država, s policijo in sodno vejo oblasti, ki mora proti kršiteljem ustrezno ukrepati ter zaščititi žrtve kaznivih dejanj. To pa je bilo v tožnikovem primeru tudi storjeno, saj je D. D. v priporu in zoper njega tečejo ustrezni sodni postopki, ki še niso zaključeni. Upravna enota je s svojimi ugotovitvami pisno seznanila tožnika, tožnik pa je v tej zvezi podal svojo izjavo na zapisnik pri Upravni enoti, ki ocenjuje, da tožnik tedaj ni navedel nobenih novih dejstev in ni predložil nobenih novih dokazov, njegova izjava pa ni vplivala na že podano odločitev Upravne enote. To pa predvsem zato, ker D. D. - glede na pridobljene podatke, nima orožne listine in ne razpolaga z orožjem in tudi ni pričakovati, da sploh kdaj bo. Glede na tožnikove navedbe, da bi imel orožje doma v sefu, pri sebi pa le tedaj, ko bo D. D. prišel iz zapora in takrat, ko bo obsojen - zaradi strahu pred maščevanjem njegovega očeta in bratov, Upravna enota dvomi, da bo tožnik lahko določil, kdaj je ogrožen v tolikšni meri, da mora imeti orožje pri sebi. Dodaja še, da se napad običajno zgodi nenadoma, nepričakovano in obstaja velika verjetnost, da orožja takrat tožnik ne bo imel pri sebi in se z njim ne bo mogel ubraniti. Prav tako meni, da obstaja velika verjetnost, da bo tožnik orožje v smislu obrambe prav zaradi občutka ogroženosti in strahu uporabil prehitro ali v preveliki meri in tudi proti osebam, ki ga ne bodo ogrožale. Upravna enota je v postopku dolžna zasledovati tudi javni interes, ki je predvsem v zagotovitvi javne varnosti in zavarovanja življenja in zdravja ljudi. Le-ta pa ni izpolnjen, če se posest in nošenje orožja dovoljuje osebi, ki za to ne izkaže opravičenega razloga, saj je s tem lahko ogrožena javna varnost. Ker tožnik ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. točke 2. odstavka 14. člena Zakona o orožju (ZOro-1), je njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja zavrnila.

3. Zoper prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A4), opisuje izvedbo upravnega postopka in se sklicuje na navedbe, ki jih je podal že v upravnem postopku, ki jih ponovno navaja ter povzema vsebino prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, za kateri meni, da sta nepravilni in nezakoniti iz razlogov, ki jih podrobneje pojasnjuje, tudi ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso (npr. U 722/1995, U 258/1995, U 1466/1994, I Up 28/1998). Izrecno se sicer strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da tožnik izpolnjuje predpisane zakonske pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke 1. odstavka 14 člena ZOro-1, vendar kot zmoten označuje njegov zaključek, da v tožnikovem primeru ni podan tudi upravičen razlog za izdajo orožne listine po 4. točki 1. odstavka 14. člena ZOro-1, zlasti ob nespornem dejstvu, da je bil nad tožnikom kot oškodovancem izvršen dne 1. 10. 2017 poskus uboja po 115. členu KZ-1 s strani storilca D. D., zoper katerega je v teku kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. III K 43956/2017. Tožnik, ki je kot oškodovanec zaradi te vloge deležen s strani storilčevih sorodnikov in prijateljev številnih groženj, naslovljenih tudi na tožnikovo družino in priče, toženi stranki očita napačno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka, češ da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih navedb, pojasnil in dokaznih predlogov po zaslišanju treh prič, ki jih je podal med tekom upravnega postopka, ampak je zgolj pavšalno zaključila, da iz zbrane dokumentacije in pridobljenih podatkov ne izhaja zadosten utemeljen razlog za izdajo orožnega lista za varnost. Temu je pritrdil tudi pritožbeni organ, ki je sicer štel, da so pomembne in razumljive s strani tožnika tekom upravnega postopka izpostavljene okoliščine, vendar je ocenil, da tožnik posest orožja opravičuje zgolj z enkratnim dogodkom, ko je bil naključna žrtev D. D., a po opisanem napadu tožnik ni podal nobene pristojnim organom nove prijave, četudi je tožnik že tekom upravnega postopka jasno izpovedal, da se počuti ogrožen, ker se mimo njegove hiše neprestano vozijo storilčevi sorodniki in prijatelji, ki tožnika sprašujejo o teku kazenskega postopka in morebitnih drugih postopkih, ki bi jih lahko še sprožil zaradi poskusa uboja, s čimer je tožnik konkretiziral tako grožnje v smislu opozoril, naj se določenih ravnanj vzdrži, saj v skupnosti Romov, ki ji pripada D. D., kljub morebitni odsotnosti direktne grožnje s smrtjo pomeni opozorilo osebi, naj se vzdrži določenih ravnanj, prikrito grožnjo glede morebitnih posledic, v kolikor oseba opozorila ne bi upoštevala. Čeprav se do navedenih tožnikovih navedb tožena stranka ni opredelila, pa je kljub temu zaključila, da gre le za „subjektivni občutek, ki ne izkazuje konkretne dokazljive ogroženosti“, kar je potrdil tudi pritožbeni organ, češ da tožnik dejansko ni ogrožen, ker ni groženj prijavil pristojnim organom, ne da se pri tem opredelil do tožnikovih navedb, ki jih je popolnoma spregledal glede same narave romskih skupnosti z vidika njihove medsebojne povezanosti v smislu povračilnih ukrepov in kolegialnosti znotraj določenih klanov, kar je splošno znano, kakor tudi, da Romi dejanja maščevanja izvajajo pogosto in v skupini, pri čemer se pogosto poslužujejo strelnega orožja, tožnik pa brez izdaje zaprošenega dovoljenja nima možnosti sebi in svoji družini zagotoviti primerne zaščite ob morebitnem novem poskusu uboja in se v primeru napada ne bi mogel zaščititi z enakovrednim sredstvom, pri čemer poudarja, da pridobitve dovoljenja za nabavo orožja ne šteje kot svojo pravico, temveč kot nujen ukrep, ki mu bo omogočil ustrezno zaščito svojega življenja in življenja svojih bližnjih, saj tožnik ne spada med varovane osebe po določilih Uredbe o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov. Ocena, da je bilo njegovo življenje ogroženo zgolj ob poskusu uboja 1. 10. 2017, ne pa tudi kasneje, je po stališču tožnika nepravilna, nelogična in neživljenjska, saj njegovih izjav v zvezi z grožnjami in občutkom ogroženosti tožena stranka ni niti preverjala, temveč je brez opredelitve do teh izjav zaključila, da ogroženost ni podana, saj sam poskus uboja kot tak ne izkazuje dejanske ogroženosti tožnika, ki je na to opozoril tudi v pritožbi, a se drugostopni organ do teh navedb sploh ni opredelil, ne oziraje se na dejstvo, da je razlog za številne nove grožnje tožniku prav predmetna kazenska ovadba zaradi poskusa uboja, zaradi česar je razmerje med storilcem in tožnikom kot oškodovancem postalo konkretno in osebno, ne pa zgolj naključno, kar zmotno meni tožena stranka. Dejstvo, ki ga ugotavlja tožena stranka, da je storilec D. D. oseba, ki v neki meri predstavlja nevarnost celotni družbi in bi poskus uboja lahko izvršil nad komerkoli, oziroma, da je nevaren že sam po sebi, predstavlja v odnosu do oškodovanca še toliko večjo nevarnost, s tem pa je veliko večja tudi verjetnost novega poskusa posega v ključno dobrino tožnika, njegovo življenje ali življenje njenih bližnjih. Za odločitev ni odločilno dejstvo, da je bil tožnik žrtev napada storilca naključno ali ne, pač pa je bistveno, da je tožnik zaradi sprožitve kazenskega postopka deležen številnih dodatnih groženj, tudi sicer pa tožnik ni bil naključna žrtev napada, ampak je postal žrtev zaradi določene interakcije s storilcem, ki se mu je sicer poskušal izogniti, kar pa mu ni uspelo, saj ga je storilec počakal pred lokalom in ga napadel, kar izključuje vsakršno naključje, kaj šele odsotnost naklepa. Tožnik kot napačen označuje tudi zaključek, da je za varnost tožnika ustrezno poskrbljeno, ker je storilec v priporu, saj sta upravna organa povsem prezrla navedbe tožnika o grožnjah, ki jih je deležen s strani sorodnikov in prijateljev storilca, kar ob povezanosti romskih družin nakazuje obstoj očitne nevarnosti, četudi se trenutno storilec, ki je specialni povratnik, čeprav je relativno mlad, nahaja v priporu, ki mu je odrejen prav zaradi ponovitvene nevarnosti. Kot neutemeljen tožnik označuje tudi zaključek, da storilec D. D. glede na pridobljene podatke nima orožne listine, saj samo po sebi dejstvo, da ne razpolaga z orožno listino, še ne pomeni, da ne razpolaga z orožjem, saj je tožnika napadel in zabodel z nožem. Če niti poskus uboja niti grožnje, ki jih je v posledici sprožitve kazenskega postopka proti storilcu bil deležen tožnik, celo, da bi ga bilo potrebno pokončati do konca, in do katerih se organa prve in druge stopnje nista niti opredelila, po določilih 17. člena ZOro-1 ne predstavljajo razumnega razloga, se tožnik sprašuje, kdaj sploh je podan upravičen razlog za izdajo zaprošenega dovoljenja za orožje iz razloga ogroženosti osebne varnosti, saj navedenega pogoja ob razlagi obeh upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru sploh nikoli ni možno izpolniti in gre tako le za mrtvo črko na papirju, čeprav je nesporno, da tožnik izpolnjuje vse predpisane zakonske pogoje in je nekonflikten ter nikoli ni bil kaznovan ne za kaznivo dejanje, niti za prekršek, niti ni bil nikoli obravnavan s strani varnostnih organov, saj se incidentom izogiba in tako pri njem ne obstajajo nobeni varnostni zadržki, njegov namen pridobitve predmetnega dovoljenja pa je izključno v zaščiti za primer novega napada, ki je glede na vse indice zelo verjeten. Ker pa tehtanje med razlogi, ki narekujejo izdajo zaprošenega orožnega lista in razlogi, ki temu nasprotujejo, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, saj v tej zvezi ne vsebuje nobenih konkretnih navedb, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka po 3. in 7. alineji 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 8. in 9. členom ZUP. Posledično naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar naj bi ob nepravilni uporabi materialnega prava privedlo do izdaje nezakonite in nepravilne izpodbijane odločbe tako na prvi, kot tudi na drugi stopnji. Tožnik iz opisanih razlogov prosi za prednostno obravnavanje njegove tožbe. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila sodišču predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v predloženem upravnem spisu. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi drugostopne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V konkretnem primeru sodišče po vpogledu tožbe in tožbenih prilog ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ocenjuje, da dejansko stanje, kot ga navaja tožnik v tožbi in ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A4), med strankama ni sporno, saj tožena stranka tožnikovih navedb o pravno relevantnih dejstvih v odgovoru na tožbo ni kakorkoli izpodbijala.

8. Sporno med strankama tako ostaja vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo 4. točke 2. odstavka 14. člena1 v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 17. člena2 ZOro-1, ki sta v sistematiki zakona uvrščeni v III. poglavje - Postopek za izdajo orožnih listin.

9. Zakonodajalec je pogoje za izdajo orožne listine posamezniku določil v 14. členu ZOro-1. Med temi pogoji je med drugim tudi ta, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka 2. odstavka 14. člena ZOro-1). V 17. členu ZOro-1 pa je natančneje določeno, kaj se šteje kot upravičeni razlog, in sicer so navedeni štirje razlogi, ki jih zakonodajalec šteje za upravičene. Tako je v 1. alineji 1. odstavka 17. člena ZOro-1 določeno, da ima posameznik upravičen razlog, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

10. Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja skladno z določili 140. člena ZUP nosi stranka upravnega postopka, to je tožnik. Po presoji sodišča je tožnik temu bremenu med tekom upravnega postopka na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja tudi v celoti zadostil s tem, da je podal obsežno elaborirane in dokazno podprte trditve ter je za svoje trditve sam predložil tudi številne dokaze in v dokazne namene dodatno v pritožbi predlagal tudi zaslišanje treh imenovanih prič - svojega očeta, brata in partnerke. Tožena stranka pa teh dokaznih predlogov sploh ni upoštevala in jih je pri svoji odločitvi v celoti prezrla, saj dokazov z zaslišanjem predlaganih prič sploh ni izvedla, niti jih ni obrazloženo zavrnila in se do teh dokaznih predlogov tudi ni kakorkoli drugače opredelila s svojimi razlogi, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa je ob upoštevanju ustavnih procesnih pravic tožnika iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) že samo po sebi zadosten razlog, da sodišče tožbi ugodi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. To v konkretnem primeru še zlasti velja, ker se pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ne strinja s stališčem obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da je bil tožnik le naključna žrtev D. D., ker je protispisen, kakor tudi ne, da tožnik posest orožja upravičuje zgolj z enkratnim dogodkom - poskusom uboja, ki je prav tako v nasprotju s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, še posebej pa ne s stališčem, da glede na okoliščine in dokaze, s katerimi opisuje svojo ogroženost, ni mogoče sklepati, da je njegova varnost bolj ogrožena od ostalih občanov, ki je očitno v nasprotju z elementarnimi pravili logike in zato neutemeljen. Razen tega iz citiranih določil ZOro-1 tudi ne izhaja, da se mora po veljavnem slovenskem pravu razlog za nabavo in posest varnostnega orožja iz 1. alineje 1. odstavka 17. člena ZOro-1 kot privilegij obravnavati kakorkoli drugače in različno od razlogov iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 17. člena ZOro-1 za nabavo lovskega in športnega orožja, saj za takšno trditev v citiranih določilih ZOro-1 ni nikakršne podlage.

11. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ter zadevo vrnilo Upravni enoti v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bosta morala upoštevati tako prvostopni kot drugostopni upravni organ, ko bosta o tožnikovi prošnji oziroma morebitni pritožbi v ponovnem postopku ponovno odločala. Upravna enota pa bo, še preden bo v ponovljenem po popolno izvedenem ugotovitvenem postopku postopku izdala nov upravni akt, v skladu z določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotovila skladno z 22. členom Ustave možnost sodelovanja v upravnem postopku.

12. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

13. Odločitev o stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter ob upoštevanju dejstva, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata in da je tožnik v upravnem sporu imel pooblaščenca, ki je odvetnik in zavezanec za plačilo DDV. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo 2. odstavka 3. člena Pravilnika namreč določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

14. Plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Določilo 4. točke 2. odstavka 14. člena Zoro-1 se glasi:"da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine". 2 Določilo 1. alineje 1. odstavka 17. člena Zoro-1 se glasi:"dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje".