Jedro

V svoji zahtevi tožnica zgolj pavšalno navaja, da je pri njej zaposlenih 50 ljudi, ki so skupaj s svojimi družinami odvisni od dela pri njej. Navaja, da ima poravnane vse obveznosti do države in delavcev. V primeru, da bo zagotavljala delavce drugemu delodajalcu, ne da je vpisana v register, je v prekršku in jo bodo oglobili. Tožnica po navedenem ni navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo izvršitev izpodbijane odločbe, to je nevpis tožnice v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, vplivala na njeno poslovanje in obstoj. To pa pomeni, da ni dokazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, s čimer ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija v uvodu navedeno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju ministrstvo), izdano na podlagi tretjega odstavka 185. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), s katero je bilo odločeno, da se tožnica ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

2. Skupaj s tožbo tožnica vlaga tudi predlog za začasno ureditev spornega razmerja na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da bi izbris iz registra zanjo imel hude posledice. Zaposluje 50 ljudi, preko nje pa zagotavlja preživetje tudi njihovim družinam. Če bo svojo dejavnost še vedno opravljala, bo zaradi prekrška oglobljena na znesek 10.000,00 EUR. Tožena stranka ni podala ustrezne odločbe, zoper katero bi imela tožeča stranka možnost pravnega varstva, zato je njen izbris nezakonit. V dani situaciji je nujno potrebna začasna ureditev razmerja, saj gre za trajajoče razmerje 50 zaposlenih pri različnih napotenih uporabnikih. Javna korist z vzpostavitvijo stanja ne bo prizadeta, korist tožeče stranke pa je velika in to je imeti v času recesije zaposlitev za 50 ljudi. Trenutno tožeči stranki še ne nastaja škoda, zato je izdaja začasne odredbe nujna. Kot dokaz za svoje navedbe prilaga izpis iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu na spletni strani ministrstva. Sodišču predlaga, da do izdaje pravnomočne odločbe začasno uredi razmerje med strankama.

3. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da gre za zelo občutljivo dejavnost, pri opravljanju katere javna korist zahteva dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje, zato izdaji začasne odredbe nasprotuje. Navaja pa tudi, da tožnica ne zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Tožnica namreč zgolj navaja, da ji izpodbijana odločba povzroča nesorazmerno škodo, vendar da ji trenutno škoda še ne nastaja. Tožeča stranka svojih navedb ne utemeljuje in ne dokazuje, poleg tega pa je dolžna sama nositi posledice nespoštovanja delovnopravne zakonodaje.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Vsebinski pogoj za izdajo takšne odredbe predstavlja verjetno izkazana težko popravljiva škoda ter verjetno izkazana potreba po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev upravnega akta, da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Ker gre torej za izjemo od splošne ureditve, da tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta (prvi odstavek 32. člena ZUS-1), zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop.

7. Zaradi nujnosti postopka mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, s stopnjo verjetnosti pa mora dokazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej.

8. Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče pri odločanju vezano na kratek rok, sodišče ne izvaja drugih dokazov, ampak opre svojo odločitev na predložene dokaze. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora stranka že v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazovati izpolnjevanje zakonskih pogojev, ne pa od sodišča zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili zatrjevano verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic oziroma težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 22/2001, I Up 12/2008, I Up 347/2006, I Up 348/2011 in drugi).

9. Sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi navaja zgolj pavšalno, da je pri njej zaposlenih 50 ljudi, ki so skupaj s svojimi družinami odvisni od dela pri tožeči stranki. Tožeča stranka ima poravnane vse obveznosti do države in delavcev. V primeru, da bo zagotavljala delavce drugemu delodajalcu, brez da je vpisana v register, je v prekršku in jo bodo oglobili. Tožeča stranka smatra izbris iz registra brez ustrezne odločbe za nezakonito dejanje. Takšnih, povsem pavšalnih in splošnih navedb, pa ne konkretizira z navajanjem kakršnih koli dejanskih okoliščin v zvezi s svojim poslovanjem oziroma obsegom dejavnosti, niti ne prilaga kakršnih koli materialnih (listinskih) dokazov, iz katerih bi izhajale takšne okoliščine. Sicer pa nastanka hujših škodljivih posledic oziroma težko popravljive škode izrecno niti ne zatrjuje.

10. Tožnica po presoji sodišča torej ni navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo izvršitev izpodbijane odločbe, to je nevpis tožnice v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, vplivala na njeno poslovanje in obstoj. To pa pomeni, da ni dokazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, s čimer ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi presojalo nadaljnji pogoj za njeno izdajo, namreč sorazmernost med začasnim urejanjem razmerja in prizadetostjo javne koristi, v zvezi s čimer tožnica zgolj (nekonkretizirano in neizkazano) navaja, da javna korist ne bo prizadeta, medtem ko je korist tožeče stranke z vzpostavitvijo dela za 50 ljudi velika.