Jedro

Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD.

Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom.

Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic.

Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zato je tožba v tem delu nedopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Prisojeno nadomestilo zaradi diskriminacije je znotraj zneskovnega razpona (500 EUR do 5000 EUR), določenega v drugem odstavku 39. člena ZVarD. Niti tožnikove pritožbene navedbe niti ugotovljene okoliščine primera ne utemeljujejo spremembe te odločitve. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine nadomestila upoštevalo vse relevantne okoliščine (več let trajajočo diskriminacijo, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčevo neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, izražena s strani zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic, tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), s tem, ko je okoliščine konkretnega primera primerjalo z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 1016/2021, pa je prisojeno nadomestilo tudi umestilo v širši okvir.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zastaranju zahtevkov za prenehanje diskriminacije (velja splošni petletni zastaralni rok, saj ZVarD, ki je glede na ZDru-1 lex specialis, ne določa enoletnega zastaralnega roka, poleg tega v tretjem odstavku 2. člena izključuje uporabo drugih zakonov, če so za diskriminirano osebo manj ugodni), in s katerimi se toženec v pritožbi niti ne sooči.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana odločba (sodba in sklep) sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (sodba in sklep1) je sodišče prve stopnje odločilo, (1) da mora toženec prenehati z diskriminacijo, tako da v roku 15 dni tožniku izda soglasje k izdaji licence za kolesarskega sodnika/nacionalnega komisarja (I. točka izreka), (2) da mora toženec v roku 15 dni tožniku plačati nadomestilo zaradi diskriminacije v višini 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2019 dalje (II. točka izreka), (3) da se zavrneta zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.000 EUR za čas od 1. 1. 2015 do 2. 10. 2019 (III. točka izreka) in zahtevek za plačilo 1.500 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), (4) da mora toženec na lastne stroške v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe v časopisih X., Y. in Z. zagotoviti objavo dela sodbe (uvod v anonimizirani obliki, izrek in 1., 2., 3., 17., 18., 19. in 21. točko obrazložitve) (V. točka izreka), (5) da se v presežku zavrne zahtevek za objavo sodbe (VI. točka izreka), (6) da se zavrže tožba v delu, v katerem tožnik zahteva, da toženec spremeni Statut in Pravilnik o rangiranju, napredovanju in ocenjevanju kolesarskih sodnikov Slovenije na način, da iz obeh aktov črta določbe, ki določajo, da se aktivna kariera kolesarskega sodnika/nacionalnega komisarja zaključi 31. 12. v letu, ko je dopolnil 70 let, ali na drug ustrezen način, tako da odpravi pogoj zaključka aktivne kariere kolesarskega sodnika/nacionalnega komisarja z 31. 12. v letu, ko dopolni 70 let, oziroma odpravi vsakršen starostni pogoj kot edini pogoj za zaključek aktivne kariere kolesarskega sodnika/nacionalnega komisarja (VII. točka izreka) in (7) da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VIII. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta tožnik in toženec, oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.2 Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Enako glede ugodilnega dela sodbe predlaga toženec.

3. Tožnik meni, da okoliščine konkretnega primera (dolgotrajnost diskriminacije, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčeva neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) utemeljujejo višje nadomestilo. Gre za diskriminacijo nadpovprečne teže, kar terja določitev nadomestila, višjega od povprečne zakonske vrednosti. Funkcija kolesarskega sodnika ni zgolj hobi, temveč pomembna funkcija znotraj športne panoge. Tudi glede na primere iz sodne prakse (I Cp 494/2018, II Cp 1016/2021) je bilo tožniku prisojeno prenizko nadomestilo.

Smisel odprave diskriminacije je v tem, da se tožniku omogoči opravljanje funkcije kolesarskega sodnika in da se mu to omogoči vnaprej. Enkratna izdaja soglasja diskriminacije ne odpravlja v celoti. Diskriminacija je lahko odpravljena le ob odpravi diskriminatornega pogoja v internih aktih. Izdaja soglasja sanira trenutno tožnikovo situacijo, s spremembo internih aktov pa se sanira situacija za tožnika in ostale glede vlog za izdajo soglasja v prihodnosti. Nepravilno je stališče, da ZVarD3 ni podlaga za zahtevek za spremembo akta osebe zasebnega prava, četudi je diskriminatoren. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil tako, da je tožencu omogočena izbira načina odprave diskriminatorne ureditve. Sodišče torej z odločitvijo ne bi poseglo v interne akte, temveč bi tožencu omogočilo, da izbere način odprave diskriminacije.

4. Toženec sodišču očita, da je s tem, ko mu je zapisnik s prepisom posnetih izpovedi vročalo šele skupaj sodbo (ni ga poučilo o pravici do ugovora zoper prepis zvočnega posnetka), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšno kršitev je zagrešilo tudi s tem, ko ni razveljavilo predpisov, ki so bili podlaga za neizdajo soglasja, hkrati pa je tožniku priznalo status, ki je v nasprotju s temi predpisi.

Sodišče se v zvezi z ugovorom zastaranja ni opredelilo do 43. člena ZVarD oziroma do okoliščine, da so bili predlogi za uvedbo prekrškovnega postopka zoper toženca zavrženi. Ne drži ugotovitev sodišča, da toženec ni navedel legitimnega cilja, ki naj bi ga starostna omejitev zasledovala. Trditev, da starostna omejitev ne pomeni diskriminacije, je toženec podkrepil s citiranjem zakonodaje Republike Slovenije (92. člen ZObr,4 74. člen ZSS5) in sodne prakse Sodišča EU (C-190/16, C-258/15), do česar se sodišče ni opredelilo. Toženec si pravil o starostni omejitvi za kolesarskega sodnika ni samovoljno izmislil; v svoja interna pravila je zgolj implementiral mednarodno pravilo. Delo kolesarskega sodnika, ki traja od jutra do poznega popoldneva, zahteva dobro fizično in psihično pripravljenost. Četudi je starost edini razlog, ki izključuje določeno aktivnost, to še ne pomeni, da gre za diskriminacijo. Na določeno starost je vezana možnost nakupa oziroma prodaje alkohola in tobačnih izdelkov. Enako velja za volilno pravico. Diskriminatornost starostne omejitve se želi utemeljiti na primeru društva in njegovih internih pravil, omejitev pa velja v temeljni zakonodaji za opravljanje sodniškega poklica.

Obsežna objava sodbe v treh različnih dnevnikih predstavlja za toženca enormen strošek.

5. Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik, ki zoper toženca uveljavlja sodno varstvo pred diskriminacijo, trdi, da mu toženec v letu 2015 zaradi njegove starosti (dopolnjenega 70. leta) ni dal soglasja za izdajo licence za kolesarskega sodnika oziroma nacionalnega komisarja.6 Toženec se v bran svojemu ravnanju sklicuje na določilo o starostni omejitvi, vsebovano v svojih internih aktih in pravilih Mednarodne kolesarske zveze. Tožbena teza je, da je postavitev starostne meje arbitrarna, ker ne upošteva individualnih psihofizičnih sposobnosti (starost ne opredeljuje posameznikovih psihofizičnih sposobnosti), in diskriminatorna, ker posameznika na podlagi osebne okoliščine obravnava slabše kot tiste, mlajše od 70. 8. Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD, iz katerih izhaja, (1) da diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin (med drugim zaradi starosti), ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti (prvi odstavek 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZVarD), (2) da neenako obravnavanje zaradi starosti na področjih, povezanih s pogoji za dostop do zaposlitve, ne pomeni diskriminacije, če je to objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji politike zaposlovanja, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna (tretji odstavek 13. člena ZVarD), (3) da lahko oseba, ki meni, da je bila diskriminirana, s tožbo zahteva prenehanje diskriminacije, izplačilo nadomestila zaradi diskriminacije oziroma objavo sodbe v medijih (prvi odstavek 39. člena ZVarD), in (4) da v postopku velja obrnjeno dokazno breme – diskriminirana oseba izkazuje dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, kršitelj pa mora dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil te prepovedi, oziroma da je neenako obravnavanje dopustno (prvi odstavek 40. člena ZVarD).

9. Podlaga za odločitev so bila v postopku ugotovljena dejstva, - da je opravljanje funkcije kolesarskega sodnika, razporejenega na kolesarske prireditve po Sloveniji, pogojeno s pridobitvijo licence, ki jo izda Kolesarska zveza Slovenije, soglasje k licenci pa poda toženec (katerega član je tožnik), in - da toženec na podlagi pravila, da se aktivna kariera kolesarskega sodnika zaključi 31. 12. v letu, ko je dopolnil 70 let, tožniku v letu 2015 (pa tudi kasneje, v letih 2016 - 2019) ni dal soglasja k izdaji licence. Nosilni razlog ugodilnega dela sodbe (I., II. in V. točka izreka) je, da je tožnik navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni podal nobenih trditev o tem, kakšen legitimen cilj zasleduje starostna omejitev, določena za kolesarske sodnike. Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba opredeliti do toženčevih navedb glede starostnih omejitev, ki so v slovenski zakonodaji predpisane za opravljanje sodniške in vojaške službe, prav tako ne do odločb Sodišča EU, v katerih je bilo obravnavano vprašanje morebitne diskriminatornosti starostne omejitve za pilote komercialnih zračnih prevozov (C-190/16 Werner Fries proti Lufthansa CityLine GmbH) in policiste (C-258/15 Gorka Salaberria Sorondo proti Academia Vasca de Policía y Emergencias). Da starostno omejitev zahteva narava dela kolesarskega sodnika, ni mogoče domnevati. Takšno pravno odločilno dejstvo bi moralo biti zatrjevano. Velja poudariti, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal tožbene trditve, da kolesarski sodnik ne opravlja pretiranega fizičnega dela, saj kot sopotnik v avtu ali na motorju nadzira potek tekme. Šele v pritožbenem postopku je navedel, da je delo kolesarskega sodnika fizično in psihično naporno (traja od jutra do poznega popoldneva in zato zahteva dobro fizično in psihično pripravljenost). Ker gre za nedopustne pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Odločitev o utemeljenosti zahtevka za varstvo pred diskriminacijo je torej posledica dejstva, da toženec ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga 40. člen (v zvezi s 13. členom) ZVarD.

11. Tožnik uveljavlja prenehanje diskriminacije z zahtevkom za izdajo soglasja k izdaji licence za kolesarskega sodnika (kot individualen ukrep), ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo, ter z zahtevkom za spremembo 10. člena Statuta Društva kolesarskih sodnikov Slovenije ter 11. in 14. člena Pravilnika o rangiranju, napredovanju in ocenjevanju kolesarskih sodnikov Slovenije (kot splošen ukrep). Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zato je tožba v tem delu nedopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Glede na dejstvo, da tožnik po letu 2019 ni več zaprosil za izdajo dovoljenja za sojenje, je neprepričljiv njegov pritožbeni argument, da z zahtevkom zasleduje tudi individualni pravni interes, ker bi mu le odprava (sprememba) spornega pravila v prihodnje omogočila opravljanje funkcije kolesarskega sodnika. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ima varstvo po 39. členu ZVarD omejen domet in da posameznik v okviru zahtevka za prenehanje diskriminacije ne more zahtevati spremembe avtonomnega akta pravne osebe zasebnega prava. Spremembo oziroma odpravo diskriminatornega internega pravila je mogoče doseči v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVarD, ki ga opravljajo zagovornik načela enakosti in pristojne inšpekcije (42. - 44. člen ZVarD).

12. Prisojeno nadomestilo zaradi diskriminacije je znotraj zneskovnega razpona (500 EUR do 5000 EUR), določenega v drugem odstavku 39. člena ZVarD. Niti tožnikove pritožbene navedbe niti ugotovljene okoliščine primera7 ne utemeljujejo spremembe te odločitve. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine nadomestila upoštevalo vse relevantne okoliščine (več let trajajočo diskriminacijo, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčevo neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, izražena s strani zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic, tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), s tem, ko je okoliščine konkretnega primera primerjalo z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 1016/2021 (te so povzete v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je prisojeno nadomestilo tudi umestilo v širši okvir. Dejstvo, da je delo kolesarskega sodnika pomembna funkcija znotraj kolesarske športne panoge, ne zgolj prostočasna dejavnost, ni tako pomembno, da bi terjalo določitev višjega nadomestila. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zadevo VSM I Cp 494/2018, v kateri je bilo tožniku prisojeno nadomestilo v višini 2.700 EUR, in sicer zato, ker je toženka zavrnila zdravljenje v zobozdravstveni ordinaciji zaradi njegove okužbe z virusom HIV. Čeprav je šlo za enkraten dogodek, je bil poseg intenzivnejši. Zavrnitev zdravstvene oskrbe na temelju osebne okoliščine je treba šteti za hujšo pojavno obliko diskriminacije od obravnavane.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zastaranju zahtevkov za prenehanje diskriminacije (velja splošni petletni zastaralni rok, saj ZVarD, ki je glede na ZDru-18 lex specialis, ne določa enoletnega zastaralnega roka, poleg tega v tretjem odstavku 2. člena izključuje uporabo drugih zakonov, če so za diskriminirano osebo manj ugodni), in s katerimi se toženec v pritožbi niti ne sooči. Ne drži njegov pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru ni opredelilo do navedbe, da so bili predlogi zagovornika načela enakosti za uvedbo prekrškovnega postopka zoper društvo zavrženi. Takšne navedbe toženec v okviru ugovora zastaranja ni podal,9 zato jo je šteti za nedopustno pritožbeno novoto.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah. Toženec v pritožbi ne navaja, da prepis zvočnega posnetka vsebuje nepravilnosti, prav tako ne pojasni, kako naj bi izostanek pravnega pouka o pravici do ugovora zoper (nezatrjevano) nepravilnost prepisa zvočnega posnetka vplival na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Nepravilno je toženčevo pritožbeno stališče, da bi mu lahko bila izdaja soglasja k licenci naložena le v primeru, če bi bili njegovi interni akti predhodno odpravljeni. Zahtevka, s katerima je tožnik uveljavljal prenehanje diskriminacije, nista medsebojno pogojena (odvisna). Sodišče prve stopnje je odločitev o dveh samostojnih zahtevkih lahko utemeljilo z različnimi razlogi. Razlogi v izpodbijani odločbi niso ne nejasni ne v medsebojnem nasprotju.

15. Toženčeva pritožbena navedba, da naložena objava sodbe zanj predstavlja velik strošek, je pavšalno navržena (brez zneskovne opredelitve stroška, ki ga terja objava v treh časopisih), pa tudi nedopustna pritožbena novota, zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja.

16. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi (tožnikovo pritožbo zoper sklep in sodbo ter toženčevo pritožbo zoper sodbo) zavrnilo in izpodbijano odločbo v celoti potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in ker priglašeni strošek za takso za odgovor na pritožbo ni nastal, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje odločbo napačno označuje kot (le) sodbo. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Ur. l. RS, št. 33/2016, s spremembo. 4 Zakon o obrambi, Ur. l. RS, 82/1994, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o sodniški službi, Ur. l. RS, št. 19/1994, s spremembami in dopolnitvami. 6 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve namesto obeh nazivov navaja le enega - kolesarski sodnik. 7 Toženec o višini prisojenega nadomestila ni podal pritožbenih navedb. 8 Zakon o društvih, Ur. l. RS, št. s spremembami in dopolnitvami. Po prvem odstavku 14. člena ZDru-1 ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. 9 Glej odgovor na tožbo na listovni številki 24 in 27 v spisu.