Jedro

Oseba brez dokumentov, ki je ob neupravičenem legitimiranju policistov zaradi vinjenosti govorila nerazločno in se upirala privedi na policijsko postajo, ni soodgovorna za škodo zaradi zloma noge, ki sta ji ga ob vklepanju povzročila policista.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže, revizija tožene stranke pa zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 3,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2002 dalje, medtem ko je tožbeni zahtevek za nadaljnjih 6,000.000 SIT z zakonskimi obrestmi zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik 31.12.1994 okrog 0.15 s svojim obnašanjem izzval policista tožene stranke, ko sta neutemeljeno reagirala, potem pa prekoračila potrebne mere ob izvajanju prisilnega sredstva, ko mu je eden izmed njiju prekomerno, nasilno in sunkovito upognil goleno v zunanjo bočno smer, pri tem pa stegno fiksiral. Tako mu je povzročil v kolenski sklep segajoč zdrobilen zlom zunanjega kondila desne golenice s premikom odlomkov, raztrganino zunanjega miniskusa in udarnino mečničnega živca. Odgovornost med strankama je porazdelilo v razmerju 30 : 70. Odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je odmerilo v višini 2,500.000 SIT od zahtevanih 4,000.000 SIT, za strah 300.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,800.000 SIT od zahtevanih 4,000.000 SIT in zaradi skaženosti 400.000 SIT od zahtevanih 1,000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo.

Prvostopenjsko sodbo je tako spremenilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odmerjeni znesek odškodnine v celoti, torej 5,000.000 SIT, znižalo pa je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora plačati tožena stranka tožniku. Na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je presodilo, da tožnikovo obnašanje ni bilo takšno, da bi lahko policista uporabila prisilna sredstva, kar velja zlasti za nepravilno izveden strokovni prijem "ključ na nogi", grobe prijeme in neposredno udarce. Policista sta ravnala v nasprotju s predpisi. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta vložili reviziji obe stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče zviša odškodnino, tožena stranka pa, naj jo zniža tako, da se upošteva tožnikov delež sokrivde v višini 50 %, pravična odškodnina pa naj se odmeri na 2,900.000 SIT. Tožniku bi tako šlo 1,450.000 SIT.

Tožnik navaja, da je prisojena odškodnina prenizka v vseh postavkah.

Tožena stranka pa očita sodišču, da ni upoštevalo takrat veljavnih predpisov s področja notranjih zadev. Tako je stališče sodišča, da za legitimiranje ni bilo pravne podlage, zmotno. Opozarja, da je uporaba "ključ na roki" najmilejša oblika strokovnega prijema, ta pa je bil nujen, ker se je tožnik aktivno in pasivno upiral. Sodišče je kršilo določilo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Nadalje trdi, da bi bila primerna odškodnina za pretrpljene bolečine in neugodnosti 1,500.000 SIT, za strah 200.000 SIT, prav toliko za skaženost in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000 SIT.

Nobena izmed strank ni odgovorila na revizijo druge, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa je sporočilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ni vložilo.

Tožnikova revizija je nedovoljena (A), revizija tožene stranke pa neutemeljena (B).

(A) Tožnikov pooblaščenec ni navedel vrednosti izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ne v uvodnem delu revizije, ne v njeni obrazložitvi. V slednji z izraženjem, da je prisojena odškodnina "prenizka v vseh postavkah", in s predlogom, naj sodišče prisojeno "odškodnino zviša", ni ocenil omenjene vrednosti.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člen ZPP). Tožnik z opisanim ravnanjem ni opredelil, v kakšnem obsegu jo izpodbija. Pomeni, da je vložil nepopolno revizijo, zakon pa ne daje sodišču pravice, da tako nepopolno vlogo vrača vložniku v popravek (prvi odstavek 336. člena v zvezi z 383. členom ZPP).

Zaradi povedanega je moralo revizijsko sodišče zavreči to revizijo, ker tega ni storila že sodnica prve stopnje (377. člen ZPP).

(B) Kar zadeva deljeno odgovornost, na katero se sklicuje revizija tožene stranke, ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da je obstajala zakonska podlaga za legitimiranje (termin, ki izvira iz izražanja takratne zakonodaje) tožnika. Revizija se sklicuje na 7. alinejo 21. člena in 22. člena Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SRS (Uradni list SRS, št. 44/88 - Pravila). Prva določa, da sme pooblaščena uradna oseba (PUO) pri opravljanju uradnih nalog legitimirati tudi v primerih, ko je treba zaradi opravljanja uradnih nalog ugotoviti istovetnost oseb ali njihove osebne podatke, drugi predpis pa določa, da smejo PUO legitimirati sumljive osebe, ko le-te s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času zbudijo pozornost PUO, okoliščine pa zahtevajo ukrepanje ali narekujejo zbiranje podatkov. Samo vinjeno stanje tožnika (kaj drugega v zvezi z njim ni bilo ugotovljeno), in to v polnočnih urah novoletnega časa, je sicer lahko zbudilo pozornost PUO, vendar to še ni opravičilo za legitimiranje. Namen tega je ugotoviti istovetnost in osebne podatke oseb v postopku (drugi odstavek 19. člena Pravil). Zakaj naj bi bilo to potrebno v obravnavanem primeru, tožena stranka, na kateri je dokazno breme v zvezi s tožnikovim oškodovančevim prispevkom k škodi, ni izkazala. Podlage za legitimiranje ni bilo niti v določbi 143. člena Pravil, po kateri PUO z legitimiranjem in drugimi metodami dela preprečujejo kazniva dejanja in prekrške in druga negativna dejanja in pojave. Tožnikove takratne pijanosti, pri čemer ni povzročal nereda ali se k temu pripravljal, ni mogoče uvrstiti med naštete primere. Tudi revizijsko sklicevanje na 22. člen Pravil ni utemeljeno, saj ni bilo zatrjevano ne dokazano, da bi bil tožnik sumljiv (zaradi česa?; kot že rečeno, samo pijana oseba ne more biti za policista sumljiva), niti da so okoliščine terjale ukrepanje ali zbiranje podatkov. Sumljivost in takšne okoliščine morajo biti podane kumulativno za ukrepanje na podlagi tega predpisa. Iz vsebine citiranih predpisov tudi sledi, da ti tako imenovanega preventivnega legitimiranja, prepuščenega diskrecijski pravici PUO, ne dopuščajo. Tudi z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom in varstva človekove osebnosti in dostojanstva je nedopustno, da bi bila neka oseba sumljiva samo zaradi svojega videza in da bi PUO samo zaradi tega ugotavljala njeno istovetnost. V nasprotju s trditvami revizije se je izkazalo, da postopek legitimiranja ni imel podlage niti v takratnih predpisih, kar posledično velja tudi za tožnikovo privedbo. Le-ta je sicer dovoljena, če PUO ne more ugotoviti istovetnosti osebe (peti odstavek 30. člena Pravil). Ker ni bilo razlogov za ugotavljanje istovetnosti, tudi privedba ni bila na mestu. Spet ni mogoče pritrditi reviziji, da sta privedbo opravičevali 4. alineja (PUO sme privesti osebo, če jo je zalotila pri storitvi prekrška ...) in 6. alineja (... osebo, katere istovetnosti, se pri postopku ne da ugotoviti) 38. člena Pravil. Tožnik prekrška ni storil, postopek PUO pa je bil nezakonit. Revizija nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) zatrjuje, da se je tožnik pasivno upiral, ker tega sodišči nista ugotovili. Nasprotno v izpodbijani sodbi je zapisano, da se ni tožnik upiral ne aktivno ne pasivno. Povzetki izpovedi prič v sodbi še ne pomenijo dejanskega stanja, kakršnega je sodišče sicer ugotovilo po dokazni oceni (7. in naslednje strani prvostopenjske sodbe). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče, ne sledi, da bi šlo za upiranje.

Ni razumljivo, kam meri revizija z razglabljanjem o tem, da je strokovni prijem "ključ na roki" najmilejša oblika strokovnega prijema, in o podobnem. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožniku nastala poškodba, zaradi katere vtožuje odškodnino, zaradi nenaravnega, prekomernega in nasilnega upogiba goleni v zunanjo bočno smer oziroma upogib kolena v valgus položaj, pri čemer je policist tožnikovo stegno fiksiral za nogo ali pa sedel nanj. Šlo je za surov in nestrokovni prijem.

Spričo vsega povedanega se pokaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbo 192. člena ZOR, ko ni ugotovilo tožnikovega prispevka k nastali škodi. Tožnikovih odgovorov (nerazločnih in nedoločnih) na vprašanja policistov in njegovega obnašanja, s katerim je "spravil policista ob živce", ni mogoče šteti kot njegovega prispevka v smislu navedene zakonske določbe in to ob dejstvu, da sta PUO nezakonito začeli in izvajali legitimiranje in privedbo.

Tožnikovo sicer neprimerno obnašanje, ki ni preraslo v fizično upiranje, je bilo izzvano z ravnanjem uradnih oseb, katerih poklicna dejavnost je varovanje reda, sami pa sta videli, da imata opravka s pijano osebo.

Še razlog več za takšno odločitev je v nesorazmernosti ukrepanja PUO in zlasti posledic tega v razmerju do tožnikovega, sicer neprimernega toda nezakonito izzvanega obnašanja. Ni šlo le za nestrokoven poseg, marveč surovo početje. Katerega najhujši učinek je bil zlom tožnikove noge - vse za to, da bi se ugotovila njegova identiteta. Torej tudi s tega vidika tožnikovega neprimernega obnašanja ni mogoče šteti kot njegovega prispevka k nastali škodi.

Revizija ni utemeljena niti v delu, v katerem izpodbija odločitev v višini prisojene odškodnine. Sodišče je pravilno uporabilo merila iz 200. člena ZOR, zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode pa so tudi po prepričanju revizijskega sodišča takšni, da ne presegajo standarda pravičnega zadoščenja, in so skladni z odškodninami, prisojanimi v podobnih primerih.

K revizijskim poudarkom o okoliščinah, ki so pomembne za odmero odškodnine, je treba dodati, da oblika škode zaradi prestanih telesnih bolečin zajema tudi neprijetnosti med zdravljenjem. Le-to je ob dveh operacijah trajalo samo v bolnišnici 30 dni, sicer pa v celoti 7 mesecev. Samo pri zdravnikih specialistih in osebni zdravnici je imel tožnik nad 30 pregledov, 18 rentgenskih pregledov, doživel 3 krat anestezijo v hrbtenični kanal itd. Vse nevšenosti med zdravljenjem so prav tako podlaga za prisojo odškodnine.

Res ni šlo za intenziven strah, vendar pa je trajal v obliki zaskrbljenosti, zlasti v zvezi z ohromelostjo mečničnega živca, vse leto 1995. Prav ima revizija, ko meni, da je treba skaženost presojati v kontekstu z oceno oškodovančeve subjektivne prizadetosti. Le-ta pa je podana ne zaradi dveh 15 in 16 cm dolgih brazgotin na območju kolena, marveč tudi zaradi hoje, ki jo toženec sam opisuje kot racasto, še bolj poudarjen pa je takšen njegov tek.

V zvezi z duševnimi bolečinami in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revizija pozablja na to, da ima tožnik težave ne le pri hoji po ravnem terenu in stopnicah navzgor ter obuvanju, marveč tudi pri hoji po ravnem terenu (spotikanje, zaskočenje kolena), pomembna okoliščina v zvezi s tem je tudi, da je bil tožnik ob dogodku star šele 40 let. Neutemeljeno revizijo tožene stranke je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških obeh strank je zajeto z izrekom o zavrnitvi oziroma zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).