Jedro

Zatrjevanje recesije in globalne krize še ni razlog, da bi uporabniki avtorskih del smeli plačevati zgolj 50 % avtorskih honorarjev po veljavni tarifi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki za 10.118,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki, v III. točki za 11.575,38 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi in v IV. točki ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki za plačilo zneska 2505,89 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 do plačila, ter v III. točki za zavrnitev plačila zneska 11.575,38 EUR z zahtevanimi obrestmi potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo plačilo avtorskega honorarja 12.624,15 EUR, po treh računih, in sicer delno za mesec maj 2010 ter za meseca oktober in december 2010, z obrestmi in stroški. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka v tem obdobju veljavno začasno dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) za kolektivno uveljavljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualni del, slednje pa je izvajala tožena stranka. Njen zahtevek za vračilo preveč plačanega zneska 16.427,97 EUR pa je zavrnilo.

2. Proti sodbi se pritožuje toženka, sklicujoč se na vse predvidene formalne pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter navaja: Dokazala je, da je račun za mesec maj 2010 plačala (18. 6. 2010), ter da od 11. 10. 2010 tožeča stranka ni več imela dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih. Računi so bili izdani kasneje. Le-te je sicer plačevala družbi S., ki je imela za to s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, in sicer do oktobra, kar sovpada s prenehanjem dovoljenja tožeči stranki.

Glede nasprotne tožbe meni, da je upravičena do vračila plačanega honorarja za mesec november 2010, saj tožeča stranka tedaj ni bila več aktivno legitimirana, ter za preveč obračunane honorarje za obdobje od 1. 5. 2010 do 11. 10. 2010. Za slednje velja klavzula „rebus sic stantibus“, saj višina nadomestila zaradi recesije in globalne krize od leta 2008 ni bila več vzdržna. Glede na to, kar je kasneje plačevala novim upravljalcem, je upravičena do 50 % redukcije.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je po izteku pritožbenega roka vložila dopolnitev pritožbe, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je dopolnitev očitno (za več mesecev) prepozna.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Aktivna legitimacija tožeče stranka za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko retransmitiranih avdiovizualnih delih je za mesec maj 2010 vsekakor podana. Začasno dovoljenje, ki ga je tožeči stranki za to izdal URSIL 24. 1. 2001, je veljalo do ustanovitve (oz. začetka zakonitega delovanja druge) organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Jedro problema je, da gre za dvoje praktično enakih dovoljenj: prvo je bilo izdano Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije 11. 10. 2010, drugo pa istemu subjektu 6. 2. 2012. 7. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita v delu, v katerem nalaga toženi stranki plačilo še preostalega dela honorarja za mesec maj 2010 (2302,63 EUR in 203,26 EUR obresti), ter v delu, v katerem je zavrnjena nasprotna tožba za vračilo polovice plačanih honorarjev za obdobje do 11. 10. 2010 (11.575,38 EUR), pritožba pa neutemeljena.

8. Argument, da tarifa zaradi recesije ne bi bila več „vzdržna“, je brez podlage, saj ta velja, dokler ni spremenjena po ustreznem postopku. Zatrjevanje recesije in globalne krize še ni razlog, da bi uporabniki avtorskih del smeli plačevati zgolj 50 % avtorskih honorarjev po veljavni tarifi. Ne drži pa niti pritožničina trditev, da je dokazala plačilo zneska avtorskega honorarja za mesec maj 2010. Predložila je zgolj račun, izdan preko družbe S., tožeča stranka pa je s svojimi dokazili izkazala, da je bila za mesec maj plačana le polovica honorarja.

9. Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo treba ta del I. in III. točke sodbe sodišča prve stopnje potrditi, pritožbo pa zavrniti.

10. Sporno pa je in ostaja, ali je tožeča stranka upravičena (stvarno aktivno legitimirana) za pobiranje avtorskih honorarjev tudi v času po izdaji prvega dovoljenja drugi kolektivni organizaciji (glej točko 6). O tem sodba sodišča nima razumljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost in zakonitost odločitve, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je terjala razveljavitev dela sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP), nanaša pa se na honorarje, zapadle po tem datumu po tožbi in po nasprotni tožbi.

11. Jedro odgovora na očitke pritožnice je sicer zaznati v 4. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe 3. odst. na strani 7 in nadalje, vendar je argumentacija sodišča v tem delu povsem nerazumljiva in pomanjkljiva. Toženi stranki s tem ni odgovorjeno na njen ključni ugovor, da je začasno dovoljenje tožnici prenehalo že z 11. 10. 2010, ko je URSIL Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije izdal (prvo) dovoljenje; umanjka pojasnilo, zakaj oz. s čim in kdaj ter na podlagi česa naj bi bilo le-to odpravljeno oz. zakaj naj bi bilo neupoštevno. V sicer obsežnih razlogih prvostopenjske sodbe o tem ni povedanega nič.

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje zavzame jasno in preverljivo argumentirano stališče, zakaj meni, da tožeča stranka je oz. ni aktivno stvarno legitimirana ter zakaj meni, da tožena stranka je ali ni upravičena do vračila plačanega zneska honorarjev v spornem obdobju med prvim in drugim dovoljenjem, ki ga je URSIL izdal tretji osebi, s čimer je začasno dovoljenje tožnici prenehalo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je po določbi 4. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.