Jedro

V izpodbijani odločbi ni pojasnjen dejanski del zadeve – upravni organ ni navedel, kakšno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom tožnika po 175a. členu SZ-1 je ugotovil - ampak le zaključek, da tožnik ni izkazal, da ima pravice iz 173. člena SZ-1. Dopolnjevanje obrazložitve z vsebino, ki bi morala biti vključena v odločbo, pa ni dopustno in ne more nadomestiti obrazložitve. To pomeni, da sodišču ni omogočen preizkus, zakaj je zadeva rešena tako, kot je odločeno v izreku, stranki v upravnem postopku pa je s tem odvzeta pravice do učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-28/2012-01031334 z dne 12. 9. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku hišniškega stanovanja, vloženo dne 24. 5. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih v skladu s 175.a členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1B), ki določa, da prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju lahko koristi enake pravice kot najemnik denacionaliziranega stanovanja, kot to opredeljuje 173. člen SZ-1, v primeru če gre za nakup stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi za nakup drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Navaja, da je tožnika pozval k dopolnitvi vloge ter mu posredoval obrazec s pojasnilom in navodilom, iz katerega je razvidno, kateri dokumenti so potrebni in kakšne pogoje mora prejšnji imetnik izpolnjevati. Tožnik je na poziv organa od vseh potrebnih dokumentov posredoval samo zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja, ki se niti ne glasi na njegovo ime, ni pa posredoval niti enega dokumenta, iz katerega bi bilo možno ugotoviti njegovo upravičenost do ugodnosti iz 173. člena SZ-1. Zato je bilo treba njegovo zahtevo zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa in bistvenih kršitev določb postopka. Sklicuje se na SZ-1B ter na prvi odstavek 3. člena tega zakona, v skladu s katerim prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991 ter pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo. Navaja, da je toženki v zakonskih rokih dostavil zahtevo za izdajo odločbe o dodelitvi sredstev oziroma nadomestil, ker namerava kupiti drugo stanovanje oziroma graditi hišo, izjavo o opravljanju hišniških del in prebivanju v hišniškem stanovanju, iz katere je natančno razvidno, da hišniška dela za večstanovanjsko stavbo, v kateri se nahaja hišniško stanovanje, opravlja vse od leta 1986 in v hišniškem stanovanju od takrat tudi še živi (s tem v zvezi je v primeru dvoma predlagal zaslišanje prič), pogodbo o delu z dne 1. 6. 1986, iz katere je razvidno, da mu je bilo predmetno hišniško stanovanje dodeljeno zaradi opravljanja hišniških del, obenem pa je bila pogodba tudi podlaga za opravljanje hišniških del, izjavi o lastništvu in pridobitvi podatkov o stalnem prebivališču in državljanstvu, zapisnik o točkovanju iz septembra 1985 in potrdilo o vplačilu upravne takse. Toženka iz neupravičenih razlogov dokazov ni upoštevala, z izjemo zapisnika o točkovanju, za katerega je zapisala, da se ne glasi na tožnika. Ker je bil zapisnik o točkovanju sestavljen v skladu s predpisi in se glasi na predmetno hišniško stanovanje, je ta argument brezpredmeten. Zakaj ni upoštevala vsaj pogodbe o delu z dne 1. 6. 1986, za katero je sama v dopisu navedla, da mu je ni treba ponovno predlagati, ni jasno. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo odločbe in izračuna, da znaša vrednost stanovanja 46.529,82 EUR, nadomestilo v skladu s 173. členom SZ-1 pa znaša 36% od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25% v obliki obveznic in 13% od Republike Slovenije v gotovini. Najemnik pa lahko od Stanovanjskega sklada zahteva tudi odobritev posojila. Kršitev pravil postopka toženki očita zato, ker ni izvajala predloženih dokazov, in je s tem kršila načelo materialne resnice in proste presoje dokazov, konkretno 164. člena ZUP. Ker tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranka. Tožnik predlaga, da sodišče samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je po zakonodaji hišnik oseba, ki opravlja na podlagi delovne pogodbe o redni zaposlitvi hišniška dela za eno ali več stanovanjskih stavb. Gre torej za osebo, ki je bila pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona redno zaposlena kot hišnik in v ta namen ji je bilo dodeljeno hišniško stanovanje za čas opravljanja hišniških del. Stanovanjski zakon iz leta 1991 uredil status hišniških stanovanj v 8. členu, kjer je določil, da so hišniška stanovanja v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš. Tudi po 5. členu Stanovanjskega zakona iz leta 2003 sodijo hišniška stanovanja med skupne prostore večstanovanjskih stavb in so v solastnini etažnih lastnikov. Stanovanjski zakon iz leta 1991 je ukinil institut „hišnik“ in uvedel institut „upravnik“, zato so morali tisti hišniki, ki so po letu 1991 še naprej opravljali hišniška dela, urediti svoj status s sklenitvijo pogodbe o delu in za uporabo hišniškega stanovanja skleniti najemno pogodbo. V praksi so to v imenu etažnih lastnikov opravljali upravniki (27. člen Stanovanjskega zakona in 118. člen Stvarnopravnega zakonika). Po mnenju toženke bi tožnik moral izkazati, da tudi na dan uveljavitve SZ izpolnjuje pogoje za uveljavitev citiranih ugodnosti. Toženka je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge o tem, da ima še naprej urejen status hišnika oziroma da je še zmeraj redno zaposlen kot hišnik, o čemer bi moral imeti sklenjeno delovno razmerje z etažnimi lastniki oziroma z upravnikom ene ali več stanovanjskih hiš, za katera še zmeraj opravlja hišniška dela. Prav tako bi morala imeti urejeno razmerje za uporabo hišniškega stanovanja, saj pogodba iz leta 1986 ne izkazuje stanja na dan uveljavitve zakona. Tožnik potrebnih dokumentov ni predložil. Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložitev obsega: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo predpisov, na katere se odločba opira, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Iz navedenega izhaja, da obrazložitev obsega dva, med seboj povezana dela – dejanski del, ki vsebuje obrazložitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, in pravni del, ki vsebuje presojo, koliko se pravice oziroma obveznosti, o katerih je bilo odločeno z dispozitivom, glede na ugotovljeno dejansko stanje skladajo z materialnimi predpisi. Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da tožniku ne gredo pravice prejšnjega imetnika pravice na hišniškem stanovanju. Obrazložitev te odločitve (ki je vsebinska, materialnopravna odločitev) pa nima prej opisanih sestavin in je po presoji sodišča ni mogoče preizkusiti.

V izpodbijani odločbi ni pojasnjen dejanski del zadeve – upravni organ ni navedel, kakšno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom tožnika po 175a. členu SZ-1 je ugotovil - ampak je le zaključek, da tožnik ni izkazal, da ima pravice iz 173. člena SZ-1. Pri tem toženka navaja, da je tožnik posredoval samo zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja, ta navedba pa je protispisna. Iz predloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožnik zahtevi, vloženi 24. 5. 2012, priložil „pogodbo o delu“ z dne 1. 6. 1986 ter izjavo glede lastništva drugega stanovanja ali stanovanjske hiše. Naknadno je 31. 5. 2012 predložil izjavo o opravljanju hišniških del in prebivanju v hišniškem stanovanju, dne 13. 8. 2012 pa zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja in „pogodbo o delu“ z dne 20. 9. 1985. Toženka se do teh dokazov, v razmerju do za odločitev relevantnih dejstev, ni opredelila. Navedba, da je tožniku poslala obrazec s pojasnilom in navodilom, iz katerega je razvidno, kateri dokumenti so potrebni in kakšne pogoje mora izpolnjevati, ne more nadomestiti njene obveznosti, da v primeru vsebinskega odločanja v obrazložitvi odločbe povzame dejanskega ugotovitve, ki so rezultat ugotovitvenega postopka. Zato sodišče tudi pravnega dela obrazložitve (da tožnik ni upravičen do ugodnosti iz 173. člena SZ-1) ni moglo preizkusiti. Nemožnost preizkusa odločbe pa je po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev postopka.

Toženka je šele v odgovoru na tožbo pojasnila, zakaj je tožniku odrekla pravice iz 173. člena SZ-1. Dopolnjevanje obrazložitve z vsebino, ki bi morala biti vključena v odločbo, pa ni dopustno in ne more nadomestiti obrazložitve. Pomeni, da sodišču ni omogočen preizkus, zakaj je zadeva rešena tako, kot je odločeno v izreku, stranki v upravnem postopku pa je s tem odvzeta pravice do učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev. Zato se sodišče do navedb toženke v odgovoru na tožbo tudi ne opredeljuje.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.