Jedro

Pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, je zakonski, zato višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani III. b., IV. b. in v V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „III. b. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov še v znesku 894,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 128,34 EUR od 4.2.2010 do plačila, - 285,61 EUR od 23.7.2010 do plačila, - 344,35 EUR od 26.1.2012 do plačila, - 135,75 EUR od 28.5.2012 do plačila.

IV. b. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati civilno kazen še v znesku 1.719,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka določenega za plačilo civilne kazni dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 521,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v II., III. b. in IV. b. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 440,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito rabo fonogramov v skupnem znesku 798,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 245,95 EUR od 4. 2. 2010 do plačila, 217,43 EUR od 23. 7. 2010 do plačila, 249,09 EUR od 26. 1. 2012 do plačila in od 86,04 od 28. 5. 2012 do plačila (III. a. točka izreka). V preostalem delu zahtevanega nadomestila pa je tožbeni zahtevek za znesek 1675,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 344,46 EUR od 4. 2. 2010 do plačila, 501,20 EUR od 23. 7. 2010 do plačila, 598,69 EUR od 26. 1. 2012 do plačila, 230,81 EUR od 28. 5. 2012 do plačila, zavrnilo (III. b. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v 15. dneh v višini 1.714,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila (IV. a. točka izreka). Iz naslova civilne kazni je tožbeni zahtevek za znesek 3.087,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila, zavrnilo (IV. b. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 523,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., III. b., IV. b. in V. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev prvostopenjske sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, njena pritožba pa je štela za umaknjeno s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 27. 9. 2012 (r. št. 26, pravnomočen 17.10.2012)

5. Pritožba je deloma utemeljena, deloma pa ni utemeljena.

O utemeljenem delu pritožbe (del III. b., IV. b. in V. točke izreka)

6. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v svojem gostinskem lokalu javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

7. Pravni temelj za tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve (obogatitve) je zakonski. To pa je 190. člen OZ, ki ga 198. člen OZ še podrobneje določa. 8. Tudi za civilni delikt, in za z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

9. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

10. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

11. SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Zakonito uporabo avtorskih del bi tožena stranka od uveljavitve SS 2006 dosegla že, če bi položila znesek, ki ga določa 2. odstavek 4. člena SS 2006. Ta pa se odmeri po T 2005, zmanjšani za 30 %.

12. Tožena stranka je bila torej obogatena toliko, kolikor je prihranila, ker ni ravnala tako. Kot računski temelj za izračun civilne kazni se tudi vzame T 2005 iz že prej opisanega razloga. Za dosego zakonite uporabe bi namreč morala ravnati po 2. odstavku 4. člena SS 2006. Kaj več ni bilo niti potrebno.

13. Prvostopenjska odločba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se od uveljavitve SS 2006 samodejno uporablja tarifa iz SS 2006. Pritožba pa tudi izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki ni znižana za 30 %. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, v bistvu določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

14. Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti prvostopenjsko sodbo glede višine neupravičene pridobitve in glede civilne kazni, in posledično tudi glede stroškov postopka (1. odstavek 351. člena in 358. člen ZPP).

Višina zahtevkov

15. Glede dejanskih ugotovitev se sodba pritožbenega sodišča sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča. 16. Tožeča stranka je zahtevala 2.473,67 EUR kot neupravičeno pridobitev tožene stranke za 69 mesecev nezakonite uporabe fonogramov v O. v obdobju od 1. 9. 2006 do maja 2012 in v D. za 11 mesečno uporabo od 11. 7. 2011 do maja 2012. Od 1. 9. 2006 do 1. 11. 2006, torej še v času uporabe Tarife 2005, je glede O. ta znesek treba najprej zmanjšati za znesek 55,70 EUR (2 meseca X 25,67 EUR X 8,5 % DDV, upoštevan v III. a. točki izreka) in znese 2.417,96 EUR. Slednji znesek je treba nato zmanjšati za 30 %. za obdobje od začetka veljavnosti SS 2006 (27. 10. 2006 dalje). Utemeljen je le zahtevek v višini 1.692,57 EUR s pripadki. Ker je sodišče v III. a. točki izreka iz tega naslova tožeči stranki že priznalo (pravnomočno) znesek 798,51 EUR s pripadki, ga je sodišče druge stopnje odštelo od zneska 1.692,57 EUR. Zato je tožeči stranki priznalo še znesek 894,06 EUR. Glede na povedano je bilo treba delno spremeniti izrek prvostopenjske sodbe v III. b. točki tako, da se zahtevku ugodi še za navedeni znesek, v preostalem delu za zavrnjeni znesek 781,11 EUR pa je odločitev sodišča prve stopnje, glede na razložene materialno pravne razloge, pravilna.

17. Tožeča stranka je zahtevala 4.559,78 EUR kot civilno kazen. Upravičena je le do 70 % preostalega zneska, torej do 3.191,84 EUR. Ker je sodišče v IV. b.) točki izreka iz tega naslova tožeči stranki že priznalo (pravnomočen) znesek 1.471,94 EUR, ga je sodišče druge stopnje odštelo od zneska 3.191,84 EUR. Zato je tožeči stranki priznalo še znesek 1.719,90 EUR. Glede na povedano je bilo treba delno spremeniti izrek prvostopenjske sodbe v IV. b. točki tako, da se zahtevku ugodi še za navedeni znesek, v preostalem delu, za zavrnjeni znesek 1.367,94 EUR, pa je odločitev sodišča prve stopnje, glede na razložene materialnopravne razloge, pravilna.

Zato je sodišče druge stopnje, v preostalem zavrnilnem delu (delu III. b.), IV. b.) točke izreka) potem, ko je po uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O neutemeljenem delu pritožbe (II. točka izreka) K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

18. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo, ker je tožeča stranka ne more uveljavljati kot njeno pravico, iztožljivo v civilni pravdi.

19. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje trditvene ugotovitve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo, kljub temu pa je pri javni priobčitvi fonogramov dolžan plačevati primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). V takem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko zahteva od uporabnika na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice lahko upravičenec zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

20. V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del, ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj, kar kaže na to, da imajo kolektivne organizacije deloma tudi javno pravni značaj.

21. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati civilni delikt, seveda, če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer, če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibidem, stran 139). Vprašanje ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP), za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku.

22. Navedenega materialnopravnega izhodišča ne more omajati niti pritožbeno izvajanje, da se zakonsko besedilo v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov uporabljenih del. Iz reference pri tej zakonski določbi je namreč razvidno, da se zakonsko besedilo izrecno sklicuje tudi na določilo 4. odstavka 159. člena ZASP. Tožeča stranka pa tudi ne navede utemeljenih razlogov za vsebinsko razlikovanje med obveznostjo pošiljanja sporedov po 1. in 3. odstavku 159. člena ZASP in obveznostjo predložitve podatkov po 4. odstavku 159. člena ZASP. V obeh primerih gre namreč za kršitev obveznosti uporabnikov do obveščanja, kot to izhaja iz naslova 159. člena ZASP, v katerem sta urejeni obe obveznosti. Ne gre torej za izvotlitev pravice same, temveč za vprašanje, ali lahko pristojna kolektivna organizacija (tožeča stranka) glede obveznosti mesečnega poročanja doseže sodno varstvo v civilnem pravdnem postopku. Navedeno pravno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi (na primer: sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 47/2011, I Cpg 24/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 212/2012 ). Zato je stališče, zavzeto v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2011 izjema od ustaljene sodne prakse gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani. Obrazložitev te odločbe ni takšna, da bi lahko privedla do spremembe dosedanje ustaljene sodne prakse.

23. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, bi se lahko zgodilo, da bi že dan po izdaji sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke ne bi o ničemer obveščala, čeprav bi bila k temu zavezana na podlagi pravnomočne sodbe.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (V. in VI. točki izreka) Stroški postopka

24. Prvostopenjsko sodišče je že odločilo, da so bili prvostopenjski stroški tožeče stranke 1.394,16 EUR, tožene stranke pa 1.410,16 EUR. Zoper ta del prvostopenjske odločbe tožeča stranka ni vložila pritožbe. Grajala pa je odločitev o deležu stroškov, ki jih mora nositi tožeča stranka.

Tožeča stranka je s svojimi zahtevki uspela s 70 % in je torej upravičena do povrnitve stroškov v sorazmerju s tem uspehom (2. odstavek 154. člena ZPP).

Po 70 % uspehu pa bi tožeča stranka morala dobiti 944,41 EUR, tožena stranka pa 30 %, torej 423,04 EUR stroškov. Zato je sodišče druge stopnje po pobotanju stroškov strank, priznalo tožeči stranki razliko med navedenima zneskoma v znesku 521,36 EUR (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

25. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer v višini 427,20 EUR (tarif. št. 3210), 20,00 EUR (tarif. št. 6002) in DDV v višini 20 % (tarif. št. 6007). Do povrnitve teh stroškov, izračunanih od zneska 2.613,96 EUR (uspeh v pritožbenem postopku), v skupni višini 260.16 EUR je upravičena glede na navedene določbe ZOdvT in do povrnitve sodne takse v višini 180,00 EUR, skupaj torej do zneska 440,16 EUR.

Stroški postopka tožene stranke z odgovorom na pritožbo pa glede na njeno vsebino niso bili potrebni, zato ji ne pripadajo (155. člen ZPP).