Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 790/2018-15

ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.790.2018.15 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja nevarnost pobega kršitev materialnega prava
Upravno sodišče
17. april 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dejstvo, da tožnik po odhodu iz svoje države ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito v prvi varni državi ter da sprva tožnikova ciljna država ni bila Slovenija, ne zadošča za sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa individualna, so utemeljeni tožnikovi ugovori, da ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na tožnikovo begosumnost sklicuje ob navedbi, da 80 % prosilcev po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da je bil z njim tudi (že) opravljen osebni razgovor. Iz vsega povedanega tako izhaja, da v obravnavani zadevi tudi niso podani razlogi za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-538/2018/4 (1312-17) z dne 6. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1982, državljana Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju tožnik) pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in sicer na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Odredila je, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve pridržanja in sicer od 4. 4. 2018 od 13.15 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstojali.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 4. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni priložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Iz policijske depeše in registracijskega lista z dne 27. 3. 2018 izhaja, da tožnik zapustil Alžirijo 1. 9. 2017. S potnim listom je odšel v Turčijo, od tam pa pot nadaljeval do Grčije, nadalje v Albanijo, ilegalno vstopil v Črno goro, od tam pa v Bosno in Hercegovino. V Sarajevu se je zadržal en teden in nadaljeval pot do Velike Kladuše, od tam pa s skupino nadaljeval pot proti Sloveniji. Pot so nadaljevali peš proti Hrvaški in nato proti Sloveniji, v katero so vstopili tako, da so preplavali reko. Tožnik je bil namenjen v Francijo, iz države pa je odšel kot ekonomski migrant, torej zaradi ekonomskih razmer.

3. Ob vložitvi prošnje je tožnik navedel, da je iz Alžirije odšel legalno z letalom s potnim listom in vizumom v Turčijo, kjer je ostal manj kot mesec. Bival je v hotelu, ker je bil predrag, ni mogel dolgo ostati, zato je pot nadaljeval peš ilegalno v Grčijo, kjer je približno mesec in pol bival v Thesaloniki. Pot je nadaljeval proti Albaniji in Črni gori. Po enem mesecu in štirikratnem poskusu prečkanja meje je odšel v BiH, kjer je ostal petnajst dni. Od tam je še z devetimi osebami nadaljeval pot proti Hrvaški in Sloveniji. Mejo s Slovenijo je prečkal preko reke, dokler ga niso prijeli slovenski policisti, pri katerih je podal namero za mednarodno zaščito. Ko je odšel iz Alžirije, je najprej želel v Francijo, zaradi jezika, ker ga pozna in zaradi brata, ki tam živi. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu ni všeč. Glede osebnih dokumentov je navedel, da ima v Alžiriji potni list in osebno izkaznico. V Turčiji je spoznal Alžirca, ki je njegove osebne dokumente odnesel njegovim domačim. Bal se je, da bi mu kdo vzel potni list, ali pa, da bi ga izgubil. Za zaščito bi zaprosil tudi, če ga policija ne bi prijela. Glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker se pri njih ne spoštuje zakonov, imajo mafijo, teroriste in tolpe, ni pa pravice. Leta 2001 so bili neredi med državo in islamisti in je prišlo do male vojne. Veliko je bilo mrtvih. Teroristi so požgali cerkve, krščanske grobnice. V Alžiriji je tožnik opravljal priložnostna dela kot električar, avto električar in kot voznik tovornjaka. Kot Berber je moral plačati, da mu je delodajalec sploh dal delo. Vse, kar je delal, je bilo brez zavarovanja, ker je Berber.

4. Tožniku je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja njegove istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Iz zapisnika izhaja, da tožnik v nobeni od držav, ki jih je prečkal pred prihodom v Republiko Slovenijo, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Dal pa je prstne odtise v Grčiji in Črni gori, kjer je dobil dokument, da mora v petnajstih dneh zapustiti državo. Med Turčijo in Grčijo se je predal policiji, v Albaniji ni videl policije. V Sarajevu so mu dali dokument za izgon iz države, da jo mora zapustiti v petnajstih dneh. Odšel je v Veliko Kladušo. Na Hrvaškem ni videl policije. Glede osebnih dokumentov je navedel, da je imel potni list s seboj do Turčije, kjer ga je dal prijatelju Alžircu, da ga odnese domov. Ko se je nazadnje pogovarjal z družino, so mu potrdili, da je pri njih.

5. Tožena stranka navaja določbe prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ob podaji prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo skladno z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z četrtim odstavkom 34. član ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo identiteto. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal tekom postopka. Tožnik je namreč dejal, da je potni list po prijatelju Alžircu poslal domačim, ki so mu potrdili, da je potni list pri njih. Tožena stranka razlog za odsotnost osebnih dokumentov ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite. Ker tožnik pri sebi nima osebnih dokumentov oziroma jih ni predložil pristojnemu organu in tudi ni podal upravičenih razlogov, zakaj dokumentov nima, oziroma je s tem, ko je potni list poslal domov, celo sam ustvaril situacijo, da dokumentov nima, tožena stranka dvomi v to, da je podal resnične podatke glede svoje identitete. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente, oziroma bi jih predložil toženi stranki in ne bi navajal, da jih je poslal domačim v izvorno državo in da jih bo poskusil pridobiti.

6. Zaradi navedenih okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija, glede na navedbe tožnika na Policijski postaji Črnomelj in kasneje v postopku ob podaji prošnje, ni njegova ciljna država, ampak je to Francija, tožena stranka sklepa, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot, s podajanjem drugačnih osebnih podatkov pa verjetno upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožena stranka dvomi, da je tožnik navedel resnične osebne podatke. Iz navedenega razloga je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. S tem se po mnenju tožene stranke zasleduje namen tega ukrepa, to je onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnje prehajanje meja držav članic Evropske unije. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, ki jo citira. Tožena stranka nadalje navaja, da je za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je, ob odsotnosti dokazil, bistven osebni razgovor. Izdaja odločitve o tožnikovi prošnji bo mogoča šele po izvedenem osebnem razgovoru in morebitni dodatni pridobitvi informacij o državi izvora. Iz tožnikove poti do Republike Slovenije izhaja, da je prečkal več varnih držav in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, ampak je potoval naprej proti zastavljenemu cilju, ki je v njegovem primeru Francija, ker pozna jezik in ima tam brata. Tožena stranka meni, da o njegovi prošnji ne bo mogoče meritorno odločiti brez omejitve gibanja, saj bo v nasprotnem primeru po vseh verjetnosti prej zapustil Republiko Slovenijo. Meni tudi, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in mu tako ni preostalo nič drugega, kot da zaprosi za zaščito.

7. Glede na to in glede na izkušnje tožene stranke, da več kot 80 % prosilcev že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapustijo azilni dom, toženka utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar je odločila, da tožnika pridrži tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožniku je omejila gibanje na Center za tujce zato, ker je ugotovila, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, za kar podrobno pojasni razloge. Pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce se opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Toženka meni, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da so podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Tožnik izpodbija navedeni sklep in v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost. V skladu z navedeno določbo se torej zahteva obstoj očitnega dvoma, katerega tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni niti zatrjevala, temveč je izrazila zgolj dvom v osebne podatke tožnika. Izpodbijani sklep je torej nepravilen že iz razloga, ker tožena stranka sploh ne zatrjuje enega izmed zakonskih pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja. Dodatno pa obstoj očitnega dvoma v istovetnost v predmetni zadevi niti ne bi imel nikakršne podlage. Tožnik je namreč podal svoje osebne podatke pri podaji prošnje, poleg tega pa se v nobeni od držav, katere je prečkal na poti iz izvorne države, ni izdajal z drugimi podatki, niti ni v nobeni državi zaprosil za mednarodno zaščito z drugimi podatki. Tožnik je tudi izčrpno pojasnil razlog, zakaj pri sebi nima osebnih dokumentov s sliko, to je zaradi strahu pred krajo ali izgubo dokumentov med potjo. Večkrat pa je tudi poudaril, da imajo njegov potni list njegovi domači v Alžiriji in da osebne dokumente lahko priskrbi. Zato so navedbe tožene stranke, da odsotnost osebnih dokumentov ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje, povsem brez podlage. Pri tem je pomembno, da je tožena stranka tožnika pri podaji prošnje 4. 4. 2018 pozvala, da predloži osebne dokumente do 10. 4. 2018, hkrati pa tožniku še pred potekom tega roka omejila gibanje iz razloga ugotavljanja istovetnosti. Tožnik izpostavlja tudi ustaljeno stališče sodne prakse, da zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnega dokumenta, še ne pomeni, da je podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1. 9. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, lahko pristojni organ odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti tako izpolnjeni trije kumulativni pogoji, ki jih navaja. Izpodbijanemu sklepu pa očita, da iz njega ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima tožena stranka namen ugotoviti, posledično pa ni izkazana vzročna zveza, po kateri bi bil izrek ukrepa omejitve gibanja potreben za ugotavljanje tega dejstva. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. Dejstvo, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razgovor je namreč procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti, omenjena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo. Ker tožena stranka sploh ni navedla dejstev, ki naj bi se ugotavljala, in za ugotavljanje katerih je potrebno tožniku pridržati prostost, izpodbijani sklep ne zadosti standardom obrazloženosti, dodatno pa tudi po materialnem pravu ne ustreza zakonskim pogojem za pridržanje tožnika, posledično je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen tudi iz tega razloga.

10. Nadalje so kot razlog za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedene tudi izkušnje tožene stranke, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, posledično pa tožena stranka utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato vsebinsko odločiti o njegovi prošnji. Tožnik poudarja, da gre pri ukrepu omejitve gibanja prosilcu za azil za naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, kar pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. Dejstvo, da 80% prosilcev zapusti azilni dom po vloženi prošnji, se nikakor ne more šteti za okoliščine konkretnega primera. Zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi iz tega razloga. Tožnik zato meni, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, saj sploh ne vsebuje konkretnih razlogov, zakaj je tožena stranka štela, da je ukrep omejitve gibanja nad tožnikom sploh potreben, posledično pa je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Prav tako je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, saj zakonski pogoji za izrek ukrepa pridržanja sploh niso izpolnjeni, kar je vodilo k napačni uporabi materialnega prava.

11. Tožnik dodatno, na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Kršena mu je pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 5. člena Konvencije o človekovih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo na podlagi 15. člena Ustave RS, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika do pravnomočne odločitve v zadevi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče je na glavni obravnavi 17. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

15. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

16. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja); - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Izrek ukrepa na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, je v skladu z ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije. Glede na naravo izpodbijanega ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

17. Za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s fotografijo, in da tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Tožena stranka navaja, da se ji poraja dvom v osebne podatke tožnika, kakor tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal tekom postopka. Tožnik je namreč dejal, da je potni list po prijatelju Alžircu poslal domačim, ki so mu potrdili, da je potni list pri njih. Tožena stranka pa razlog za odsotnost osebnih dokumentov ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje, pri čemer tožniku očita, da je sam ustvaril situacijo, da dokumentov nima. Iz teh razlogov pa tožena stranka dvomi v to, da je podal resnične podatke glede svoje identitete. Ob tem, ker naj bi tožnik navedel, da je njegova ciljna država Francija, tožena stranka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot, s podajanjem drugačnih osebnih podatkov pa verjetno upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo.

18. Po presoji sodišča zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Iz dejanskih ugotovitev v tej zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja, na kar se v tožbi utemeljeno sklicuje tožnik. Tožena stranka je sicer izrazila dvom v tožnikove navedbe glede odsotnosti osebnih dokumentov in tožniku očita nesodelovanje v postopku. Glede na to, da Slovenija ni bila tožnikova ciljna država, pa je to po mnenju tožene stranke dodaten razlog, zaradi katerih je tožena stranka v dvomu, da je tožnik navedel resnične osebne podatke. Vendar pa po presoji sodišča navedene okoliščine, ki jih navaja tožena stranka in dejstvo, da tožnik nima osebnih dokumentov, ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da obstoja očiten dvom v tožnikovo istovetnost. 19. Sodišče ugotavlja, da je tožnik ves čas postopka navajal enake osebne podatke. Čeprav tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Tožnik je med postopkom in tudi na glavni obravnavi ves čas navajal iste osebne podatke. Tudi na izrecno vprašanje njegove pooblaščenke na glavni obravnavi je izpovedal, da se v državah, na poti iz Turčije do Slovenije, nikoli ni izdajal z drugimi osebnimi podatki. Iz navedb tožene stranke pa tudi ne izhaja, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekoga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta kot tudi dejstvo, da tožnikova ciljna država v začetku ni bila Slovenija, pa se po presoji sodišča ne morejo šteti za razloge, zaradi katerih bi bil izpolnjen zakonsko določen pogoj očitnega dvoma. Po presoji sodišča tožena stranka razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izkazala.

20. Pri tem sodišče še dodaja, da je bil tožnik na glavni obravnavi vprašan, ali je pridobil kakšen svoj osebni dokument, kar je obljubljal v postopku. Tožnik je izjavil, da je osebni dokument in vozniško dovoljenje dobil preko interneta v Centru za tujce, vendar teh kopij ni znal fizično pridobiti. Mislil je, da bo to lahko pridobil na sodišču. Po končani glavni obravnavi pa je sodišče s strani tožnikove pooblaščenke prejelo kopije teh dokumentov, na katere se je na glavni obravnavi skliceval tožnik. Ne glede na to, da je tožnik naknadno sodišču dostavil fotokopije osebnih dokumentov, pa po presoji sodišča navedeno ne vpliva na samo odločitev v zadevi, saj po presoji sodišča dejstvo, da tožnik toženi stranki ni mogel predložiti osebnega dokumenta s fotografijo, samo po sebi ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost. 21. V obravnavani primeru je tožena stranka kot pravno podlago za izrečeno zadržanje navedla tudi drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani vsi trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 22. Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da je odšel iz Alžirije, ker je želel priti v EU. Iz policijske depeše z dne 27. 3. 2018 sicer izhaja, da je tožnikova ciljna država Francija, vendar pa je iz tožnikovih navedb v nadaljnjem postopku to ne izhaja. Tožnik je v postopku pojasnil, da si je najprej sicer želel v Francijo, vendar da v prošnji za mednarodno zaščito Francijo ni navedel kot ciljno državo. Povedal je tudi, da bo v Sloveniji počakal, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

23. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je treba ugotoviti dejansko stanje, da lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito, za kar pa je, ob odsotnosti dokazil, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, bistven osebni razgovor. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da dejstvo, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo. Po presoji sodišča je navedeno zakonsko določbo treba razumeti tako, da je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, pridobiti na takšen način, da to ni mogoče brez izrečenega ukrepa, kar pa bi morala tožena stranka ustrezno pojasniti. V obravnavani zadevi pa navedeno iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Glede na povedano tako v obravnavani zadevi tudi ni podana vzročna posledična povezava med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito in omejitvijo gibanja. Pri tem pa sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni pojasnila obstoja utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil v skladu z objektivnimi kriteriji za begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. Toženka navaja, da je tožnik po odhodu iz izvorne države prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za mednarodno zaščito, poleg tega pa je bila tožnikova ciljna država Francija in ne Slovenija, kar naj bi kazalo na njegovo begosumnost. Tudi dejstvo, da tožnik po odhodu iz svoje države ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito v prvi varni državi ter da sprva tožnikova ciljna država ni bila Slovenija, ne zadošča za sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa individualna, so utemeljeni tožnikovi ugovori, da ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na tožnikovo begosumnost sklicuje ob navedbi, da 80 % prosilcev po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da je bil z njim tudi (že) opravljen osebni razgovor. Iz vsega povedanega tako izhaja, da v obravnavani zadevi tudi niso podani razlogi za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 24. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitve materialnega prava. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna.

K točki II izreka:

25. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia