Jedro

Skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev (in stroški, ki so s tem povezani) je skupna zadeva obeh zakoncev, zato gre tudi v tem delu za skupni dolg.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici, znižajo za 178,38 EUR (na 958,26 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, katerih zakonska zveza je bila razvezana leta 2009. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo polovice mesečnih obrokov obeh še neodplačanih posojil, ki sta bili najeti v letih 2001 in 2003, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila ter obveznost plačevanja bodočih, še ne zapadlih mesečnih obrokov na tožničin račun.

2. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe, ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice do toženca v višini 16.341,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih terjatev za čas od zapadlosti do plačila, ugotovilo, da obstaja v pobot postavljena terjatev toženca v znesku 1885,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek v pobot postavljene terjatve v višini 4115,00 EUR pa je zavrnilo. Po pobotanju je tožencu naložilo v plačilo 14.456,57 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo njen zahtevek za plačilo še nezapadlih bodočih terjatev iz naslova posojila. Tožencu je naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v znesku 1136,64 EUR.

3. Toženec se pritožuje zoper sodbo in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da jo spremeni in zahtevek tožnice zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču, da je dvom v tožničino izpolnjevanje obveznosti izrazil le pavšalno, pravočasno je namreč opozoril, da potrdila o odplačevanju kredita niso predložena, dokazno breme za to pa je bilo na tožnici. Boji se, da bo moral plačati obroke kredita najprej tožnici, nato pa ga bo terjala še banka. Pritožba v nadaljevanju v večji meri sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela, češ da je sámo iskalo dejstva, ki jih tožnica (toženec v pritožbi sicer navaja „tožena stranka“) ni zatrjevala in tako prekoračilo trditveno podlago. Navaja, da ni bilo trditev, koliko znaša obveznost in že izvedeno plačilo po posameznem kreditu, višina obroka in število le-teh, kar predstavlja osnovne elemente sklepčnosti tožbe, priložene listine pa tega ne morejo nadomestiti. Poleg tega meni, da tudi ni bilo trditev, da gre za skupno premoženje zakoncev, temveč je zatrjevano le, da gre za dolg iz naslova solastnine. S tem ko je sodišče sámo ugotovilo, da gre za obveznosti iz skupnega premoženja, je po toženčevo zopet kršeno razpravno načelo, kar naj bi predstavljalo tudi kršitev enakega varstva pravic po 22. čl. Ustave RS. Zmotna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča, da toženec višini obrokov in njihovi zapadlosti ni nasprotoval, saj tožnica ni podala konkretne navedbe, ki bi ji lahko nasprotoval. Toženec še navaja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih zatrjevanih dejstev, in sicer do njegove navedbe, da je imela tožnica mansardno stanovanje zaklenjeno, njen sin pa je na hodniku celo namestil kamere, da bi videl, ali toženec prihaja v to stanovanje, poleg tega se ne opredeli do dejstva, da je moral v stanovanje vlomiti, kar že samo po sebi pomeni preprečitev njegove uporabe. Sodišču dalje očita, da se ne opredeli do navedbe, da je za preostanke posojila tožnica naročila izdelavo zob in gre pri tem izključno za njeno porabo, zato vračila tega dela posojila ni moč naložiti njemu, sploh pa dejstvo, da gre za skupni interes, niti ni bilo zatrjevano. Vse navedeno po pritožnikovem mnenju predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je takšna obrazložitev pomanjkljiva in se sodbe ne da preizkusiti. Pritožnik graja tudi uporabo materialnega prava, češ da zakonca res nerazdelno odgovarjata za skupne obveznosti, vendar sorazmerno s svojim deležem, kar pa v konkretnem primeru še ni bilo odločeno. Poleg tega pa naj bi bila storjena kršitev določb pravdnega postopka podana s tem, ko se je obravnavalo višji tožbeni zahtevek, čeprav je bil toženec z dopuščeno spremembo tožbe, ki ji je nasprotoval, seznanjen šele ob prejemu sodbe. Končno pritožba graja odmero pravdnih stroškov, saj bi bilo treba upoštevati tudi, da tožnica ni uspela z zahtevkom na plačilo dvanajstih še nezapadlih obrokov, skupno za plačilo 2624,64 EUR, kar povečuje njen neuspeh še za dodatnih 16 %.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov glede glavne stvari ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravil pravdnega postopka zaradi dopuščene spremembe tožbe (smiselno 8. točka 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožnica je spremembo tožbe predlagala na naroku 13. 5. 2015, čemur je toženec sicer res nasprotoval, vendar brez podlage, ne gre pa za nobeno kršitev postopka, če o tem ni bi izdan poseben sklep na naroku samem. Toženec je vsekakor vedel, pred čem naj se brani, (sicer pravilnega, smotrnega) sklepa o dovolitvi spremembi tožbe pa s pritožbo niti ne izpodbija.

8. Neutemeljeni so očitki o kršenju razpravnega načela ter prekoračitvi trditvene podlage. V skladu z razpravnim načelom (7. čl. ZPP) je sodišče na trditveno podlago res vezano in ne sme upoštevati ničesar, česar ena od strank v postopku ni zatrjevala. Pri opisu življenjskega primera pa tožniku ni treba navajati konkretne pravne norme ali uporabljati specifičnih pravnih pojmov, saj je sodišče tisto, ki navedena dejstva subsumira (podredi) ustrezni pravni kvalifikaciji. Čeprav tožnica v svojih navedbah bodisi ni uporabljala pravnih pojmov bodisi je uporabljala napačne (solastnina), so bile njene navedbe dovolj jasne in nedvoumne, prvostopenjsko sodišče pa jih je pravilno (pravno) ovrednotilo. Ni ugotavljalo (oz. ugotovilo) nobenega dejstva, ki bi ga tožnica ne zatrjevala, zato očitana procesna kršitev ni storjena, pa tudi ne kršitev ustavnih procesnih jamstev.

9. Tožnica je v tožbi navedla dovolj odločilnih dejstev in jih podprla tudi s priloženimi listinami. Višina kredita, čas odplačevanja in višina posamičnega obroka, so v zadostni meri razvidni že iz tožbe, v dokaz temu pa je tožnica priložila tudi kreditni pogodbi, amortizacijski načrt ter knjigovodsko kartico odplačil, zato so drugačni pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se sodbe ne da preizkusiti, češ da se sodišče ni izreklo o vseh bistvenih (toženčevih) navedbah. Sodišče je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama velja na sodišču dosežen dogovor o uporabi prostorov v hiši, ki ga tožnica s tem, ko ni pristala na drugačen predlog toženca, ni kršila in tožencu s tem ni preprečila uporabe solastne nepremičnine. V primeru, da se toženec z dogovorom o uporabi prostorov v hiši ne strinja in želi njegovo spremembo, ima na voljo ustrezna pravna sredstva oz. postopke. Okoliščine, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja toženec (zaklenjeno stanovanje, ravnanje tožničinega sina, razlog toženčevega vloma), zaradi obstoja sporazuma niso bistvenega pomena. Kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana, ocena, da ne obstoji toženčeva terjatev iz naslova uporabnine, pa je tudi materialnopravno pravilna.

11. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo tudi do pritožnikovih navedb o porabi dela posojila za tožničine lastne potrebe v zvezi s popravilom zob (v 13. točki obrazložitve), s podanimi razlogi pa se pritožbeno sodišče tudi vsebinsko strinja: skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev (in stroški, ki so s tem povezani) je skupna zadeva obeh zakoncev, zato gre tudi v tem delu za skupen dolg: Zakonca sta se dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati (44. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi niti v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica dolg v zvezi s skupnim premoženjem oz. tekočimi potrebami družine, katerega del sedaj terja od toženca, dejansko že plačala. O tem se je prepričalo na podlagi njene izpovedbe in priloženih listin ter imelo v teh dokazih zadosti opore za ugotovitev, da tožnica redno izpolnjuje kreditno obveznost. Relevantnih nasprotnih dokazov, ki bi vnašali dvom v to ugotovitev, toženec ni ponudil. Njegova bojazen, da bi moral isto terjatev plačati še banki, je brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage in na njegovo obveznost povrniti tožnici, kar je ona sama plačala iz naslova dolga njunega skupnega premoženja, ne more vplivati.

13. Na podlagi ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 2. in 3. odst. 56. čl. ZZZDR o solidarni obveznosti zakoncev za terjatve v zvezi s skupnim premoženjem oz. za tekoče potrebe družine. Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo biti prej posebej odločeno o deležu zakoncev na skupnem premoženju in da o tem odločitve še ni. Zakonska domneva o enakem deležu na skupnem premoženju (1. odst. 59. čl. ZZZDR) velja vse dokler ena od pravdnih strank te domneve ne izpodbije. V obravnavanem primeru nobena od pravdnih strank tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, kolikšen del skupnega dolga bremeni toženca, pravilno upoštevalo zakonsko domnevo.

14. Sodišče je pravilno odločilo tudi o pobotnem ugovoru glede vrednosti prodanih avtomobilov. Pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče upoštevati dejansko vrednost avtomobila in ne prodajne cene, ni pravilno oz. samo po sebi ne zadošča. Določno bi moral navesti, koliko naj bi bilo vozilo na trgu vredno in tožnici naprtiti konkretni očitek, da je vozilo neskrbno prodala pod to vrednostjo.

15. Pač pa pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo 88,50 % uspeh tožnice in 11,50 % uspeh toženca, ki ga je izračunalo glede na višino tožbenega zahtevka 16.431,89 EUR. Pri tem je prezrlo del zahtevka iz naslova nezapadlih terjatev, in sicer dvanajstih zneskov po 95,44 EUR in 123,28 EUR, kar skupaj znaša 2621,64 EUR. Ob upoštevanju še tega se uspeh tožnice zniža na 75,87 %, kar pomeni, da je toženec dolžan od skupnega zneska 1412,35 EUR tožnici povrniti 1071,55 EUR, po medsebojnem pobotu stroškovnih obveznosti pa ji mora plačati 958,26 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovni del izpodbijane odločitve spremenilo tako, je znesek stroškov, ki jih toženec dolguje tožnici, znižalo za 178,38 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP).

16. V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Ker je toženec s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, to je glede stroškov postopka, ga to ne upravičuje do (niti delnega) povračila pritožbenih stroškov, zato jih krije sam.