Jedro

Izpodbijana odločba je pravilno izdana na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, saj je imel organ prve stopnje za takšno postopanje ustrezno pravno podlago ob ugotovitvi, da tožeča stranka izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev brez dvoma lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je organ v konkretnem primeru pravilno uporabil določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat RS na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) pod točko 1. izreka gospodarski družbi A. d.o.o., (tožeči stranki), prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in jo tožeča stranka izvaja s tem, ko v okviru svoje poslovne dejavnosti dnevno in v živo na televizijskem programu B. predvaja ugankarski kviz C., v okviru katerega se z načinom poteka in vodenja ugankarskega kviza s strani vsakokratnega voditelja in z nagovarjanjem gledalcev z različnimi besednimi zvezami kot npr.: "Katera beseda je tole? Je vsaj kakšen junak? Zadnje minute so tukaj? Kaj je tole? Kdo ve? Kdo bo nocoj prebil prvi led? Že kdo ve kaj se skriva v moji kuverti? Ima že kdo besedo na koncu jezika? Še vedno čakam na pravilni odgovor. Mi ga bo kdo zaupal? Mi ga bo kdo povedal? Še kakšna ideja? Kaj je režija, imamo kakšen klic? Kdo mi bo prvi povedal, kaj sestavljajo črke? Zadnji trenutki oddaje! Nam bo uspelo odkriti tole neznano, očitno precej zapleteno besedo? Kdo jo bo prvi našel? Ne morem verjeti, da me v takšnih trenutkih zapustite! itd." in mimiko telesa poziva gledalce - potrošnike k sodelovanju v oddaji preko klica na plačljivo telefonsko številko 090 3003 oziroma 090 3008, kljub temu, da je glede na koncept in pridobitni namen ugankarskega kviza jasno, da v eter več minut ne bo spuščen noben klic, oziroma je z vidika potrošnika popolnoma nepredvidljivo, kdaj bo kakšen klic spuščen v eter, čeprav gledalci - potrošniki kličejo in čakajo na liniji kot je bilo npr. v oddaji z dne 4. 5. 2014, ko je v obdobju od 19:12:42 ure do 19:16:45 ure na plačljivo telefonsko številko klicalo 20 gledalcev, v času med 19:38:42 in 19:47:42 klicalo 45 gledalcev in med 19:51:12 in 19:58:02 je klicalo 71 gledalcev, v studio pa v teh časovnih intervalih ni bil prevezan noben klic. V celotni oddaji pa je bilo v studiu prevezanih skupaj 20 klicev od skupaj 463 klicev. V oddaji z dne 4. 7. 2014 pa je v času med 19:45 in 19:56 ure klicalo 79 gledalcev, od teh pa je bil samo eden gledalec spuščen v eter, v celotni oddaji pa je bilo v studio prevezanih 23 klicev, od skupno vsaj 205 klicev, poleg tega se za neposredno sodelovanje v oddaji oblikuje čakalna vrsta, pri čemer potrošnik ne ve, kateri v čakalni vrsti je, glede na podatek, vodenje oddaje in nagovarjanje voditelja pa klicatelj dobi vtis, da drugih klicateljev ni na liniji in da bo njegov klic prevezan v studio, z vsem tem pa družba ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado, takšen klic pa predstavlja izpostavljanje potrošnika stroškom, družba pa tako z nedopustnim vplivanjem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel, kar pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Iz 2. točke izreka izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tržna inšpektorica v postopku pregledala tri oddaje, in sicer z dne 4. 5. 2014, 4. 7. 2014 in 10. 7. 2014. Ugotovljeno je bilo, da oddaja „C.“ izvaja podoben koncept oddaje kot se je izvajal v oddajah „Č.“ oziroma „D.“, da uporablja enak model ponujanja vsebin klicateljem in da tudi v tej nagradni igri klicatelji ne vedo, kateri v čakalni vrsti so, da so prepričani, da bodo na vrsti glede na besede, s katerimi jih nagovarja voditeljica oddaje, ter da s takšnim načinom nagovarjanja voditeljica ustvarja lažni vtis, da klicateljev ni in da bo imel možnost odgovarjanja na vprašanje prvi klicatelj, ki bo poklical na plačljivo telefonsko številko, temu pa ni tako, saj se kljub oblikovanju čakalne vrste klicatelje ne spušča v eter, kar je razvidno iz števila vseh opravljenih klicev v oddajo in števila klicev, ki so spuščeni v studio, klicatelji pa so neupravičeno podvrženi stroškom. Oddaja ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik le na podlagi določenega dejanja (klica na plačljivo številko) dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo in s tem izpostavljanje stroškom. Z nagovarjanjem voditeljice se vzpostavi lažen vtis, da bo klicatelj – potrošnik dobil nagrado, saj je prepričan, da pozna pravilni odgovor, da je edini klicatelj in da bo takoj imel možnost sodelovanja v nagradni igri, kar pa ni res, saj je postavljen v čakalno linijo, katere dolžine potrošnik ne pozna, klicev pa se tudi dalj časa ne spušča v studio. Takšno vodenje oddaje vpliva oziroma lahko vpliva na potrošnika, da le-ta sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel. Zavezanec je v postopku večkrat poudaril, da je za celotno oddajo odgovorna slovaška družba D. s.r.o, ki je producent, organizator oddaje C. in ponudnik storitve. V nadaljevanju citira določbe 1. 3. in 5. točke 3. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) ter Zakon o medijih (ZMed), ki določa, da je medij tudi televizijski program, ki je dostopen javnosti. Iz 9. člena pa med drugim izhaja, da je izdajatelj medija pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin, v skladu s tem zakonom in samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. B., na katerem se predvaja televizijska oddaja C., je televizijski medij, katerega izdajatelj je družba A. d.o.o., ki je tudi v skladu z ZAvMS in ZMed zavezan nosi temeljno uredniško in pravno odgovornost za predvajanje vsebine na tem televizijskem programu, s tako zakonsko opredeljeno odgovornostjo za predvajanje vsebine pa ne more svoje odgovornosti za predvajanje oddaje, ki predstavlja agresivno poslovno prakso v smislu ZVPNPP, prenesti na drugo pravno osebo, ki je sicer lahko producent konkretne oddaje. Glede na vse zgoraj navedeno je organ zaključil, da tožeča stranka z omogočanjem predvajanja oddaje C. na televizijskem kanalu B. izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in lahko povzroči oškodovanje potrošnikov, zato jo je na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepovedalo.

3. Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V danem primeru ni nobenega dvoma, da oddajo „C.“ na B. predvaja tožeča stranka, zato ni nobenega dvoma, da ona nastopa v razmerju do potrošnikov. Tožeča stranka pri svojem poslovanju uporablja agresivno poslovno prakso, ki šteje za posebej nepošteno (4. odstavek 4. člena ZVPNPP). Obveznost v izreku, ki ga je v danem primeru oblikoval prvostopenjski organ in se nanaša na v izreku opisano poslovno prakso je jasna. Jasno je navedeno, kakšna nepoštena poslovna praksa se tožnici prepoveduje. Le izrek, kot je bil oblikovan v danem primeru pa je lahko učinkovit in je z njim mogoče vplivati na tožničino bodočo poslovno prakso (preprečiti nadaljnjo uporabo nepoštene poslovne prakse). Organ je pregledal tudi sodbo Sodišča EU št. C-428/11 z dne 18. 10. 2012, iz katere izhaja, da je vsebina izraza „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ manj natančna in torej lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Sodišče iz tovrstnih dejanj ni izključilo ravnanj, ki jih je v obravnavani zadevi uporabila tožeča stranka. Okoliščine v obravnavani zadevi so celo še bolj neugodne za potrošnika, kot so v zadevi, ki je obravnavana s sodbo Sodišča EU št. C-428/11 z dne 18. 10. 2012. V obravnavanem primeru pa imajo potrošniki v vsakem primeru visoke stroške, poleg tega so tem stroškom izpostavljeni tudi v primeru, če sploh ne prejmejo nobene nagrade. Iz pridobljenih dokazil, predvsem posnetkov oddaj, je razvidno, da je koncept obravnavanega kviza zastavljen tako, da je potrošnik oziroma gledalec prepričan, da je prav njegov telefonski klic na premijsko telefonsko številko tisto dejanje, na podlagi katerega lahko zahteva nagrado. Voditelji kviza, ki ves čas med trajanjem kviza potrošnike nagovarjajo, da naj pokličejo na tel. št. 090 3003 oziroma 090 3008 za prejem nagrade, pri potrošnikih vzbujajo prepričanje, da bodo nagrado prejeli, če bodo poklicali na premijsko telefonsko številko. Navedeno prepričanje voditelji med oddajo vseskozi utrjujejo s ponavljajočim prigovarjanjem, da naj gledalci pokličejo čim prej, ker se čas izteka, pri čemer odštevajo minute oziroma sekunde in s tem ustvarjajo vtis, da drugih klicev v oddajo ni in da nestrpno čakajo in si želijo, da bi vendarle kdo poklical. Klicatelj v čakalni vrsti ne prejme nobenega podatka, kdaj bo na vrsti oziroma kateri v čakalni vrsti je, zato si nikakor ne more ustvariti predstave, kdaj bo na vrsti.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava (ZVPNPP, ZAvMS, ZMed), bistvene kršitve določb postopka (ZUP, ZIN) ter nepravilne, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ter posledično napačen sklep o dejanskem stanju. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi in samo odloči o stvari tako, da ustavi postopek oziroma podredno, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo prvostopnemu inšpekcijskemu organu v ponoven postopek. Producent in organizator ter ponudnik storitve obravnavanega nagradnega kviza je družba D. s.r.o.. Tožeča stranka zgolj oddaja televizijski termin oziroma predvaja C. Kljub navedenemu je Tržni inšpektorat zmotno ugotovil, da naj bi agresivno poslovno prakso izvajala tožeča stranka, čeprav samo predvajanje oddaje ne izpolnjuje zakonskih znakov prepovedanih poslovnih praks po ZVPNPP. Tožeča stranka nima vpliva na vsebino ali način vodenja nagradnega kviza, iz naslova oddajanja programskega termina pa prejema plačilo. Niti iz 4. točke 3. člena ZAvMS niti iz kateregakoli drugega dela ZAvMS ne izhaja, da je obveznost ponudnika avdiovizualne storitve tudi nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programskih vsebinah. Niti iz 9. člena ZMed niti iz katerihkoli drugih določb ZMed ne izhaja, da je izdajatelj medija odgovoren tudi za programsko vsebino. Tržni inšpektorat se pavšalno sklicuje na določbe ZMed in ZAvMS in na tej podlagi neutemeljeno utemeljuje odgovornost tožeče stranke za izvajanje domnevo agresivne poslovne prakse druge družbe, čeprav iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožeči stranki očita omogočanje predvajanje Telekviza, kar pa ne predstavlja poslovne prakse po ZVPNPP, še manj pa izpolnjuje zakonske znake prepovedanih poslovnih praks po ZVPNPP. Tožeča stranka ni dolžna nadzirati svojih pogodbenih partnerjev, ali morebiti izvajajo prepovedane poslovne prakse, njeno ravnanje – omogočanje predvajanja Telekviza pa zakonskega znaka prepovedanih poslovnih praks ne izpolnjuje. Tržni inšpektorat poleg vsega navedenega v izreku izpodbijane odločbe ne navede, katero poslovno prakso prepoveduje, iz same vsebine izreka pa navedeno tudi ni razvidno. Izrek izpodbijane odločbe je nejasen in nerazumljiv ter v nasprotju sam s sabo. Prepovedano poslovno prakso po 8. točki 10. člena ZVPNPP naj bi predstavljalo ustvarjanje lažnega vtisa, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado. Takšna ugotovitev Tržnega inšpektorata predstavlja nepravilno (zmotno) uporabo ZVPNPP in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Niti voditeljica niti splošni pogoji ali obvestila, objavljena na televizijskem zaslonu potrošnika niso zavajali, da naj bi s klicem na plačljivo telefonsko število pridobil nagrado. Iz splošnih pogojev in pojasnil voditeljice ter iz samega koncepta nagradnega kviza izhaja, da je potrebno za pridobitev nagrade pravilno odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Ureditev varstva pred nepoštenimi praksami v ZVPNPP je zakonodajalec prevzel iz Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. V 31. točki Priloge 1 je določena agresivna poslovna praksa, ki je vsebinsko enaka očitani kršitvi iz 8. točke 10. člena ZVPNPP. Sodišče EU je v 33. točki sodbe pojasnilo, da se izraz „ustvarjanje lažnega vtisa, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja“ nanaša na ustvarjanje vtisa bodoče osvojitve nagrade, če se opravi določeno dejanje in zato ni upošteven za razlago 2. alineje 31. točke Priloge 1 (in tudi ne za razlago 2. alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP), ki se nanaša izključno na dejanja, na podlagi katerih se zahteva že osvojena nagrada. Tržni inšpektorat torej v nasprotju z razlago Sodišča EU zavezancu očita uporabo agresivne poslovne prakse po 8. točki 10. člena ZVPNPP, čeprav v izreku opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitane agresivne poslovne prakse, ki v vsakem primeru velja za nepošteno. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti zakonski znaki katerekoli druge prepovedane prakse po ZVPNPP, saj je Tržni inšpektorat v izpodbijani odločbi sam ugotovil, da so potrošniki seznanjeni s ceno telefonskega klica, z dejstvom, da se telefonski klic zaračunava tudi med čakanjem v čakalni vrsti za vzpostavitev povezave s studiem in da se mora potrošnik v tem primeru sam odločiti, ali bo čakal na morebitno povezavo s studiem. Potrošniki so tudi seznanjeni z dejstvom, da organizator nagradnega kviza ne more zagotoviti prevezave v studio vsem potrošnikom, da v času, ko bo voditelj pomagal do rešitve, organizator nagradnega kviza ne bo prevezoval klicev v studio. Potrošniki so bili obveščeni tudi o dejstvu, da bo za vsako vprašanje ali uganko sprejet najmanj en klic in ga bo producent prevezal v studio. O navedenih dejstvih je bil potrošnik seznanjen preko splošno dostopnih splošnih pogojev. Na podlagi naštetih informacij se lahko povprečen potrošnik povsem svobodno, brez nadlegovanja, prisile, vključno z uporabo sile ali nedopustnega vpliva, odloči, ali bo sodeloval v nagradnem kvizu in lahko na podlagi omenjenih informacij tudi predvideva, kakšne so posledice telefonskega klica v oddajo, ter lahko v kateremkoli trenutku od sodelovanja odstopi oziroma prekine telefonsko zvezo. Informacija o položaju potrošnika v čakalni vrsti pa se nenehno spreminja, zato odzivnik potrošnika fizično ne more seznanjati z njegovim mestom v čakalni vrsti, takšna informacija pa tudi ne bi bila relevantna. Način vodenja kviza ne more bistveno izkrivljati ekonomskega obnašanja povprečnega potrošnika in ne predstavlja nedopustnega vplivanja, ki bi utegnilo bistveno zmanjšati svobodo ravnanja potrošnika, ki bi zaradi tega sprejel ali utegnil sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel. 5. Tožena stranka je sodišču v danem roku predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi odločbe utemeljujeta organ prve stopnje in tožena stranka in se nanju v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. V konkretnem primeru je bil tožeči stranki izrečen ukrep prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki določa, da pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Kot nepoštene poslovne prakse so v četrtem odstavku 4. člena ZVPNPP opredeljene zlasti tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. Pri tem se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP). Seznam agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, pa je naveden v osmih točkah 10. člena ZVPNPP. Po določbi 8. točke 10. člena ZVPNPP gre za agresivno poslovno prakso, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav: - nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja (1. alineja) ali - dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (2. alineja).

9. S citiranimi določbami ZVPNPP se je v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, v nadaljevanju Direktiva). V preambuli Direktive je izrecno zapisano, da direktiva obravnava poslovne prakse povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (7. točka). Direktiva vsebuje enotno skupno splošno prepoved, ki zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov tudi za primere nepoštenih poslovnih praks, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom (13. točka) in hkrati določa, da morajo določbe o agresivnih poslovnih praksah zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire (16. točka). Priloga I k Direktivi vsebuje tudi izčrpen seznam vseh poslovnih praks, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene (17. točka). Tudi ZVPNPP, ki je v notranji pravni red prenesel navedeno Direktivo, določa v 4. členu enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, vključno z agresivnimi poslovnimi praksami. Zaradi načela maksimalne harmonizacije je Direktiva skoraj dobesedno prenesena v zakon.(1) Tako je tudi besedilo določbe 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki je relevantna za konkretni primer, vsebinsko praktično enako besedilu točke 31 Priloge I k Direktivi, pri njegovi razlagi pa je treba upoštevati tudi interpretacijo, kot jo je glede določbe točke 31 Priloge I k Direktivi podalo Sodišče EU.

10. Interpretacijo sodbe Sodišča EU v zadevi C-428/2011 z dne 18. 10. 2012, je sodišče že podalo v sodbi opr. št. I U 858/2014 z dne 23. 12. 2015. Ker je navedena interpretacija relevantna tudi v konkretnem primeru sodišče v nadaljevanju citira relevantne dele: „Razlogi sodbe Sodišča EU v zadevi C-428/2011 z dne 18. 10. 2012, ki se nanaša na razlago točke 31 Priloge I k Direktivi, ne podpirajo stališča, da so agresivne poslovne prakse po tej določbi izključno samo tiste agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že dobil in ne da šele bo dobil nagrado, čeprav dejanje glede zahteve po tej nagradi vključuje obveznost plačila s strani potrošnika ali njegovo izpostavljanje stroškom. Takšna razlaga bi bila celo v očitnem nasprotju z besedilom točke 31 Priloge I Direktive, po kateri gre za agresivno poslovno prakso, če podjetje „ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost...“. Prav tako sodišče ne more pritrditi tožnici, da zadevna določba (Direktive in zakona) v konkretnem primeru ni uporabljiva zaradi razlikovanja med izrazom „dobil nagrado“ iz prvega dela določbe in izrazom „zahtevati nagrado“ iz druge alineje te določbe. Ne besedilo določbe in tudi ne stališča, ki jih je glede njene interpretacije zavzelo Sodišče EU v zadevi C-428/11, ne podpirajo tožbene argumentacije, da je izpodbijana odločitev neutemeljena, ker je treba razlikovati med dejanji, ki so potrebna za pridobitev nagrade (telefonski klic in ob vklopu v oddajo pravilni odgovor na zastavljeno vprašanje), pri katerih za potrošnika nastanejo stroški, in na drugi strani dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati, to je prevzeti že osvojeno nagrado (posredovanje zahtevanih podatkov), pri katerih pa potrošnik stroškom ni izpostavljen. Sodišče EU je v sodbi v zadevi C-428/11 navedlo, da je vsebina izraza „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ manj natančna in da lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Navedeno stališče Sodišča EU torej kot takšnih dejanj ne izključuje ravnanj, kot so bila uporabljena v obravnavani zadevi. Upravno sodišče posebej izpostavlja, da iz sodbe C-428/11, ki jo je Sodišče EU sprejelo glede na okoliščine tam obravnavane zadeve, izhaja, da je zadevno določbo točke 31 Priloge I Direktive treba brati v celoti, da je izraz „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ treba široko razumeti in da je, če se govori o nagradi, prepoved nalaganja oziroma izpostavljanja potrošnika stroškom, praktično absolutna.“

11. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilno izdana na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, saj je imel organ prve stopnje za takšno postopanje ustrezno pravno podlago ob ugotovitvi, da tožeča stranka izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev brez dvoma lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je organ v konkretnem primeru pravilno uporabil določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP. Po presoji sodišča sta oba organa utemeljeno obrazložila, zakaj menita, da sporno ravnanje tožeče stranke pomeni agresivno poslovno prakso v odnosu do potrošnikov, s katero je pri njih ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnika stroškom. Tožeča stranka sicer ugovarja, vendar le s splošnimi in pavšalnimi navedbami, da je upravni organ dejansko stanje ugotovil napačno in nepopolno, s sklicevanje na pravila oziroma splošne pogoje nagradnega kviza ter s sklicevanjem na odgovornost druge pravne osebe.

12. Glede odgovornosti druge pravne osebe sodišče poudarja sledeče: med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka izdajatelj televizijskega medija B., na kateri se predvaja sporna oddaja C. Izdajatelj medija pa je po določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZMed pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin in samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Glede avdiovizualnih medijskih storitev je več določb v ZAvMS, kjer je v 1. alineji 1. točke 3. člena določeno, kaj avdiovizualna medijska storitev pomeni (npr. storitev zagotavljanja avdiovizualnih programskih vsebin, ki se opravlja kot gospodarska dejavnost in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve). Uredniška odgovornost pa pomeni izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu (4. točka 3. člena). Ponudnik avdiovizualne medijske storitve je pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev ter je nosilec uredniške in pravne odgovornosti (5 točka 3. člena). Glede na tako jasna zakonska določila sodišče zavrača trditev tožeče stranke iz tožbe, da ji kot ponudniku avdiovizualnih storitev zgoraj navedena zakona ne nalagata nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programski vsebini. Neposredno ji zakonodajalec tega res ne nalaga, jo pa označi kot odgovorno za zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, kar posledično pomeni tudi nadzor nad zakonitostjo predvajanih programskih vsebin. Nadzor nad izvajanjem nepoštenih poslovnih praks pa je v izključni pristojnosti tržnega inšpektorata.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen. Njen izrek je podroben in konkretiziran ter zadostno določen, da iz njega dovolj jasno izhaja, uporaba katere nepoštene poslovne prakse se prepoveduje in kaj mora tožena stranka storiti. Jasno je navedeno, da se prepoveduje agresivna poslovna praksa, kot je opisana. V obrazložitvi je natančno pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je tožena stranka ugotovila, da gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Tožnica je imela možnost sodelovati v postopku in se izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je tudi storila, upravna organa pa sta se o njenih navedbah opredelila.

14. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določb 59. člena ZUS-1. Dokazi za ugotovitev dejstev, ki so glede na zavzeta pravna stališča pomembna za odločitev, so bili namreč izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku. Tožnica dejanskih ugotovitev upravnega postopka, ki so ključne za odločitev, dovolj konkretizirano ne prereka; dokazi, ki jih ponuja v tožbi, pa glede na sprejeta stališča sodišča odločitve ne morejo spremeniti (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Sodišče Evropske unije je to poudarilo že v zadevi „Total Belgium“ - združeni zadevi C-261/07 in C-299/07, Total Belgium NV in Galatea BVBA proti Sanoma Magazines Belgium NV, točka 51. 51. .... da je namen Direktive v skladu z njenima uvodnima izjavama 5 in 6 ter členom 1 določiti enotna pravila v zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov, ....