Jedro

Ni mogoče pritrditi tožbi, da je bila zakonska ureditev ob uvedbi postopka osebnega stečaja takšna, da je odpust terjatve veljal za vse terjatve. Sprememba 408. člena ZFPPIPP pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj zakon že od začetka uporabe kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu citiranim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 11. 2. 2016: glavnica 901,49 EUR, zamudne obresti 369,86 EUR, stroški sklepa 25,00 EUR oziroma skupaj 1.296,35 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banka na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti in zarubljena denarna sredstva prenese na v odločbi naveden račun. Izvršilni naslovi so obračuni iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ ter prispevkov za zaposlene na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK -1, vse za obdobje februar 2011 in marec 2011, naposled pa še za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 10. 7. 2015, od vseh označenih glavnic s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Iz obrazložitve prvostopnega sklepa izhaja, da tožnik po knjigovodskih evidencah davčnega organa ni poravnal obveznosti, navedenih v izreku prvostopnega sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti.

3. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da glede na pritožbene navedbe tožnik v pritožbenem postopku izpodbija sklep o davčni izvršbi le v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike in za zaposlene, zato v preostalem delu sklep o izvršbi ni predmet presoje v tem postopku in je v tem delu postal pravnomočen. Glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 20. 2. 2012 začelo postopek osebnega stečaja nad tožnikom ter objavilo oklic o začetku postopka osebnega stečaja, dne 26. 3. 2014 pa je izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika, da odpust obveznost učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 20. 2. 2012 in da s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke tega izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP.

4. Glede na vsebino sklepa o odpustu obveznosti pritožbeni organ ugotavlja, da je sodišče tožniku odpustilo vse navadne in podrejene terjatve, ki so nastale do 20. 2. 2012, odpust pa ne učinkuje za prednostne terjatve. Ker se v obravnavanem primeru terjajo obveznosti, katere se upoštevajoč določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP štejejo med prednostne terjatve, po mnenju pritožbenega organa odpust obveznosti nanje ne učinkuje in se zato upravičeno terjajo z izpodbijanim sklepom. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP, kot je veljal po uveljavitvi novele ZFPPIPP-C od 15. 7. 2010 do ZFPPIPP-G do 26. 4. 2016 je določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve (poleg tistih, ki so navedene v prvem odstavku tega člena) tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 244. člena ZFPPIPP pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka osebnega stečaja. Oklic o začetku postopka osebnega stečaja je bil objavljen dne 20. 2. 2012. To pa pomeni, da zadnje leto pred začetkom postopka osebnega stečaja pomeni obdobje od 20. 2. 2011 do začetka postopka osebnega stečaja. Iz tega sledi, da je obveznost za februar 2011 nastala zadnji dan februarja 2011, torej v času enega leta pred začetkom postopka osebnega stečaja. Zato pritožbeni organ ugotavlja, da se v tem postopku od pritožnika upravičeno terja obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za meseca februar in marec 2011, torej za obveznosti, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja in zato spadajo v skupino prednostnih terjatev, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje.

5. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da meni, da so vse terjatve brezpredmetne, ker so nastale pred pričetkom njegovega osebnega stečaja, ki se je začel 20. 2. 2012. V času pričetka njegovega osebnega stečaja je veljalo, da se vse terjatve po končanju osebnega stečaja odpustijo, ne samo navadne in podrejene. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v obravnavani zadevi med drugim izterjujejo obveznosti, ki imajo v skladu z določbami 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih nezavarovanih terjatev. Na tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki že od začetka uporabe tega zakona dne 1. 10. 2008 določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega ZFPPIPP. Sicer pa je za presojo, katero materialno določbo ZFPPIPP se mora uporabiti, odločilen trenutek izdaje sklepa o odpustu obveznosti. Le-ta je glede na določbo prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP konustitutivne narave, saj do odpusta obveznosti pride šele s sklepom o odpustu obveznosti in ne s trenutkom začetka postopka osebnega stečaja, kot to meni tožnik. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. V obravnavani zadevi gre za izterjavo plačila prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ ter prispevkov za zaposlene na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK -1, vse za obdobje februar 2011 in marec 2011. Plačilo obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 10. 7. 2015 ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj tožnik že v pritožbi navaja, da v tem delu prvostopnega akta ne izpodbija.

10. Na prej navedene obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ta že od začetka uporabe tega zakona, dne 1. 10. 2008 določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona. Člen 390 ZFPPIPP je nespremenjen že od začetka uporabe tega zakona in kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena (tem pa dodaja še terjatve iz naslova preživnine in odškodnine, ki niso predmet tega postopka). Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-G, veljavno od 26. 4. 2016, je bila vnesena sprememba, po kateri so v insolventnih postopkih prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti, ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno. V obravnavani zadevi pa je bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, kot je bila v veljavi do 25. 4. 2016 (in tudi ob začetku postopka osebnega stečaja in nato ob izdaji sklepa o odpustu obveznosti), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

11. Ni torej mogoče pritrditi tožbi, da je bila zakonska ureditev ob uvedbi postopka osebnega stečaja takšna, da je odpust terjatve veljal za vse terjatve. Kar pa zadeva spremembe 408. člena ZFPPIPP te na odločitev v tej zadevi ne vplivajo, saj ta že od začetka uporabe zakona, kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja, tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena, kot je obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Ker gre za prednostne terjatve, pa odpust obveznosti na njih ne učinkuje, zato je prvostopni organ pravilno izdal sklep o izvršbi za izterjavo neplačanih obveznosti.

12. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.