Jedro

Dejstvo, da je terjatev upnika zarubljena v postopku prisilne izterjave dolga po Zakonu o davčnem postopku zaradi poplačila njegovega dolga do Davčne uprave RS, je razlog, ki preprečuje izvršbo za izterjavo te terjatve v izvršilnem postopku.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi spremeni tako, da se dovoljena predlagana izvršba izterjave glavnice 41.500 DEM zniža na 20.750 DEM, za izterjavo 20.750 DEM pa se predlog za izvršbo zavrne.

V preostalem delu se ugovor dolžnika zavrne in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sklep o izvršbi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi, po predlogu upnikov na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe kot izvršilnega naslova, dovolilo predlagano izvršbo za izterjavo denarne terjatve z nepremičninsko izvršbo.

Zoper sklep o izvršbi je v roku ugovarjal dolžnik iz razlogov po 2. in 8. točki 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o izvršbi spremeni tako, da predlog za izvršbo upnika F. U. zaradi izterjave 20.750 DEM v tolarski protivrednosti zavrže in mu naloži v povračilo stroške prdmetnega ugovora. Navaja, da sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu sama po sebi ne more predstavljati samostojnega izvršilnega naslova, saj gre za sodbo, zoper katero sta bili vloženi dve pritožbi obeh pravdnih strank in o kateri je s sodbo odločilo Višje sodišče v Ljubljani. Poleg tega F.U., ki je po izvršilnem naslovu nastopal kot tožnik, v tem postoku ne more imeti statusa upnika. Ta je namreč predlog za izvršbo v tem postopku vložil 18.12.2000, dejansko pa na ta dan njegova terjatev zoper dolžnika ni več obstajala. Davčna uprava RS je v postopku prisilne izterjave dolga iz naslova davčne obveznosti zoper F.U. kot dolžnika izdala sklep, da se opravi rubež njegove terjatve zoper S.Z., dolžnika v tem postopku, po izvršilnem naslovu iz tega izvršilnega postopka, do višine 20.750 DEM v tolarski protivrednosti.

Upnika v odgovoru na ugovor predlagata zavrnitev ugovora kot neutemeljenega in navajata, da predstavlja izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku sodba sodišča prve stopnje, ki je pravnomočna, saj je bila s sodbo višjega sodišča potrjena, zavrnjena pa je bila tudi revizija zoper to sodbo. Neutemeljen je tudi drugi zatrjevani razlog, ker dolžnik zarubljene upnikove terjatve v višini 20.750 DEM v tolarski protivrednosti očitno še ni nakazal na prehodni račun Davčnega urada Novo mesto, ker bi za to nedvomno predložil ustrezno dokazilo o izvršenem nakazilu. Le v primeru plačila tega zneska bi lahko sledil zaključek, da terjatev upnika F.U. zoper dolžnika ne obstaja več.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika odstopilo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, ker je ocenilo, da ugovor ni utemeljen (3. odstavek 58. člena ZIZ).

Ugovor je delno utemeljen.

Upnika v predlogu za izvršbo (glej hrbtno stran list. št. 1) navedeta kot izvršilni naslov pravnomočno in izvršljivo sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča RS ter vse tri navedene odločbe predlogu tudi priložita (glej priloge A 2 do 4). Poleg tega je dejansko izvršilni naslov v tem postopku sodba sodišča prve stopnje (priloga A 2), ki je opremljena s klavzulo pravnomočnosti in je bila že ob vložitvi predlog za izvršbo izvršljiva. Zato ugovorna trditev dolžnika o obstoju ugovornega razloga iz 2. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ ne vzdrži. Delno pa je utemeljen ugovor dolžnika, in sicer, da izvršba ni možna za poplačilo upnikove terjatve v znesku 20.750 DEM v tolarski protivrednosti. Razlog, da izvršba za poplačilo prej navedenega zneska ni možna, ni 8. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ, kot jo zatrjuje dolžnik, ker terjatev upnika do tega zneska ni prenehala, ampak je razlog, ki preprečuje izvršbo na ta znesek, sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatve dolžnika Davčne uprave RS, davčni urad Novo mesto, št. 47112-842/98-157-41-91/25, z dne 23.8.2000 (priloga B 3) v zvezi s sklepom št. 47711-416/00-1-52-91/70, z dne 27.9.2000 (priloga B 2), s katerim je Davčna uprava RS v postopku prisilne izterjave dolga, na podlagi in v skladu z Zakonom o davčni službi, Zakonom o davčnem postopku in Zakonom o splošnem upravnem postopku, za poplačilo dolga F. U., zarubila njegovo terjatev, ki jo ima po sodbi, ki je izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku, do S.Z., dolžnika v tem izvršilnem postopku, do višine 20.750 DEM v tolarski protivrednosti. Ob tem je dolžniku, to je F.U., prepovedala razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku, to je S.Z., pa je naložila, da zarubljeni znesek dolga tolarske protivrednosti 20.750 DEM nakaže na račun davčnega urada Novo mesto. To pomeni, da je z navedenim sklepom davčne uprave RS upniku v tem postoku prepovedano razpolagati z njegovo terjatvijo do dolžnika, do zneska tolarske protivrednosti 20.750 DEM in posledično temu upnik tudi ne more uspešno predlagati prisilne izterjave tega zneska od dolžnika. Obenem je tudi dolžniku prepovedano do zarubljenega zneska nakazati dolg upniku, ampak mora ta znesek nakazati Davčnemu uradu v Novem mestu. Ta prepoved upniku in dolžniku velja do zaključka postopka navedene prisilne izterjave dolga po davčnem uradu. Če bo davčni urad uspel zarubljeno terjatev izterjati od dolžnika, bo s tem do izterjane višine prenehal dolg upnika do davčne uprave, obenem pa tudi dolg dolžnika do upnika v isti višini. Če pa bo prisilna izterjava neuspešna, postopek se bo zaključil brez izterjave, bo upnik lahko s predlogom za izvršbo pri sodišču zahteval prisilno izterjavo, ker ne bo več prepovedi po navedenem sklepu davčne uprave kot razloga, ki preprečujejo izvršbo.

S tem, ko upnik ne more uspešno predlagati izvršbe za izterjavo zneska 20.750 DEM, pa še ni izgubil aktivne legitimacije v tem postopku. Predmet izterjave namreč ni le glavnica 41.500 DEM, ampak tudi pravdni stroški iz izvršilnega naslova v znesku 255.391,00 SIT. Poleg tega sta upnika M. in F.U. po izvršilnem naslovu solidarna upnika, kar pomeni, da vsak izmed njiju lahko samostojno zahteva izterjavo celotne terjatve po izvršilnem naslovu in upnik celoten dolg lahko veljavno izpolni s plačilom kateremukoli izmed njiju.

Pritožbeno sodišče je zato ugovoru dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi razveljavilo za izterjavo 20.750 DEM (kolikor je bila terjatev zarubljena v postopku izterjave davčnega dolga) ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. Sicer je ugovor zavrnilo kot neutemeljenega in sklep o izvršbi potrdilo. Kljub delni zavrnitvi predloga za izvršbo ni bilo potrebno spreminjati višine odmerjenih izvršilnih stroškov upniku po sklepu o izvršbi. Predlog za izvršbo je bil namreč potreben, potrebni stroški za predlog za izvršbo pa bi bili v enaki višini, četudi bi predlog obsegal izterjavo le tistega dela terjatve, ki se izterjuje sedaj, po delni razveljavitvi sklepa o izvršbi.

Odločitev o stroških ugovornega postopka temelji na določilu 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členu ZIZ. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki glede na delni uspeh z ugovorom krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka.