Jedro

Tožeča stranka je tista, ki bi morala vedeti kje v proizvodni hali se lahko nahaja mlin, da bo konstrukcijsko gledano mogoče njegovo redno vzdrževanje. Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč tista, ki je bila dolžna kot strokovnjak toženo stranko kot naročnika opozoriti na pravilno mesto mlina. Ker je bil mlin postavljen na napačno mesto, ki ni omogočalo njegovega rednega vzdrževanja, gredo glede na povedano stroški njegove prestavitve v vsakem primeru v breme tožeče stranke.

Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami izvedenca, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju ni zaznati nedoslednosti, ki bi upravičevale postavitev novega izvedenca, zgolj pritožbeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v okviru pripomb na izvedensko mnenje in na katere je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril, pa tudi ne more omajati pravilnosti izvedenskega mnenja.

Klavzula funkcionalni ključ v roke se nanaša izključno na vse elemente iz ponudbe in Pogodbe, pri čemer v Pogodbi ni govora o pripravi prostora za montažo mlina. Stroški montaže v prostor zato predstavljajo dodatna dela oziroma dodatne stroške, ki niso zajeti v klavzuli funkcionalni ključ v roke (ta zajema presežna in nepredvidena pogodbena dela potrebna za izpolnitev izvajalčeve obveznosti). Glede na to tudi, če bi se s predlaganimi zaslišanji potrdilo, kar sta trdili stranki, se je sodišče prve stopnje že na podlagi listinskih dokazov in izvedenskega mnenja prepričalo, da tožeča stranka ne nosi stroškov prilagoditve oziroma priprave prostora za montažo mlina.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128195/2016 z dne 8. 12. 2016, VL 99008/2016 z dne 3. 10. 2016, VL 10946/2017 z dne 13. 2. 2017, VL 94039/2016 z dne 20. 9. 2016 in VL 18854/2017 z dne 8. 3. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo (1. točka izreka). Pobotnemu ugovoru tožene stranke, da obstaja njena terjatev do tožeče stranke v znesku 6.356,20 EUR je ugodilo in zato zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 6.356,20 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2016 dalje (2. točka izreka). Odločilo je, da je utemeljen ugovor tožeče stranke, da zaradi predpravdnega pobotanja ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.135,00 EUR (3. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 16.881,14 EUR s pripadki, kar na dan 6. 7. 2018 znaša 18.872,33 EUR (4. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.224,62 EUR s pripadki, kar na dan 6. 7. 2018 znaša 19.668,17 EUR (5. točka izreka). Po pobotanju medsebojnih terjatev z dnem 6. 7. 2018 in z upoštevanjem ugovora iz 3. točke izreka, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati znesek 795,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (6. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (7. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in v delu, s katerim je ugodilo zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper 4., 6. in 7. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zneska glavnice 9.168,30 EUR zavrne in navedeni znesek naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravdni stranki sta leta 2015 sklenili Pogodbo za izdelavo in montažo mlina za mletje kamene moke iz apnenca, pripravljenega v kamnolomu U., kapacitete 10 ton/h (v nadaljevanju Pogodba). Tožeča stranka je bila izvajalec po Pogodbi, tožena stranka pa naročnik. Na osnovi Pogodbe sta stranki začeli več medsebojnih sporov, katerih večino je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku združilo. Tožeča stranka je od tožene stranke za opravljeno delo zahtevala plačilo 27.790,94 EUR s pripadki, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo stroškov odprave napak oziroma okvar na mlinu v znesku 19.143,59 EUR s pripadki. Poleg tega teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani med strankama pravda VIII Pg 1322/2017, v kateri tožena stranka (kot tožeča stranka) od tožeče stranke (kot tožene stranke) zahteva odškodnino iz naslova škode zaradi kršitev pogodbe in iz naslova jamčevanja za napake. V navedeni zadevi je prvostopenjsko sodišče junija 2018 izdalo vmesno sodbo, da je zahtevek tožeče stranke (v tej pravdi tožene stranke) po temelju utemeljen, ki je 19. 2. 2019 postala pravnomočna (VSL sodba I Cpg 24/2019).

O pritožbi tožeče stranke

8. Tožeča stranka je med drugim zahtevala plačilo vsipnika v znesku 6.356,20 EUR. Navedeni znesek je namreč tožena stranka pobotala z zneskom, ki ga je plačala za nov elektromotor, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da se je kmalu po pričetku delovanja mlina elektromotor pokvaril. Sklicujoč se na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 28. 6. 2016 (B12), s katerim je tožeča stranka toženi stranki poslala podatke glede ploščice motorja, in elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 29. 6. 2016 (B13), s katerim je le-ta tožeči stranki sporočila, da bo elektromotor prejela naslednji dan, je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožene stranke, da se je elektromotor pokvaril in ga je tožena stranka na stroške tožeče stranke sama zamenjala. Pri tem se je oprlo tudi na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja enako (str. 11 mnenja). Listinski dokazi (navedena elektronska sporočila), ki jih je predložila tožena stranka nedvomno dokazujejo trditve tožene stranke. Ni namreč logično, da bi tožeča stranka toženi stranki sporočala podatke glede ploščice elektromotorja, tožena stranka pa tožeči stranki, da bo elektromotor prejela naslednji dan, če ga ne bi dejansko tožena stranka tudi naročila in nato prejela. V pritožbi tožeča stranka vsebine navedenih elektronskih sporočil ni konkretno izpodbijala, sodišču prve stopnje je očitala le, da ni zaslišalo zakonitih zastopnikov strank, pri čemer ni navedla konkretno v zvezi s čim. Poleg tega je pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotovilo, da tožeča stranka v tč. 4 vloge z dne 31. 1. 2017 (v pridruženi zadevi I Pg 2977/2016) v dokaz svojih trditev glede spornega elektromotorja ni predlagala zaslišanja strank, temveč se je sklicevala na dve listini in sicer njen dopis dobavitelju elektromotorja, s katerim je elektromotor reklamirala in zahtevala njegovo zamenjavo (B23) ter na elektronsko sporočilo z dne 16. 9. 2016 (B17), s katerim je tožeča stranka odgovorila na obvestilo tožene stranke, da se tožeča stranka ne odziva na pozive, da uredi zadevo s pregorelim elektromotorjem, zato je tožena stranka ukrepala sama (tretji odstavek 639. člena OZ). Nobena listina ne dokazuje, da je tožena stranka neupravičeno sama dobavila nov elektromotor. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če drži, kar trdi tožeča stranka, da je tožeča stranka sama odmontirala elektromotor, ga odpeljala in reklamirala ter naročila nov elektromotor, slednje ne vpliva na pravilnost odločitve. Izvedeni dokazni postopek (listine, izvedenec) je nedvomno pokazal, da je tožena stranka od tožeče stranke prejela vse potrebne podatke za nabavo novega elektromotorja, pri čemer ni pojasnila zakaj bi ji podatke poslala, če ne z namenom, da tožena stranka sama nabavi nov elektromotor. Da bi bila tožena stranka morebiti okoriščena, pa iz spisa ne izhaja, saj je elektromotor sama plačala, pri čemer elektromotorja, ki ga je nabavila tožeča stranka nima v posesti, temveč je, kot to trdi sama tožeča stranka, ostal v njeni posesti. Navsezadnje pa se je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede elektromotorja sklicevalo tudi na izvedensko mnenje. Glede na to je obveznost plačila vsipnika s pobotom prenehala in niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi ji morala tožena stranka za vsipnik plačati še 6.356,20 EUR.

9. Glede tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo stroškov prestavitve mlina je sodišče prve stopnje odločilo, da tožeča stranka do stroškov prestavitve v znesku 4.733,60 EUR ni upravičena, saj je bila primarna montaža na napačnem mestu njena napaka, upravičena pa je do stroškov v znesku 9.168,30 EUR za demontažo rolo vrat, izdelavo nove protihrupne izolirane stene, nov cevovod in izdelavo novih vrat, saj je bila tožena stranka dolžna pripraviti prostor za montažo mlina (tako izvedensko mnenje, str. 11) oziroma bi ta strošek nastal tudi, če bi mlin že primarno montirala na ustrezno mesto. Iz izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožeča stranka tista, ki bi morala vedeti, kje v proizvodni hali se lahko nahaja mlin, da bo konstrukcijsko gledano mogoče njegovo redno vzdrževanje. Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč tista, ki je bila dolžna kot strokovnjak toženo stranko kot naročnika opozoriti na pravilno mesto mlina.1 Navsezadnje je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožena stranka ni poznala konstrukcije tehnološke opreme, česar tožeča stranka ni izpodbijala. Prav tako se je tožeča stranka po sami Pogodbi zavezala dobaviti in montirati sporni mlin in sicer vse strojne, elektro in ostale dele potrebne za nemoteno delovanje mlina (2. člen). Ne glede na to, da sta se stranki dogovarjali o mikrolokaciji in ne glede na trditve, da se je mikrolokacija določila v dogovoru z delavcem tožene stranke, je zato po oceni pritožbenega sodišča ključno, da bi morala tožeča stranka kot strokovnjak vedeti, kje v prostoru je primeren položaj za sporni mlin in na morebitni napačni položaj kot strokovnjak opozoriti toženo stranko.2 Ker je bil mlin postavljen na napačno mesto, ki ni omogočalo njegovega rednega vzdrževanja, gredo glede na povedano stroški njegove prestavitve v vsakem primeru v breme tožeče stranke. Glede na to očitki o neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče J. v zvezi z določitvijo prvotne mikrolokacije, niso utemeljeni.

10. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala odpravo napak oziroma povračilo stroškov odprave napak in ne zamenjavo dobavljenega mlina. Tožeča stranka je ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja napak uvodoma grajala z očitkom, da v dokaznem postopku niso bili zaslišani zakoniti zastopniki pravdnih strank in priče. Svoje trditve glede razlogov za zastoje pri delovanju mlina je namreč utemeljevala v ravnanju tožene stranke same, ki je po njenem mnenju v mlin dovajala prevlažen material, o čemer bi lahko izpovedale predlagane priče, ki so opravljale intervencijo dne 11. 8. 2016. Pritožbeno sodišče navedbam tožeče stranke ne sledi. Dokazni postopek je nedvoumno potrdil, da do zaustavitve mlina ni prihajalo zaradi (pre)vlažnosti materiala, temveč zaradi napak pri projektiranju oziroma načrtovanju mlina s strani tožeče stranke. Iz Pogodbe ne izhaja, da bi moral biti material sušen, niti ni izkazano, da bi bila tožena stranka o tem seznanjena. Ravno nasprotno iz Pogodbe je razvidno, da se bo v spornem mlinu mlel material iz kamnoloma, kot ga meljejo drugi obstoječi mlini, ki pa z enakim materialom (enake vlažnosti) niso imeli težav, čeprav predhodno ni bil sušen. Zaradi tega je bilo v zvezi z vlažnostjo materiala povsem odveč kakršnokoli zasliševanje strank in prič.3

11. Nadalje je tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitala, da se ni opredelilo do trditev, da tožena stranka ni podpisala primopredajnega zapisnika, zato garancija ni mogla začeti teči, prav tako se ni mogla opraviti poskusna proizvodnja. Vprašanje lastništva, ki ga tožeča stranka pritožbeno izpostavlja v zvezi s podpisom primopredajnega zapisnika, po oceni pritožbenega sodišča ni relevantno za vprašanje obstoja stvarnih napak na spornem mlinu. Tožeča stranka je mlin izročila toženi stranki, (svoje) lastninske pravice na mlinu pa ni uveljavljala. Tudi vprašanje teka garancijskega roka za popravilo napak v konkretnem primeru ni relevantno oziroma tožeča stranka ni pojasnila v čem naj bi bilo to relevantno. Kljub temu namreč, da ne obstaja noben podpisan dokument o prevzemu tehnološke opreme (glej 2.4 tč. izvedenskega mnenja) in tudi sama tožena stranka priznava, da mlina ni prevzela s podpisom zapisnika, ker ni dosegal pogodbeno dogovorjenih parametrov, je pa zaradi dolgoletnega sodelovanja mlin vseeno v celoti plačala (list. št. 95 zadaj), je nesporno, da je bil mlin plačan in je začel delovati (glej izvedensko mnenje, str. 4), nakar so se pokazale stvarne napake. Tudi sicer iz Pogodbe izhaja, da je bil primopredajni zapisnik ključen le z vidika plačila kupnine (11. člen), ki pa jo je tožena stranka v celoti plačala. Poleg tega je Pogodba določala še, da je v primeru, če v 30 dneh po izteku pogodbenega roka zapisnik ne bo podpisan, tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati zamudne obresti na plačani avans (12. člen), kar pa v konkretnem primeru ni predmet spora. Poleg tega pravila o garanciji ne posegajo v pravice v odgovornost za napake stvari (drugi odstavek 481. člena OZ) oziroma izročitev garancijskega lista (ob podpisu primopredajnega zapisnika) ni pogoj za nastanek zaveze prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, temveč zadostuje izročitev stvari.4

12. Tudi očitki, da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožeče stranke za postavitev drugega izvedenca, niso utemeljeni. V pritožbi tožeča stranka ni navedla konkretnih razlogov za postavitev novega izvedenca, temveč se je v zvezi z razlogi za to sklicevala na njeno pripravljalno vlogo z dne 13. 4. 2018. V tej vlogi je tožeča stranka podala pripombe na izvedensko mnenje, na katere je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril, nakar je tožeča stranka v njeni četrti pripravljalni vlogi (po dopolnitvi menja) zgolj pavšalno vztrajala pri trditvah, ki jih je podala v okviru pripomb na izvedensko mnenje, ni pa konkretizirano očitala izvedencu nekorektno opravljenega dela. Le dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami izvedenca, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju ni zaznati nedoslednosti, ki bi upravičevale postavitev novega izvedenca, zgolj pritožbeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v okviru pripomb na izvedensko mnenje in na katere je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril, pa tudi ne more omajati pravilnosti izvedenskega mnenja.

13. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je izvedenec ogled opravil eno leto po opravljenih delih (po tem, ko je tožena stranka sama opravila večje posege v mlin), vendar odločitev zgolj zato ni nepravilna. Iz spisa izhaja, da tožeča stranka napak, ki jih je sprva odpravljala, kasneje ni hotela več odpravljati, saj je menila, da mlin nima stvarnih napak, temveč da tožeča stranka uporablja prevlažen vhodni material, kar pa kot rečeno ne drži. Ne glede na to, pa je tudi sicer vsak ogled, ki je opravljen v postopku pred sodiščem, že po logiki stvari časovno oddaljen. Vendar zgolj zato ni neuporaben oziroma izvedensko mnenje, ki temelji na takem ogledu, zgolj zato ni napačno.5 O pritožbi tožene stranke

14. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev o stroških prestavitve mlina v znesku 9.168,30 EUR za demontažo rolo vrat, izdelavo nove protihrupne izolirane stene, nov cevovod in izdelavo novih vrat. Sodišče prve stopnje je glede stroškov same postavitve oziroma montaže mlina odločilo, da bremenijo toženo stranko. Zaključilo je, da bi, v kolikor bi bil mlin že prvič postavljen na primerno mikrolokacijo, ki bi omogočila redno vzdrževanje, nastali enaki stroški montaže. Tožena stranka je v pritožbi vztrajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ne drži, da bi nastali isti stroški, saj je bila prestavitev posledica napačno projektiranega stroja. Tožena stranka je namreč trdila, da bi bil mlin lahko postavljen na primarno določeni lokaciji, če bi ga tožeča stranka (ki si je predhodno ogledala halo) pravilno projektirala. Nadalje je trdila, da je zaslišanje L. in K. predlagala ravno za ugotovitev dejstva, ali so bila dodatna dela potrebna za postavitev mlina v vsakem primeru, ali pa so posledica prestavitve mlina, ker je bil le-ta neustrezno projektiran za postavitev na prvotnem mestu. Navsezadnje pa je navajala, da tudi, če bi bilo treba dodatna dela pri montaži izvesti v vsakem primeru, stroške le-teh nosi tožeča stranka, saj je bila sklenjena pogodba na funkcionalni ključ, kar pomeni, da tožeča stranka nosi tudi stroške nepredvidenih del za izdelavo in montažo mlina, h kateri se je zavezala s Pogodbo. V zvezi s tem je očitala sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da je šlo za Pogodbo z zgoraj navedeno klavzulo in je posledično Pogodbo zmotno materialnopravno interpretiralo.

15. Navedeno ne drži. Kot že rečeno je ključno, da iz Pogodbe izhaja, da se je tožeča stranka zavezala izdelati in montirati sporni mlin, pri čemer iz Pogodbe izrecno izhaja, da se sklepa za mlin, filter, puhalo in ventilator ter za pripadajočo konstrukcijo z vsemi cevovodi, razdelilnim cevovodom in podpornim cevovodom (3. člen), ne pa za druga dela, ki so se izkazala za potrebna v prostoru tožene stranke. Navedeno je potrdil tudi izvedenec, iz mnenja katerega izhaja, da je bila priprava prostora obveznost tožene stranke. Zgolj z zaslišanjem strank in prič ni mogoče izpodbiti strokovnosti izvedenskega mnenja, zato očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov za zaslišanje strank in prič v konkretnem primeru ni utemeljen. Navsezadnje pa gre za presojo vsebine Pogodbe in zato materialnopravno vprašanje. Iz Pogodbe pa ne izhaja zaveza tožeče stranke, da bo pripravila prostor tako, da bo montaža mlina mogoča oziroma, da bo mlin projektirala tako, da bo možna montaža na točno določenem mestu. Tudi klavzula funkcionalni ključ v roke se nanaša izključno na vse elemente iz ponudbe in Pogodbe (3. člen), pri čemer v Pogodbi ni govora o pripravi prostora za montažo mlina na stroške izvajalca. Stroški montaže mlina v prostor zato predstavljajo dodatna dela oziroma dodatne stroške, ki niso zajeti v klavzuli funkcionalni ključ v roke (ta zajema presežna in nepredvidena pogodbena dela potrebna za izpolnitev izvajalčeve obveznosti). Glede na to tudi, če bi se s predlaganimi zaslišanji potrdilo, kar sta trdili stranki, se je sodišče prve stopnje že na podlagi listinskih dokazov in izvedenskega mnenja prepričalo, da tožeča stranka ne nosi stroškov prilagoditve oziroma priprave prostora za montažo mlina.

Sklepno

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni; prav tako pa niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Nobena stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

1 Smiselno enako tretji odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika – OZ: Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivost v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo. 2 Ni pa trdila, da jo je opozorila, pa je tožena stranka vseeno vztrajala oziroma zahtevala, da se mlin postavi na napačni mikrolokaciji. 3 Tako tudi VSL sodba I Cpg 24/2019 z dne 19. 2. 2019. 4 Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 207. 5 Tako tudi VSL sodba I Cpg 24/2019 z dne 19. 2. 2019.